VDSS Sodba Pdp 206/2020

Jedro

Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje, kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od oktobra 2014 do avgusta 2015 plačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene (kilometrino) v skupni višini 1.671,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, navedenih v izreku, od 16. dne dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe za plačilo 25,90 EUR je postopek delno ustavilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 520,65 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odredbe, s katerimi delodajalec odredi delo v določenem kraju, ne morejo biti predmet sodne presoje. Tožnik odredbam niti ni ugovarjal. Tudi ni bil napoten na službeno pot, toženka mu ni izdala potnega naloga niti mu ni plačala dnevnic. Navodilo ... je sprejela v soglasju z reprezentativnimi sindikati, zato se, upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP, šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena volja pogodbenih strank. Če sta stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene vsebine. Sodišče ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno. Navodilo ... ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega Navodila. Sodne odločbe, na katere se sodišče sklicuje, niso primerljive. V obravnavanih letih je treba uporabljati Navodilo ..., ki je veljalo od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2016. Stališče, da komisija za razlago KP ni pristojna za razlago kolektivne pogodbe nasprotuje temeljnim pravilom pogodbenega prava, v kar je šteti tudi KP ter tudi izrecnim določbah 10. poglavje KPDŽP, ki določa pristojnosti in sestavo komisije. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Po prepričanju tožnika Navodila ... in 49. člena KPDŽP ni možno razlagati na način, da bi zaobšlo določbo ZDR-1. ZDR-1 v 33. členu v četrtem odstavku zahteva, da v primeru sicer dovoljene opredelitve opravljanja drugega dela, prevoz na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi ne sme trajati več kot tri ure ali pa mora biti zagotovljen prevoz delodajalca. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje (A., B. in C.), kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (D.). Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.) in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Izpodbijanje odredb za utemeljenost te denarne terjatve ni bilo potrebno. Prav tako za odločitev o upravičenosti do teh dejansko nastalih stroškov ni odločilno, ali je toženka tožniku izdala potne naloge ter mu plačala dnevnice.

7. Po 31. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (VIII Ips 23/2016). Sodišče prve stopnje se je ustrezno sklicevalo tudi na primere pritožbenega sodišča (Pdp 542/2015, Pdp 932/2017, Pdp 134/2019 in Pdp 376/2019), v katerih je bila za službene poti po istovrstnih odredbah priznana kilometrina po 208. členu KPDŽP, ter na stališče iz zadeve X Ips 387/2011, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

8. Navodilo ..., ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi petega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Iz naslova navodila izhaja, da se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar pa v tožnikovem primeru ni šlo za prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot. Poleg tega Navodilo ..., relevantno za vtoževano obdobje (od oktobra 2014 do avgusta 2015) za razliko od Navodila ... (ki je začelo veljati s 1. 1. 2017) niti ni vsebovalo določbe o tem, da delavcu v primeru odredb, kot jih je izdajala toženka, pripada povračilo stroškov prihoda na delo in z dela. Neutemeljen je očitek sodišču, da ni sledilo Sklepu komisije za razlago KPDŽP z dne 17. 12. 2017 o tem, da sta bili navodili v skladu z določbo 49. člena KPDŽP. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mnenje in ugotovitveni sklep te komisije nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe. Niti ne gre za priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj. Navedena komisija tudi ni pristojna za presojo, ali je akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne. To je lahko predmet kolektivnega delovnega spora (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), za kar pa v tem sporu ne gre. Tudi sklicevanje pritožbe na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma okoliščino, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali, ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Za odločitev je nerelevantna pritožbena navedba o sestavi komisije za razlago KP. V posledici pravilne odločitve o sestavi komisije je pravilna tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

9. Ker ni podan v pritožbi uveljavljani razlog in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in sicer: stroške odgovora na pritožbo v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk (2 %), skupaj 255 točk ali 153,00 EUR, oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost 186,66 EUR.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 237/2020
• VDSS Sodba Pdp 292/2020
• VDSS Sodba Pdp 288/2020