VDSS Sodba in sklep Pdp 115/2020

Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje ni spregledalo pooblastila, s katerim sta direktor in prokuristka tožene stranke področno vodjo pooblastila za izvedbo vseh postopkov in načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi (to je bistveno dejstvo spora!), pa je ob tem neutemeljeno izpostavilo, da tožnici ob sklepanju sporazumov s tem pooblastilom nista bili seznanjeni. Ta okoliščina namreč z vidika relevantnih določb za izpodbijanje sklenjenih dogovorov s strani tožnic ni v ničemer pomembna. Tudi ne npr. z vidika določb o prevari, s tem da sodišče prve stopnje niti ni navedlo pravne podlage za svoje stališče. Nenazadnje je po 69. členu OZ možna naknadna odobritev pogodbe, če jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, kar še zmanjšuje pomen formalnosti pri sestavi pooblastila.

Sodišče prve stopnje je torej prvotni izostanek podpisa prokuristke na sporazumih, njen naknadni podpis, v vmesnem času pa preklic podpisov s strani tožnic, napačno ocenilo kot odločilna dejstva za ugotovitev ničnosti izpodbijanih sporazumov, medtem ko po presoji pritožbenega sodišča ni nobene podlage za takšno odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. in II. točki izreka ter izpodbijani del sklepa v IV. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu sodba in sklep glasita:

''I. Zavrne se tožbeni zahtevek prve tožnice, ki se glasi:

''1. Dogovor med prvo tožnico in toženo stranko o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2016, podpisan dne 3. 4. 2019 je ničen.

2. Prvi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 17. 4. 2019.

3. Prvi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki preneha z dnem 25. 11. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže.

4. Za čas od 18. 4. 2019 dalje pa do 25. 11. 2019 je dolžna tožena stranka prvi tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, priznati ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in plačati vse prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna prvi tožnici plačati denarno povračilo v bruto znesku 6.500,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.''

II. Zavrne se tožbeni zahtevek druge tožnice, ki se glasi:

''1. Dogovor med drugo tožnico in toženo stranko o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2014, podpisan dne 3. 4. 2019 je ničen.

2. Drugi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 15. 4. 2019.

3. Drugi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki preneha z dnem 25. 11. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže.

4. Za čas od 16. 4. 2019 dalje pa do 19. 5. 2019 in od 1. 9. 2019 do 25. 11. 2019 je dolžna tožena stranka drugi tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, priznati ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in plačati vse prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna drugi tožnici plačati denarno povračilo v bruto znesku 9.500,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.''

IV. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.''

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka glede prve tožnice razsodilo: 1. da je dogovor med njo in toženo stranko o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2016, podpisan dne 3. 4. 2019, ničen; 2. da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 17. 4. 2019; 3. ampak 25. 11. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže; 4. da je za čas od 18. 4. 2019 dalje do 25. 11. 2019 tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, priznati ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in plačati vse prejemke iz delovnega razmerja, v roku 15 dni; 5. da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v bruto znesku 6.500,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 6. višji zahtevek (za vrnitev nazaj na delo in priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami od 25. 11. 2019 dalje), je zavrnilo. V II. točki izreka je glede druge tožnice razsodilo: 1. da je dogovor med njo in toženo stranko o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2014, podpisan dne 3. 4. 2019, ničen; 2. da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 15. 4. 2019; 3. ampak 25. 11. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže; 4. da je za čas od 16. 4. 2019 dalje do 19. 5. 2019 in od 1. 9. 2019 do 25. 11. 2019 tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, priznati ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in plačati vse prejemke iz delovnega razmerja, v roku 15 dni; 5. da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v bruto znesku 9.500,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 6. višji zahtevek (vrnitev nazaj na delo in priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 20. 5. 2019 do 31. 8. 2019 in od 25. 11. 2019 dalje), je zavrnilo. V III. točki izreka je tožbo zavrglo v delu glede dajatev in prispevkov. V IV. točki izreka pa je še sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnicama v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka, in sicer prvi tožnici 658,80 EUR, drugi tožnici pa 658,80 EUR ter obema skupaj še 1.088,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe v I. in II. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Bistveni in s pritožbo izpodbijani zaključek sodišča je, da za veljavnost obeh dogovorov o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2019 poleg podpisov tožnic ni zadostoval podpis področnega vodje. Tožena stranka se ne strinja, da bi sporazuma lahko postala veljavno sklenjena šele ob podpisu prokuristke 8. 4. 2019, če ne bi tožnici pred tem preklicali svojih podpisov, kar je sodišče napačno interpretiralo kot umik ponudbe po 25. členu OZ. Sodišče je napačno presodilo vsebino sporazumov in pooblastila, danega A.A. s strani direktorja in prokuristke. To, da ob podpisu sporazuma ni bila hkrati prisotna tudi prokuristka, ni pomembno, saj je bil sporazum veljavno sklenjen po pooblaščeni osebi s strani tožene stranke.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, a jih je napačno presodilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej napačno odločilo, da sta izpodbijana dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi nična, posledično pa je napačno ugodilo tudi preostalim zahtevkom glede priznanja delovnega razmerja, reparacije in prisojenega denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

6. Po 81. členu ZDR-1 lahko pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi pisnega sporazuma med strankama. Po 13. členu ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

7. Sporna dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2019 sta tega istega dne podpisali tožnici ter A.A. (področni vodja pri toženi stranki), dne 8. 4. 2019 pa še prokuristka tožene stranke.

8. Četudi sta tožnici veljavno sklenitev sporazumov izpodbijali zaradi napak volje, česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa sta po drugi strani – protislovno – uveljavljali tudi, da do sklenitve sporazumov niti ni prišlo. To sta utemeljevali s tem, da sta svoja podpisa na sporazumih z dne 3. 4. 2019 preklicali (ustno takoj, pisno pa naslednji dan), še preden ga je podpisala prokuristka (8. 4. 2019). Uveljavljali sta torej, da podpis A.A. ni zadostoval za veljavno sklenitev sporazuma s strani tožene stranke, da torej sporazuma dne 3. 4. 2019 še nista bila sklenjena in sta zato svoja podpisa lahko še pravočasno preklicali, kar pa ne drži. Ker jima je sodišče prve stopnje napačno sledilo, je tudi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po kateri umik ponudbe učinkuje, če naslovnik prejme umik ponudbe pred ponudbo. Ta določba ne pride v poštev že iz razloga, ker sta bila dogovora o sporazumnem prenehanju pogodb o zaposlitvi na podlagi podpisa tožnic in A.A. dne 3. 4. 2019 že sklenjena.

9. Čeprav sodišče prve stopnje ni spregledalo pooblastila z dne 12. 12. 2018, s katerim sta direktor in prokuristka tožene stranke A.A. pooblastila za izvedbo vseh postopkov in načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi (to je bistveno dejstvo spora!), pa je ob tem neutemeljeno izpostavilo, da tožnici ob sklepanju sporazumov s tem pooblastilom nista bili seznanjeni. Ta okoliščina namreč z vidika relevantnih določb za izpodbijanje sklenjenih dogovorov s strani tožnic ni v ničemer pomembna. Tudi ne npr. z vidika določb o prevari, s tem da sodišče prve stopnje niti ni navedlo pravne podlage za svoje stališče. Nenazadnje je po 69. členu OZ možna naknadna odobritev pogodbe, če jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, kar še zmanjšuje pomen formalnosti pri sestavi pooblastila.

10. Sodišče prve stopnje je v podkrepitev svoje odločitve izpostavilo še, da je v sodnem registru objavljeno, da toženo stranko zastopata skupaj direktor in prokuristka oziroma prokurist, v odsotnosti direktorja pa oba prokurista skupaj, sporazum pa je izmed naštetih podpisala le prokuristka. Vendar pa tudi navedeno ne spremeni bistvenega dejstva (veljavno danega pooblastila A.A. s strani direktorja in prokuristke), ampak ga celo potrjuje.

11. Kot že omenjeno, sodišče prve stopnje zahtevku tožnic ni ugodilo iz razloga zatrjevanih napak volje pri sklepanju sporazumov (45. - 49. člen OZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kako je potekalo sestavljanje sporazumov na računalniku v kadrovski službi, pri čemer sta tožnici s svojimi popravki celo aktivno sodelovali, izhaja pravilna presoja, da tožnici sporazumov nista podpisali zaradi napak volje. Sodišče je pri tem pravilno pojasnilo, da tudi grožnja s kazenskim pregonom ne pomeni nedopustne grožnje (VIII Ips 83/2017), pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z ostalim razlogovanjem sodišča prve stopnje, s katerim je utemeljilo, da na strani tožnic ni bilo napak volje pri sklepanju izpodbijanih dogovorov (točke 9, 10 in 12 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

12. Sodišče prve stopnje je torej prvotni izostanek podpisa prokuristke na sporazumih, njen naknadni podpis, v vmesnem času pa preklic podpisov s strani tožnic, napačno ocenilo kot odločilna dejstva za ugotovitev ničnosti izpodbijanih sporazumov, medtem ko po presoji pritožbenega sodišča ni nobene podlage za takšno odločitev.

13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), kar je vplivalo tudi na spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), in sicer tako, da krije vsaka stranka sama svoje stroške postopka - tožnici zato, ker z zahtevkom nista uspeli, tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije sama svoje stroške ne glede na izid spora (prvi odstavek 154. člena ZPP, peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

14. Četudi je tožena stranka s pritožbo uspela, na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije sama tudi svoje pritožbene stroške, tožnici pa krijeta sami svoje stroške odgovora na pritožbo zaradi neuspeha v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1093/2018
• VDSS Sodba Pdp 200/2021
• VSRS Sklep VIII Ips 157/2016