VDSS Sodba in sklep Pdp 153/2020

Jedro

Neutemeljen je očitek sodišču, da ni sledilo Sklepu komisije za razlago KPDŽP o tem, da sta bili navodili v skladu z določbo 49. člena KPDŽP. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mnenje in ugotovitveni sklep te komisije nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe. Niti ne gre za priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj. Navedena komisija tudi ni pristojna za presojo, ali je akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne. To je lahko predmet kolektivnega delovnega spora (6. člen ZDSS-1), za kar pa v tem sporu ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od junija 2014 do julija 2015 plačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene (kilometrino) v skupni višini 786,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, navedenih v izreku, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe za plačilo 115,20 EUR je postopek delno ustavilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 431,43 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odredbe, s katerimi delodajalec odredi delo v določenem kraju, ne morejo biti predmet sodne presoje. Tožnik odredbam niti ni ugovarjal. Tudi ni bil napoten na službeno pot, toženka mu ni izdala potnega naloga niti mu ni plačala dnevnic. Navodilo ... je sprejela v soglasju z reprezentativnimi sindikati, zato se, upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP, šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena volja pogodbenih strank. Če sta stranki soglasni glede vsebine kolektivne pogodbe, sodišče ne more ugotavljati njene vsebine. Sodišče ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe oziroma jih je uporabilo zmotno. Navodilo ... ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega navodila. Sodne odločbe, na katere se sodišče sklicuje, niso primerljive. S 1. 1. 2017 je začelo veljati Navodilo ..., ki jasno določa višino povračila za prevoz na delo in z dela v primeru odredbe o opravljanju drugega dela. Za čas pred letom 2017 pa je treba upoštevati sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe KPDŽP z dne 19. 12. 2017.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je na podlagi izdanih odredb toženke opravil poti v druge kraje (A., B., C., D.), kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (E.). Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.) in posledično tožniku prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Izpodbijanje odredb za utemeljenost te denarne terjatve ni relevantno. Prav tako za odločitev o upravičenosti do teh dejansko nastalih stroškov ni odločilno, ali je toženka tožniku izdala potne naloge ter mu plačala dnevnice.

6. Po 31. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (VIII Ips 23/2016). Sodišče prve stopnje se je ustrezno sklicevalo tudi na primere pritožbenega sodišča (Pdp 542/2015, Pdp 932/2017, Pdp 134/2019 in Pdp 376/2019), v katerih je bila za službene poti po istovrstnih odredbah priznana kilometrina po 208. členu KPDŽP, ter na stališče iz zadeve X Ips 387/2011, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

7. Navodilo ..., ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi petega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Iz naslova navodila izhaja, da se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar pa v tožnikovem primeru ni šlo za prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot. Poleg tega Navodilo ..., relevantno za vtoževano obdobje (od junija 2014 do julija 2015) za razliko od Navodila ... (ki je začelo veljati s 1. 1. 2017) niti ni vsebovalo določbe o tem, da delavcu v primeru odredb, kot jih je izdajala toženka, pripada povračilo stroškov prihoda na delo in z dela. Neutemeljen je očitek sodišču, da ni sledilo Sklepu komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017 o tem, da sta bili navodili v skladu z določbo 49. člena KPDŽP. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mnenje in ugotovitveni sklep te komisije nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe. Niti ne gre za priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj. Navedena komisija tudi ni pristojna za presojo, ali je akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne. To je lahko predmet kolektivnega delovnega spora (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), za kar pa v tem sporu ne gre. Tudi sklicevanje pritožbe na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma okoliščino, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali, ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

8. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

9. Ker ni podan v pritožbi uveljavljani razlog in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 205/2020
• VDSS Sodba Pdp 272/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 237/2020