VDSS Sodba Pdp 10/2020

Jedro

Iz 4. člena ZDR-1 izhaja definicija delovnega razmerja in sicer je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgano in pod nadzorom tožene stranke, prav tako pa tudi ni izvrševal dogovorjenih in predpisanih obveznosti, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato je utemeljeno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas od 7. 11. 2018 dalje, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo oziroma mu ni bila odpovedana ustna pogodba o zaposlitvi in da to še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja, ga za obdobje od 7. 11. 2018 prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu za obdobje od 7. 11. 2018 do 30. 11. 2018 obračunati bruto plačo v znesku 2.019,03 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2018 dalje do plačila, ter mu za obdobje od 1. 12. 2018 vse do poziva na delo obračunati bruto plačo v znesku 3.294,61 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo ter mu plačati tudi znesek 282,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za izpodbijanje katere nima pravnega interesa) se pravočasno z laično pritožbo pritožuje tožnik. Navaja, da je nad sodbo zaprepaščen, saj je sodnica ves čas postopka oddajala drugačne vibracije. Sodišče je bilo pristransko, po tožnikovem mnenju zaradi direktive vlade, ki je ukazala sodišču, da se pohodijo delavske pravice v takih primerih kot je njegov. Sodišče je temu sledilo in kršilo domače in mednarodno pravo, čeprav bi moralo delovati neodvisno od politike. Kljub temu, da iz posnetkov telefonskih razgovorov jasno izhaja, da bi moral biti tožnik plačan po urni postavki, je sodišče napačno zaključilo, da je bil sklenjen dogovor, da bi moral za prvih pet dni izstaviti račun. To iz posnetkov ne izhaja. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so se s toženo stranko (A.A.) dogovorili za sodelovanje na osnovi civilnega prava. Ustna pogodba je nasprotovala prisilnim predpisom (86. člen OZ), saj ga je A.A. napeljeval na goljufijo pri davkih in sicer, da naj ne plača davkov, zaradi tega je podjemna pogodba fiktivna, nasprotuje pa tudi moralnim načelom. Sodišče je tudi napačno interpretiralo 18. člen ZDR. Ta člen ne določa, da morajo biti za obstoj delovnega razmerja izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato delovno razmerje obstaja tudi, če so izpolnjeni le trije, kot je bilo v njegovem primeru. V zvezi s certifikatom B. navaja, da je ta certifikat imel in ga je posredoval toženi stranki. Dogovorjeno je bilo, da mu tožena stranka povrne plačilo zanj. Podjemna pogodba v telefonski komunikaciji ni bila nikoli omenjena, saj je A.A. v telefonskem dogovoru le dejal, da bo tožnik moral delati na svojo firmo in ni omenil podjemne pogodbe. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi tožnik svojo dokumentacijo urejal sam. To ni res, ker ni nič urejal, ampak je toženi stranki poslal le dokumentacijo, ki jo je imel, tožena stranka pa jo je posredovala naprej. Res je, da mu je tožena stranka kupila nove delovne hlače, vendar pa je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da zato, ker naj tožnik ne bi imel denarja, saj je to storila zato, ker je bilo dogovorjeno, da mu bo povrnila stroške. Tožnik je bil vključen v delovni proces, saj ni delal sam, ampak v paru. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je bil delovodja C. glavni delovodja na gradbišču, saj je bila ta firma izvajalec manjše pogodbe na tem delovišču, tako da je bil skupaj s tožnikom po hierarhiji podrejen D.D.. Sodišče je bilo tudi pristransko, ko je ugotovilo, da je bilo tožniku rečeno, da ga bodo preizkusili v dveh dneh. Dejansko stanje je tako izpolnjevalo vse elemente delovnega razmerja. Nepomembno je, ali je bilo poleg dela v E. (Anglija) dogovorjeno tudi delo v Franciji, v najslabšem primeru je bilo delo dogovorjeno za dva meseca, torej gre za kontinuirano delo. Sodišče je napačno zaključilo, da je tretji dan delo zapustil že zjutraj, saj je delovišče zapustil malo pred 14:46 ure dne 14. 11. 2018, kar izhaja iz aplikacije F. sporočil. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi A.A., da je bila dogovorjena urna postavka 12,00 EUR.

3. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov tožene stranke, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe o pristranskem odločanju sodišča prve stopnje. To je postopek vodilo zakonito, izvedlo je vse potrebne dokaze in po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Zgolj zato, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo sodišča, pa sodišču ni mogoče očitati pristranskosti v odločanju.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med strankama nesporno, da sta se tožnik in A.A., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja projektov, dogovorila, da bo tožnik na delovišču družbe G. v Angliji, kjer je bila glavna izvajalka del družba C., tožena stranka pa njen podizvajalec, opravljal delo montaže ventilacijskih sistemov in da je tožnik delo opravljal dva dni, tretji dan pa je delovišče zapustil. Tožnik in A.A. sta se o delu dogovarjala po telefonu (pogovore je tožnik snemal), aplikaciji F. in preko elektronskih sporočil. Kljub ugovoru tožene stranke, da gre za dokaze, ki so pridobljeni na nezakonit način, za poseg in s tem kršitev zasebnosti tožene stranke, je sodišče prve stopnje dovolilo izvedbo dokaza s poslušanjem telefonskih posnetkov, saj ne gre za pogovore zasebne narave, ampak poslovne in za posebno utemeljene okoliščine, ki dopuščajo izvedbo tega dokaza, ker je situacija tožnika takšna, da je lahko le s posnetkom pogovorov zavaroval svoj položaj, ker tega ni mogel storiti na drug način.

6. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih posnetkov pogovorov med tožnikom in A.A., zaslišanjem tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke H.H., A.A., D.D., ki je bil vodja skupine delavcev tožene stranke na gradbišču v Angliji in I.I., komercialistke tožene stranke, ter ostalih listin v spisu ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno podjemno pogodbo za opravljanje del na tem gradbišču ter da delo, ki ga je opravljal, nima vseh elementov delovnega razmerja po 18. členu ZDR-1, razmerje med tožnikom in toženo stranko pa tudi ni razmerje med delavcem in delodajalcem, kot ga opredeljuje 4. člen ZDR-1.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se tožnik in A.A. dogovarjala o podjemni pogodbi, kar izhaja tudi iz posnetkov telefonskih pogovorov, saj naj bi tožnik za toženo stranko delal preko svoje družbe. Ta je imela tudi certifikat B., ki je v Angliji potreben za delo na delovišču. Tožnik je to B. potrdilo toženi stranki tudi posredoval. Glede na dogovor o podjemni pogodbi toženki ni bilo potrebno izpeljati postopka za zaposlitev delavca (zdravniški pregled, izpit iz varstva pri delu, priprava predpogodbe in pridobiti potrdilo A1, ki potrjuje, da so delavci vključeni v sistem evropskega zdravstvenega zavarovanja, ker je drugače odgovornost za poškodbe delavcev na delodajalcu). Ker je tožnik za toženko delal preko podjemne pogodbe, potrdilo A1 ni bilo potrebno. Tožnik je tako toženi stranki posredoval dokumentacijo, ki je bila za sklenitev podjemne pogodbe potrebna. Če je to dokumentacijo preko svoje družbe že posedoval, mu je dejansko ni bilo potrebno pridobiti na novo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve ugotovilo, da stranki pred nastopom dela dejansko nista podpisali nobene pogodbe. Iz izpovedi A.A. in D.D. izhaja, da je bil običajni postopek pri toženi stranki pred sklenitvijo podjemne pogodbe s podizvajalcem takšen, da si najprej skupaj z njim ogledajo delovišče, obseg dela in podpišejo pogodbo. V tožnikovem primeru pa ogleda delovišča v E. niso opravili, saj zaradi tožnikovih finančnih težav niso pričakovali, da bo na delovišče prišel le na ogled. D.D. je izpovedal, da je tožnik na delovišče prišel kot podizvajalec, on pa mu je pokazal, kaj bo delal in ga uvedel v delo, nato pa bi se v pogodbi dogovorili o dejanskem delu. Tožnik bi si kasneje kot podizvajalec lahko organiziral svoj delovni čas, D.D. bi mu sicer razporejal delo, tožnik pa bi kot podizvajalec določil, v kakšnem času in kdaj bi delo opravil.

9. Kljub temu, da je delo na gradbišču, kot vodja delavcev tožene stranke razporejal D.D. je ta tožniku dajal navodila za delo le v zvezi z opravo dela skupaj z delavci toženke. Ta navodila so bila začasne narave in sicer le glede določitve obsega dela tožniku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10. Tožnik dela na delovišču ni opravljal po navodilih tožene stranke, saj je bil na gradbišču delovodja predstavnik družbe C., ki je bil tudi delovodja delavcu tožene stranke, medtem ko je bil D.D. vodja delavcev tožene stranke, tako da mu predstavnik družbe C. ni bil podrejen, kot navaja tožnik v pritožbi.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 22 tudi pravilno ugotovilo, da sta se tožnik in A.A. dogovarjala o delu po urni postavki, česar pa ni mogoče enačiti s plačilom plače delavcu v delovnem razmerju. Prav tako pa je tudi pravilno ugotovilo, da iz pogovora med njima dne 5. 11. 2018 izhaja le, da sta se pogovarjala o tem, kdo je zavezanec za plačilo davka in katera davčna obveznost obstaja za stranko, nikakor pa ni pogovor tekel o ugodnejši davčni obravnavi, ki bi bila razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

12. Iz 4. člena ZDR-1 izhaja definicija delovnega razmerja in sicer je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Tako so za delovno razmerje potrebni vsi v tem členu našteti elementi in ne le nekateri kot zmotno navaja tožnik v pritožbi. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgano in pod nadzorom tožene stranke, prav tako pa tudi ni izvrševal dogovorjenih in predpisanih obveznosti, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato je utemeljeno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom.

13. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožnik ni priglasil.

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 990/2015
• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS sodba Pdp 300/2010