VDSS Sodba Pdp 40/2020

Jedro

Tožeča stranka je toženca za obdobje od 1. 12. 2016 do prejema sklepa Vrhovnega sodišča RS (do vključno 20. 12. 2017) reintegrirala v delovno razmerje. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja je toženec za to obdobje upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzeto tudi v zadevah npr. VIII Ips 79/2009, Pdp 229/2017). To pomeni, da zaradi sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 70/2017, s katerim je bila ugodilna sodba razveljavljena, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz naslova na novo vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega razveljavitvenega sklepa ni odpadla pravna podlaga izplačil, ki se nanašajo na čas po 1. 12. 2016. Ta izplačila niso pomenila izvrševanje pravnomočne sodbe (I Pd 536/2014), ki je bila kasneje razveljavljena, ampak so pomenila izvrševanje obveznosti iz vzpostavljenega, obstoječega delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 47.948,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 33.553,50 EUR od 14. 11. 2018 dalje do plačila in od zneska 15.972,76 EUR od 14. 5. 2019 dalje do plačila. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo, razen zoper odločitev o stroških toženca, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede datuma začetka teka obresti, saj te po 193. členu OZ tečejo od dneva vložitve zahtevka oziroma prejema poziva k vračilu denarnih sredstev, to je od 28. 12. 2017 dalje. Tožeča stranka je namreč v dopisu z dne 22. 12. 2017 toženca jasno pozvala, naj vrne vse, kar je prejel po pravnomočni sodbi I Pd 536/2014 z dne 15. 1. 2016, skupaj z obrestmi od prejema poziva dalje. Po prejemu navedenega dopisa, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, toženec ni bil več dobroveren. Vztraja, da je z dnem vročitve poziva prišel v zamudo glede vračila celotnega izplačanega zneska 47.948,86 EUR. Tožeča stranka je pravnomočno sodbo I Pd 1838/2017 z dne 25. 2. 2019 izvršila tako, da je tožencu izplačala znesek 51.215,70 EUR, ki pa ga je toženec vrnil nazaj. Vrnitev tega zneska je sodišče zmotno opredelilo kot prostovoljno izpolnitev zahtevka, ki je predmet tega spora. V tem delu so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. V zvezi s tem uveljavlja kršitve 8. oziroma 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Ker je vrnitveni zahtevek tožeče stranke sodišče v celoti zavrnilo, bi bilo logično, da sodišče o stroških postopka odloči po prvem odstavku 154. člena ZPP in ne po drugem odstavku tega člena. Tudi če je sodišče presodilo, da toženčevo vračilo zneska 51.215,70 EUR predstavlja izpolnitev vrnitvenega zahtevka, bi moralo tožeči stranki priznati potrebne stroške postopka, ki so ji nastali do vrnitve navedenega zneska. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti niti nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Vsebinsko prazen, nekonkretiziran je pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje o ugotovljenih dejstvih in dejstvih, ki izhajajo iz listin, s tem da obrazložitev zatrjevane kršitve niti ne kaže na očitek protispisnosti, ampak na uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (da izvedeni dokazi ne omogočajo zaključkov sodišča), za kar pa v izpodbijani sodbi prav tako ne gre.

7. Predmet spora je vračilo zneska, ki ga je tožeča stranka (delodajalec) plačala tožencu (delavcu) na podlagi pravnomočne sodbe (I Pd 536/2014 v zvezi s Pdp 237/2016), s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku glede prenehanja delovnega razmerja v sporu, v katerem je toženec uspel. Nato je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 70/2017 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (nova zadeva I Pd 1838/2017), delodajalec pa je vložil nasprotno tožbo (zadeva I Pd 1238/2018, v kateri je bila izdana sodba, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa) na vračilo zneska, ki ga je plačal na podlagi razveljavljene sodbe.

8. Kot je razvidno iz spremembe tožbe z dne 13. 5. 2019, znesek 33.553,50 EUR zajema izplačila, ki se nanašajo na čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (to je od 18. 3. 2014) do reintegracije (torej do 1. 12. 2016) v posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe v sporu I Pd 536/2014 - v znesku 31.354,40 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2017 do dneva vložitve tožbe. Znesek 15.972,76 EUR pa se nanaša na izplačila, izvedena po reintegraciji do prejema sklepa Vrhovnega sodišča RS (do vključno 20. 12. 2017) v znesku 14.392,86 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2017 do dneva spremembe tožbe.

9. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti v zvezi z institutom neupravičene pridobitve nastane tudi v primeru, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pri vračanju neupravičeno pridobljenega zneska je treba plačati zamudne obresti, ki tečejo v primeru nepoštenega pridobitelja od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ).

10. Glede na 193. člen OZ je toženec prišel v zamudo z vračilom neto zneska 31.354,40 EUR z dnem prejema poziva k vračilu zneska, to je 28. 12. 2017. Iz dopisa z dne 22. 12. 2017 izhaja, da je tožeča stranka pozvala toženca, da vrne vse, kar je prejel na podlagi pravnomočne sodbe I Pd 536/2014 skupaj z obrestmi od dneva prejema tega poziva. Z dnem prejema poziva je toženec postal nepošten v smislu 193. člena OZ, kar pomeni, da je napačna presoja sodišča prve stopnje o tem, da je toženec z vračilom navedenega neto zneska prišel v zamudo šele z iztekom 15-dnevnega roka od prejema poziva, to je 13. 1. 2018.

11. Tožeča stranka je toženca za obdobje od 1. 12. 2016 do prejema sklepa Vrhovnega sodišča RS (do vključno 20. 12. 2017) reintegrirala v delovno razmerje. Že zgolj v posledici obstoječega delovnega razmerja je toženec za to obdobje upravičen tudi do pravic iz delovnega razmerja (takšno stališče je zavzeto tudi v zadevah npr. VIII Ips 79/2009, Pdp 229/2017). To pomeni, da zaradi sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 70/2017, s katerim je bila ugodilna sodba razveljavljena, ni odpadla podlaga za priznanje pravic iz naslova na novo vzpostavljenega delovnega razmerja. Zaradi tega razveljavitvenega sklepa ni odpadla pravna podlaga izplačil, ki se nanašajo na čas po 1. 12. 2016. Ta izplačila niso pomenila izvrševanje pravnomočne sodbe (I Pd 536/2014), ki je bila kasneje razveljavljena, ampak so pomenila izvrševanje obveznosti iz vzpostavljenega, obstoječega delovnega razmerja. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje k tožeči stranki in se je to delovno razmerje izvajalo, ni podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačani znesek 15.972,76 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2019 dalje do plačila.

12. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju o tožbenem zahtevku glede prenehanja delovnega razmerja s sodbo I Pd 1838/2017 z dne 25. 2. 2019 tožeči stranki (delodajalcu) ponovno naložilo plačilo zneska, ki ga je za isto obdobje tožencu že plačala na podlagi sodbe I Pd 536/2014 v zvezi s sodbo Pdp 237/2016, dodatno pa še izplačila nadomestila plače in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas od 20. 12. 2017 do 14. 2. 2018. Navedena sodba je postala pravnomočna in izvršljiva 4. 4. 2019. Tožeča stranka je pravnomočno sodbo izvršila tako, da je znesek 51.215,70 EUR izplačala tožencu, ki pa ji je prejeti znesek dne 8. 7. 2019 prostovoljno vrnil. To je razvidno iz potrdila o opravljeni transakciji, v katerem je naveden namen plačila – vračilo plač v celoti, v pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2019 pa je toženec navedel, da se vrnjeni znesek upošteva kot plačilo v primeru (delne) utemeljenosti vrnitvenega zahtevka oziroma, da se obveznost toženca do tožeče stranke za znesek 51.215,70 EUR zniža. Glede na navedeno je toženec s plačilom zneska 51.215,70 EUR v celoti poravnal svojo obveznost do tožeče stranke v znesku 33.553,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2018 do 8. 7. 2019, ki je na dan 8. 7. 2019 znašala 35.289,09 EUR (izračun obresti). To je ključni razlog, zaradi katerega je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi kondikcijskega tožbenega zahtevka pravilna.

13. Po pravilnem opozorilu pritožbe se je sodišče glede odločitve o stroških postopka napačno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP, namesto na prvi odstavek 154. člena ZPP, saj je toženec v celoti uspel. Ker pa se zoper odločitev o stroških postopka (da vsaka stranka krije svoje stroške postopka) ni pritožil, tudi pritožbeno sodišče ni imelo podlage za poseg v odločitev o stroških postopka.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožencu pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo – 1000 točk, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 746,64 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 17/2015
• VDSS Sodba Pdp 751/2017
• VDSS Sodba Pdp 753/2019