<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 205/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.205.2020
Evidenčna številka:VDS00035102
Datum odločbe:29.05.2020
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:kilometrina - kolektivna pogodba - kraj opravljanja dela - službena pot

Jedro

Medtem ko Navodilo 637/2014 niti ni določalo, da delavcu v primeru odredb, kot jih je izdajala toženka, pripada povračilo stroškov prihoda na delo in z dela, pa je Navodilo 637/2017 že vsebovalo določbo, da se tudi za opravljanje dela po odredbah iz 49. člena KPDŽP plačuje povračilo za prevoz na delo in z dela. Vendar toženka s tem ni določala kriterijev v skladu s 5. odstavkom 204. člena KPDŽP, ampak je po pravilni presoji sodišča prve stopnje z enostrankim aktom nedopustno razširila področje uporabe tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela, izdanih po 49. členu KPDŽP. Sodišče prve stopnje se je ob tem utemeljeno sklicevalo tudi na 5. člen Zakona o kolektivnih pogodbah ter tretji odstavek 9. člena ZDR-1, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje. Zmotno torej navaja, da ima navodilo enako moč kot kolektivna pogodba, ter da naj bi sodišče kršilo avtonomijo strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni za obdobje od marca 2014 do decembra 2017 plačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene (kilometrino) v skupni višini 1.817,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, navedenih v izreku, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe za plačilo 85,90 EUR ter 105,97 EUR je postopek delno ustavilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti 700,60 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je glede izdanih - veljavnih odredb treba uporabiti Navodilo 637. Ker je sodišče napačno opredelilo značaj tega navodila, je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka je navodilo sprejela v soglasju z reprezentativnimi sindikati - 215. člen KPDŽP. Sodišče je navodilo napačno obravnavalo kot enostranski akt. Navodilo ni v nasprotju s tretjim odstavkom 9. člena ZDR-1. Pri razlagi kolektivne pogodbe je bistvena volja pogodbenih strank. Glede na vsebino Navodila 637/17 pa tudi 637/14 ni dvoma, da je povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za opravljanje dela po odredbah izenačeno s povračilom prevoza na delo in z dela po pogodbi o zaposlitvi. Navodilo ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba. Sodišče je poseglo v avtonomijo strank. Sodišče bi moralo upoštevati tudi sklep Komisije za razlago KPDŽP, da delavci v primeru opravljanja dela na podlagi odredb o opravljanju drugega dela oz. v drugem kraju po 49. členu KPDŽP niso upravičeni do povračila stroškov za službeno potovanje, saj njihovo potovanje na delo ni službeno potovanje. Ugotovitven sklep pomeni razlago kolektivne pogodbe, obvezen način uporabe. Tožnici se čas potovanja ni štel v delovni čas. Imela je pravico do uporabe lastnega vozila, saj bi bil sicer čas poti predolg.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bila KPDŽP sprejeta leta 2007, ko je veljal ZDR, ki sploh ni določal možnosti, da delodajalec odredi delavcu delo v drugem kraju. Navodilo 637 iz 2011 in 2014 ne opredeljuje višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Drugačna vsebina Navodila 637 iz 2017 je posledica sodnih sporov. Sodišče pravilno ni upoštevalo sklepa Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnica je na podlagi izdanih odredb toženke opravila poti v druge kraje (A., B., C., D., E., F.), kar niso bile poti na delo na sedež delodajalca oziroma v kraj dela, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (G.). Sodišče prve stopnje je te poti pravilno štelo kot službene poti po 205. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP; Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl.) in posledično tožnici prisodilo razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Pri tem ni odločilno, da so bili v odredbah priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom, kot tudi ne, da se čas potovanja ni štel v delovni čas.

7. Po 31. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (VIII Ips 23/2016). Sodišče prve stopnje se je ustrezno sklicevalo tudi na primere pritožbenega sodišča (Pdp 542/2015 in Pdp 932/2017, Pdp 134/2019 in Pdp 376/2019), v katerih je bila za službene poti po istovrstnih odredbah priznana kilometrina po 208. členu KPDŽP, ter na stališče iz zadeve X Ips 387/2011, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

8. Navodilo 637, ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi petega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Iz naslova navodila izhaja, da se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar pa v primeru tožnice ni šlo za prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot. Pritožba neutemeljeno prikazuje vsebino navodila kot da gre za zavezujočo materijo kolektivne pogodbe. Komisija za razlago KPDŽP je res dne 19.12.2017 sprejela mnenje in ugotovitveni sklep, da sta se navodili uporabljali za določitev višine povračila za prevoz na delo in z dela za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in odredbe o opravljanju drugega dela, ter da sta bili v skladu z določbo 49. člena KPDŽP. Vendar pa po 17. členu KPDŽP Komisija za razlago razlaga kolektivno pogodbo in daje priporočila. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, predloženo mnenje in ugotovitveni sklep ni razlaga kolektivne pogodbe, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca. Tudi ne gre za priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj. Navedena komisija tudi ni pristojna za presojo, ali je akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne. To je lahko predmet kolektivnega delovnega spora (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), za kar pa v tem sporu ne gre.

9. Medtem ko Navodilo 637/2014 niti ni določalo, da delavcu v primeru odredb, kot jih je izdajala toženka, pripada povračilo stroškov prihoda na delo in z dela, pa je Navodilo 637/2017 že vsebovalo določbo, da se tudi za opravljanje dela po odredbah iz 49. člena KPDŽP plačuje povračilo za prevoz na delo in z dela. Vendar toženka s tem ni določala kriterijev v skladu s 5. odstavkom 204. člena KPDŽP, ampak je po pravilni presoji soodišča prve stopnje z enostrankim aktom nedopustno razširila področje uporabe tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela, izdanih po 49. členu KPDŽP. Sodišče prve stopnje se je ob tem utemeljeno sklicevalo tudi na 5. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. RS, št. 43/06) ter tretji odstavek 9. člena ZDR-1, čemur pritožba neutemeljeno naprotuje. Zmotno torej navaja, da ima navodilo enako moč kot kolektivna pogodba, ter da naj bi sodišče kršilo avtonomijo strank.

10. Glede na pravilno odločitev o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

11. Ker ni podan v pritožbi uveljavljani razlog in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) povrniti 250 točk za odgovor na pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in 22% DDV znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) - člen 17, 49, 204, 204/5, 205, 208.
Zakon o kolektivnih pogodbah (2006) - ZKolP - člen 5.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 31, 49.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4Mzg2