VDSS Sodba Psp 292/2019

Jedro

Pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države je potrebno upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastne narave delovanja njenih organov ter pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava paziti, da se uporabljajo prilagojeno značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti za ravnanja, v katerih država v razmerjih do posameznika nastopa kot organ oblasti (ex iure imperii). Kršitev 26. člena Ustave bi bila tako eventualno lahko podana le, če bi sodišče odločitev oprlo na stališče, ki bi bilo popolnoma nesprejemljivo.

Izrek

I. Pritožba zoper II. in III. točko izreka se zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper IV. točko izreka se ugodi in se stroškovna odločba spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka."

III. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 15. 6. 2018 in št. ... z dne 31. 1. 2018 ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe odloči o pravici do izredne denarne socialne pomoči (I. tč. izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 3.500,00 EUR s pp je zavrnilo (II. tč. izreka). Izreklo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, nastale pred 7. 2. 2019, stroški nastali po 7. 2. 2019 pa se krijejo iz proračunskih sredstev (III. tč. izreka). Tožnico je zavezalo, da v 15 dneh toženi stranki povrne 175,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka).

2. Zoper II., III. in IV. tč. izreka prvostopenjske sodbe se pritožuje tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih točk sodbe, ugoditev odškodninskemu zahtevku ter priglaša 20,00 EUR pritožbenih stroškov.

Ne strinja se z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka za nematerialno škodo, saj je sprejeta ob zelo restriktivni uporabi 131. člena OZ. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up - 998/15-19 z dne 30. 11. 2017, po kateri je razlaga izreka upravne odločbe v kontekstu protipravnosti iz 26. člena Ustave RS z vidika pravice do odškodnine zelo omejujoča. Povzroča, da je možnost uveljavljanja pravice praktično onemogočena, in da je država v primerih nepravilne odločitve zavarovana pred odškodninsko odgovornostjo ne glede na kršitve. Če bi ustavno sodišče dopustilo, da se uveljavi razumevanje, kakršno je sprejeto na višjem in vrhovnem sodišču, bi to povzročilo, da so inšpekcijski in drugi upravni organi zavarovani pred očitkom nezakonitosti. Izvzeta bi bila možnost uveljavljanja sodnega varstva iz 23. člena, varstvo pravice iz 26. člena Ustave RS pa ne bi bilo učinkovito, ko sodišče v odškodninskem sporu odločbi, ki je v škodo stranke, pripiše drugačno vsebino, kot so jo udeleženci razumeli v upravnem postopku.

V zvezi s III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se sklicuje na 68. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki določa, da stroške krije zavod ne glede na izid spora. Sodišče ji zato ne bi smelo odrediti povračila stroškov toženi stranki. Zavrača zaključek, da je uspela samo s 50 % tožbe. V celotnem obdobju je bila prejemnica denarne socialne pomoči, na podlagi tega je prejela BPP in se z omejujočo razlago, da je šele od 7. 2. 2019 deležna BPP, ne strinja. Sklicuje se na odločbo ESČP v zadevi Cindrić & Vešlić proti Croatii.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje glede spora, ki se nanaša na presojo posamičnih upravnih aktov o zavrnjeni pravici do izredne denarne socialne pomoči že pravnomočna, odškodninska terjatev iz naslova negmotne škode v višini 3.500,00 EUR s pp pa utemeljeno zavrnjena.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti pavšalno zatrjevanih v pritožbi. Razen glede odločitve, da tožnica toženi stranki povrne 175,95 EUR stroškov postopka, je izpodbijani del sodbe utemeljen s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K zavrnilnemu delu sodbe o odškodnini za negmotno škodo (II. tč. izreka)

5. Dejstvo, da sta zavrnilna upravna akta o pravici do izredne denarne socialne pomoči z ne izpodbijanim, že pravnomočnim delom sodbe odpravljena in zadeva vrnjena v novo upravno odločanje, ne pogojuje drugačnega dokaznega zaključka o odškodninski terjatvi, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Potrebno je pritrditi bistveno pravilnim dejanskim in pravnim razlogom prvostopenjske sodbe, da je odškodninska odgovornost po Obligacijskem zakoniku² (OZ) podana le, če so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani elementi civilnega delikta. Torej nedopustno ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Če le ena od navedenih predpostavk manjka, kot v obravnavani zadevi, ko ni protipravnosti, je potrebno tožbeni zahtevek že po temelju zavrniti.

6. Pritožnica se ne more uspešno sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče) št. Up - 998/15-19 z dne 30. 11. 2017, saj ne gre za enako, niti istovrstno dejansko stanje. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi namreč razveljavilo sodbo revizijskega in pritožbenega sodišča, s katero je bil zavrnjen zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, povzročeno z zatrjevano protipravno prepovedjo inšpekcijskega organa o proizvodnji in prodaji pijače z dodatnim ekstraktom konoplje. Ustavno sodišče je ocenilo, da stališče sodišč, po katerem izrek upravne odločbe, ki stranki zapoveduje opustitev, ki jo na abstraktni ravni zapoveduje zakon, ne more biti nezakonit, in odločba s takšnim izrekom nikoli ne more biti protipravna, saj le ponavlja zakonsko besedilo, povzroča, da je možnost uveljavljanja pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije³(Ustava) ter odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave, praktično onemogočena. Razumevanje sodišč, po katerem upravna odločba v nobenem primeru ne more biti nezakonita, če pomeni le ponovitev norme, ki jo določa zakon in ki iz presoje v celoti izpusti obrazložitev, po ustavno sodni presoji onemogoča učinkovito izvrševanje pravice do povračila škode po 26. členu Ustave.

7. Vendar kot že predhodno poudarjeno, v tem sodno socialnem sporu ne gre za enak, niti istovrsten primer. V okoliščinah obravnavanega primera je zato potrebno upoštevati stališče Ustavnega sodišča iz 14. točke obrazložitve odločbe z dne 30. 11. 2017, v kateri eksplicitno izpostavlja ustaljeno ustavno sodno stališče, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, za katero ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti. Pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države je potrebno upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastne narave delovanja njenih organov ter pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava paziti, da se uporabljajo prilagojeno značilnostim javno pravne odškodninske odgovornosti za ravnanja, v katerih država v razmerjih do posameznika nastopa kot organ oblasti (ex iure imperii). Kršitev 26. člena Ustave bi bila tako eventualno lahko podana le, če bi sodišče odločitev oprlo na stališče, ki bi bilo popolnoma nesprejemljivo. Kaj takega pa v okoliščinah konkretnega primera po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče uspešno zatrjevati niti dokazati.

8. Odprava upravnih odločb v tem sodno socialnem sporu sama po sebi ne predstavlja protipravnosti, kot enega od pogojev civilnega delikta iz OZ. Za odpravo nepravilnosti in nezakonitosti posamičnih upravnih aktov sta bili tožnici na voljo redno pravno sredstvo (25. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki ga je tudi uspešno uveljavila. Z ugoditvenim delom prvostopenjske sodbe sta pravnomočno odpravljeni nezakoniti zavrnilni upravni odločbi in zahteva na priznanje izredne denarne socialne pomoči vrnjena v ponovno upravno odločanje.

9. Iz predhodno navedenih razlogov, ko pritožbena izvajanja v zvezi z vtoževano odškodnino v višini 3.500,00 EUR, ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, je potrebno pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi II. točko izreka prvostopenjske sodbe.

K sodbi v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov tožnici (III. tč. izreka)

10. Iz odločbe Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 7/2019 z dne 7. 2. 2019 (list. št. 14) izhaja, da je izredna brezplačna pravna pomoč za oprostitev plačila stroškov postopka na prvi in drugi stopnji v zadevi II Ps 962/2018 odobrena od 7. 2. 2019 dalje. Hkrati je tožnici naloženo, da strokovni službi za brezplačno pravno pomoč vrne napotnico v 15 dneh po opravljeni pravni pomoči, za katero je bila izdana, saj se bo v nasprotnem primeru štelo, da pomoč ni bila odobrena.

11. Ob takšni pravnomočni odločbi Bpp, izdani na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči⁴ (ZBPP), je s III. točko izreka izpodbijane sodbe zakonito izrečeno, da stroške postopka, nastale pred 7. 2. 2019 krije tožnica sama, stroški, ki so ji nastali po 7. 2. 2019 pa se krijejo iz proračunskih sredstev sodišča, ki je Bpp odobrilo. Tožnica je lahko stroške sodnega postopka, nastale po 7. 2. 2019 uspešno uveljavila, če je postopala v skladu z odločbo Bpp 7/2019. Torej, če jih je zahtevala v odrejenem roku. Za preostale stroške, nastale pred 7. 2. 2019 za povračilo ni podlage, zato jih nosi sama.

K sodbi v delu, ki zavezuje tožnico k povračilu stroškov toženi stranki (IV. tč. izreka)

12. Tožnica v predmetnem sodno socialnem sporu s tožbenim zahtevkom ni uspela v celoti. Uspela je le glede zahtevka, ki se nanaša na odpravo posamičnih upravnih aktov, medtem ko je zahtevek na odškodninsko terjatev iz naslova negmotne škode, zavrnjen. Ob takšnem izidu spora o glavni stvari je sodišče prve stopnje njen uspeh lahko ocenilo na 50 %.

Ker se del spora ne nanaša na izpodbojno tožbo o pravici do izredne denarne socialne pomoči, priglašenih stroškov Državnega odvetništva RS, ni mogoče obravnavati izključno po 1. odst. 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁵ (ZDSS), kot zmotno meni pritožnica. Po cit. določbi ZDSS-1 le v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialnega varstva, zavodi ali državni organi krijejo sami svoje stroške, ne glede na izid postopka.

13. Vendar pa je kljub predhodno navedenemu o stroških tožene stranke ob pravilni uporabi 154. člena ZPP potrebno pritožbi tožnice ugoditi. Na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP namreč lahko sodišče v primeru, če stranka v sporu deloma zmaga, glede na dosežen uspeh, odloči tudi tako, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Torej o stroških v skladu z zakonskim pooblastilom odloči glede na okoliščine vsakokratnega konkretnega primera. Ker v obravnavanem sodno socialnem sporu v zvezi z delom tožbe, ki se nanaša na odškodninsko terjatev, toženi stranki posebni stroški sploh niso nastali, saj v tej smeri ni bilo nobenega dokaznega postopka, je ob sočasnem upoštevanju tožničinega socialnega položaja potrebno odločiti, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe.

Na podlagi 365. člena v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je IV. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo ter odločilo, da nosi tožena stranka sama svoje stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14. Glede na to, da je tožnica v pritožbenem postopku uspela s sorazmerno majhnim delom, saj je ostala pritožba iz spora o glavni stvari neuspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP hkrati odločilo, da priglašenih 20,00 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, ki niso niti ustrezno specificirani, nosi sama.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/2004 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 251/2021
• VDSS sodba Psp 321/2011
• VDSS sodba Psp 35/2016