VDSS Sodba Pdp 355/2019

Jedro

Bistveno vprašanje predmetnega spora je, ali je zaradi napitnine, ki predstavlja delovno uspešnost in je tako del plače (glede tega vprašanja je sodna praksa že ustaljena), posledično višja osnova za priznanje razlike vtoževanih nadomestil. O dopustnosti upoštevanja takšne višje osnove se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi Pdp 189/2015, ki se je nanašala na priznanje višjega nadomestila zaradi bolniškega staleža. Razlika tovrstnega nadomestila je, poleg razlike nadomestila za letni dopust, tudi predmet tega spora. Pred tem je med istima strankama potekal spor iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel. Obravnavana nadomestila se nanašajo na reparacijo - priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi stališče iz zadeve VIII Ips 163/2016, da se prihodek, dobljen z napitninami, v celoti nameni za plače - da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Vendar pa navedeno ne pomeni, da plača, ki je višja zaradi napitnine (oziroma iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače) ne bi smela biti upoštevana tudi kot višja osnova za odmero nadomestil. Pritožba se zavzema za logiko, da ima navedena delovna uspešnost lahko za posledico le višjo plačo, ta višja plača pa da ne more imeti drugih delovnopravnih posledic, kar pa ne drži. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ZIS ni zakon, ki ureja pravice zaposlenih, ampak ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Zaradi tega zakona, ki pa nenezadnje ureja tudi delovno uspešnost kot del plače, ne more biti izključena uporaba pravil delovnega prava glede plače, njenih sestavin, nadomestil, njihove odmere, osnove itd.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova razlike med prejetim in pripadajočim nadomestilom za čas bolniškega staleža za november 2015, januar 2016 EUR, maj 2016, november 2017, februar 2018, marec 2018, april 2018, maj 2018, junij 2018, julij 2018 in za avgust 2018 zneske, razvidne iz izreka sodbe, zmanjšane za predpisane davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka); nadalje iz naslova razlike med prejetim in pripadajočim nadomestilom za letni dopust za leto 2013, 2014, 2015, 2016, 2017 in 2018 zneske, razvidne iz izreka sodbe, zmanjšane za predpisane davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. in III. točka izreka). Višji zahtevek (nad 10.057,63 EUR) je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.968,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče v pretežnem delu ugodilo zahtevku z obrazložitvijo, da je treba v osnovo za izračun nadomestil všteti tudi napitnino po 91. členu ZIS kot dodatek za delovno uspešnost. To pomeni, da mora toženec v svoje breme dodatno obračunati zneske, ki presegajo prejeto napitnino. Takšna odločitev temelji sicer na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, a je materialnopravno zmotna, tudi glede na sodbo vrhovnega sodišča VIII Ips 163/2016. Sodba je obremenjena s kršitvama po 14. točki (sodba je brez razlogov, ki bi pojasnjevali odstop od sodne prakse) in 15. točki (sodba je v nasprotju z mnenjem izvedenca) drugega odstavka 339. člena ZPP. Delodajalec ne more imeti na račun izplačila napitnine po drugem odstavku 91. člena ZIZ višjih stroškov, kot je znašala višina pobrane napitnine. Izvedenec je izpovedal, da če delodajalec napitnine obravnava kot delovno uspešnost v skladu z ZDR-1, je potrebno maso napitnine znižati za tisti del zneska, ki bo obračunan v nadomestilih za dopust, praznike in bolniško, ki se obračunavajo na podlagi izplačil preteklih treh mesecev oziroma pri bolniški preteklega meseca. V praksi je takšno odštevanje nemogoče. Med drugimi bruto nadomestili je edina razlika v tem, da je višina 2. bruta na račun plačila delovne uspešnosti napitnine znana takoj (v tekočem mesecu) in jo zato tožena stranka takoj odšteje od mase zbranih napitnin tekočega meseca, medtem ko bo eventualna višina (višjih) nadomestil, ki bi šla na račun izplačane delovne uspešnosti v tekočem mesecu, znana šele, ko bo do plačila nadomestila dejansko prišlo. Tožena stranka ne more teh zneskov odbiti od mase zbranih napitnin tekočega meseca, ker ob zaključku meseca višina sploh še ni znana. Toženec celotno napitnino vsak mesec nameni za plače zaposlenih in ni dolžan nositi nobenih stroškov, ki bi presegali višino zbrane napitnine. Izvedenec je izpovedal, da je treba maso napitnine najprej znižati za tisti del zneska, ki ga obračuna v nadomestilih in šele tako dobljeni znižani znesek napitnine namenti za izplačilo zaposlenim. Ta znižani znesek gre posledično tudi v osnovo za obračun nadomestil v prihodnjih mesecih. Sodišče ni upoštevalo teh pojasnil izvedenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje v spremenjeni sestavi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/199 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je pravilno ugotovilo materialno pravo, pritožba pa ugotovljenega dejanskega stanja po izrecni navedbi ne izpodbija.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, kar obenem pomeni, da zavrača pritožbene očitke, da naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov za odstop od sodne prakse in da pri tem ni pojasnilo, zakaj mora toženec iz lastnih sredstev na račun izplačane napitnine kriti še strošek nadomestil, kar presega znesek pobrane napitnine. Vendar pa tožena stranka do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb, da naj bi vtoževano presegalo zneske pobranih napitnin. Prav tako tožena stranka na prvi stopnji ni problematizirala pojmov glede 1. in 2. bruta plače. Ni torej že na podlagi takšnih trditev skušala doseči zavrnitev zahtevka že po temelju. V pritožbenem postopku pa gre za nedopustne oziroma neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP). Ker nanje pritožba veže očitek o neupoštevanju stališč iz zadev VIII Ips 163/2016 in Pdp 328/2017, ni upošteven niti očitek neobrazloženega odstopa od sodne prakse. Ob tem pa pritožbeno sodišče vendarle pojasnjuje, da tudi ne gre za odstop od sodne prakse. Navedeni zadevi se nista ukvarjali s problematiko nadomestil v posledici napitnin, njun predmet je bila zgolj napitnina kot razlika v plači.

7. Bistveno vprašanje predmetnega spora pa je, ali je zaradi napitnine, ki predstavlja delovno uspešnost in je tako del plače (glede tega vprašanja je sodna praksa resda že ustaljena), posledično višja osnova za priznanje razlike vtoževanih nadomestil. O dopustnosti upoštevanja takšne višje osnove se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi Pdp 189/2015, ki se je nanašala na priznanje višjega nadomestila zaradi bolniškega staleža. Razlika tovrstnega nadomestila je, poleg razlike nadomestila za letni dopust, tudi predmet tega spora. Pred tem je med istima strankama potekal spor iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel. Obravnavana nadomestila se nanašajo na reparacijo – priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

8. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je na podlagi drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Zakon o igrah na srečo (ZIS, Ur. l. RS, št. 14/2011 in nasl.) v drugem odstavku 91. člena kot del plače za delovno uspešnost določa tudi napitnino, ki jo igralci dajejo v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Pri toženki od 5. 4. 2013 velja predloženi Sporazum o plačah in drugih prejemkih, ki v IV. poglavju napitnino prav tako določa kot del plače iz naslova delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo tudi stališče iz zadeve VIII Ips 163/2016, da se prihodek, dobljen z napitninami, v celoti nameni za plače – da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Vendar pa navedeno ne pomeni, da plača, ki je višja zaradi napitnine (oziroma iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače) ne bi smela biti upoštevana tudi kot višja osnova za odmero nadomestil. Pritožba se zavzema za logiko, da ima navedena delovna uspešnost lahko za posledico le višjo plačo, ta višja plača pa da ne more imeti drugih delovnopravnih posledic, kar pa ne drži. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ZIS ni zakon, ki ureja pravice zaposlenih, ampak ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. Zaradi tega zakona, ki pa nenezadnje ureja tudi delovno uspešnost kot del plače, ne more biti izključena uporaba pravil delovnega prava glede plače, njenih sestavin, nadomestil, njihove odmere, osnove itd.

9. Ni podlage za stališče pritožbe, da bi bilo treba maso napitnine znižati za tisti del zneska, ki bo obračunan v nadomestilih. Prav tako okoliščina, da se nadomestila obračunavajo na podlagi izplačil preteklih treh mesecev oziroma preteklega meseca ni ovira za priznanje vtoževanega.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila odločitev sodišča v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke. Naloga izvedenca je, da odgovori na strokovna vprašanja in poda dejanske izračune, v zvezi s katerimi mora sodišče pravilno uporabiti materialno pravo. Očitek pritožbe o napačnem upoštevanju izvedenčevega mnenja z zavzemanjem za nižje plačilo tako niti ne predstavlja navedene postopkovne kršitve, ampak prej nasprotovanje pravnim in dejanskim razlogom sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče je upoštevalo variantni izračun izvedenca, ki napitnino obravnava kot delovno (in ne poslovno) uspešnost ter upoštevalo tudi omejitev iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, da višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Poleg zneska napitnine je izvedenec pri osnovi za izračun nadomestil upošteval tudi ostale dodatke, ki jih tožena stranka pri svojem izračunu ni upoštevala. Sicer pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožba izrecno navedla, da temelji odločitev na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

11. Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, da ugotovljeni zneski pomenijo izplačilo, ki bo preseglo znesek pobrane napitnine, niso upoštevne pritožbene navedbe, da je višina 2. bruta na račun plačila delovne uspešnosti napitnine znana takoj (v tekočem mesecu) in jo zato toženec tudi takoj odšteje od mase zbranih napitnin tekočega meseca, medtem ko bo eventualna višina (višjih) nadomestil, ki bi šla na račun izplačane delovne uspešnosti v tekočem mesecu, znana šele, ko bo do izplačila nadomestila dejansko prišlo.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 895/2015
• VDSS Sodba Pdp 207/2023
• VDSS Sodba Pdp 208/2023