VDSS Sodba in sklep Pdp 590/2019

Jedro

Naslov 136. člena ZDR-1 se res glasi „zadrževanje in pobot izplačila plače“, kot poudarja toženec v pritožbi, vendar je že iz zakonske dikcije jasno, da se prepoved enostranskega pobota terjatev s strani delodajalca ne nanaša le na terjatev iz naslova plače, ampak tudi na terjatev delavcev iz drugih pravnih naslovov. To je potrdila tudi sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožnika iz naslova plače in stroškov v zvezi z delom za mesec junij 2017 v neto znesku 1.248,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 do plačila in iz naslova plače in stroškov v zvezi z delom za mesec julij 2017 v neto znesku 339,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2017 do plačila ter neobstoj terjatve tožnika v znesku 0,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.248,21 EUR pred 19. 7. 2017 ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 339,42 EUR pred 19. 8. 2017 (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku plača v točki I izreka ugotovljene terjatve, v presežku je zahtevek tožnika zavrnilo (točka III izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017, je postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo (točka IV izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v znesku 1.264,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zanemarilo značilnosti poslovnega prometa, zaradi česar je tožencu onemogočilo enakopravno varstvo pravic. Tožnik je z izpodbijano odločitvijo neupravičeno obogaten. Določba drugega odstavka 136. člena ZDR-1, ki prepoveduje pobot, se nanaša le na plačo, ne pa na druge terjatve delavca, kot so stroški v zvezi z delom. Tožnik je do prenehanja delovnega razmerja pri tožencu sprejemal pobotanje, njegove terjatve so prenehale na podlagi predpravdnega materialnopravnega pobota. Tožnik je sprejemal tudi svoje obveznosti do toženca, in sicer obveznost iz naslova plačila prekoračene porabe mobilnega telefona kot izrečene kazni zaradi neupoštevanja časovne zapore v Republiki Avstriji. Glede mobilnega telefona je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje povsem neživljenjska, postavilo je previsok dokazni standard, ki ga ni mogoče doseči. Verjetnost, da bi šlo za dva uporabnika mobilnega telefona, je neznatna. Tožnik je edini uporabljal sporni mobilni telefon, zavezal se je, da bo prekoračeno porabo tožencu povrnil. Pri drugih delavcih do takšne prekoračene porabe ni prišlo. Glede kazni sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik v tem delu zahtevku ni konkretizirano ugovarjal. Iz predloženih listin izhaja, da je tožnik upravljal vozilo, na katero se nanaša kazen, to vozilo je navedeno na elektronskem izpisku računa z dne 8. 3. 2017, ki ga je toženec plačal s kartico A.. O tem je izpovedal toženec, zaslišan kot stranka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe toženca, da sta se s tožnikom ob prenehanju delovnega razmerja dogovorila, da so vsa medsebojna razmerja razrešena, pri čemer sta tak dogovor zaradi odsotnosti tožnika sklenila po telefonu. Toženec je tožniku omogočil zamik plačila, sodišče prve stopnje je to dejstvo štelo njemu v škodo. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da ugotovi veljavnost predpravdnega ali procesnega pobota ter zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper odločitev o pravdnih stroških v sklepu sodišča prve stopnje se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev v tem delu vezana na odločitev o glavni stvari, ki ni pravilna in zakonita. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik podaja odgovora na obe pritožbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobot, ne obstoji. Toženec njenega obstoja ni dokazal in do pobotanja ni moglo priti. Za prekoračeno porabo mobilnega telefona bi moral zatrjevati in dokazati, da so bili klici opravljeni v zasebne namene, zgolj seštevek zneskov ne zadošča (prim. odločba Pdp 337/2014). Toženec je prekoračeno porabo do prenehanja delovnega razmerja tožnika dopuščal. V sporu ni dokazal, da bi tožnik storil prekršek, s kartico A. se lahko plačajo različne storitve. Listine je predložil prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo. Ločena pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških ni dopustna, saj je le posledica izpodbijanja odločitve o glavni stvari. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zoper odločitev o stroških zavrže, sicer pa pritožbo toženca zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa. Priglaša stroške obeh odgovorov na pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj terjatve tožnika iz naslova plač in stroškov v zvezi z delom za meseca junij 2017 in julij 2017 v zneskih, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, ne glede na podan ugovor toženca, da je ta terjatev s predpravdnim pobotom prenehala. Na pobot se nanaša drugi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). To določbo, po kateri delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila, in pa določbo tretjega odstavka 136. člena ZDR-1, po kateri delavec ne more dati soglasja k pobotu pred nastankom delodajalčeve terjatve, je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Pravilno je razlogovalo, da toženec pisnega soglasja k pobotu, ki bi ga dal tožnik po nastanku njegove odškodninske terjatve, sploh ni izrecno zatrjeval, prehodno „soglasje“ v aneksu k pogodbi o zaposlitvi kot ustno soglasje, izrečeno po telefonu, na katerega se sklicuje toženec v pritožbi (češ da sta se s tožnikom dogovorila, da so vsa medsebojna razmerja urejena), pa glede na zakonsko ureditev ne privede do pobota.

8. Naslov 136. člena ZDR-1 se res glasi „zadrževanje in pobot izplačila plače“, kot poudarja toženec v pritožbi, vendar je že iz zakonske dikcije jasno, da se prepoved enostranskega pobota terjatev s strani delodajalca ne nanaša le na terjatev iz naslova plače, ampak tudi na terjatev delavcev iz drugih pravnih naslovov. To je potrdila tudi sodna praksa (prim. odločbe Pdp 446/2013, Pdp 198/2014, Pdp 199/2014, Pdp 406/2016).

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da toženčeva terjatev, ki jo je uveljavljal v (procesni) pobot iz naslova prekoračene porabe mobilnega telefona in povzročenega prekrška, ne obstoji.

10. Tožnik je navedel, da ni razvidno, ali gre za mobilni telefon, ki ga je on uporabljal, na kar je toženec odgovoril z navedbo, da je šlo za telefon Samsung ... s serijsko številko ..., v katerega je bila vstavljena sim kartica s telefonsko številko .... Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec kot dokaz, da je bila telefonska številka ... dodeljena mobilnemu telefonu s serijsko številko, ki je navedena v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, predlagal poizvedbe pri družbi B., d. d., pri čemer je sodišče prve stopnje predlogu ugodilo na način, da je tožencu dodelilo petnajstdnevni rok, da sam predloži ustrezno potrdilo poizvedbe. V tem roku je toženec predložil potrdilo B., d. d. Takrat ni podal nobenih navedb, ki so vsebovane v pritožbi, da je prišlo očitno do pomote pri zapisu serijske številke ali pri sestavi aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali pri potrdilu B., d. d., in da gre očitno za isti mobilni telefon. Tega tako sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, pritožbene navedbe pa so nedopustne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da se serijski številki v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, s katerim sta pravdni stranki uredili uporabo mobilnega telefona, in potrdilu B., d. d., razlikujeta (pa čeprav le v eni številki), utemeljeno zaključilo, da toženec dejstva, da je mobilni telefon, v katerega je bila vstavljena sim kartica s številko ... in pri kateri je prišlo do prekoračene porabe, uporabljal tožnik, ni dokazal. S tem pa ni dokazal obstoja svoje terjatve iz naslova prekoračene porabe mobilnega telefona.

11. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sprejelo previsoke dokazne standarde. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dokazno breme, da njegova terjatev obstoji, da je torej tožnik prekoračil porabo mobilnega telefona, kot je bila določena z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, na tožencu. Toženec mu ni zadostil.

12. V pritožbi toženec protispisno zatrjuje, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje le pavšalno in nesubstancirano prerekal obstoj njegove terjatve iz naslova povzročenega prekrška. V zvezi s tem je tožnik navedel, da ne ve, na koga se predložene listine nanašajo, in da kartica A. omogoča plačilo različnih storitev. Toženec je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal, da mu sodišče prve stopnje dodeli rok, v katerem bo predložil izpis tahografa in izpis voznikove kartice za dan 8. 3. 2017, s čimer bi dokazal, da je bil tožnik tega dne, ko je bil storjen prekršek, v Republiki Avstriji. Te listine je predložil, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz predloženih listin (upoštevalo je še zahtevo za vračilo nastalih stroškov z dne 8. 3. 2017 in elektronski izpisek računa) izhaja le, da je tožnik upravljal vozilo z registrsko številko ..., da se na to vozilo nanaša plačilo zneska 307,50 EUR, ne pa, da je šlo za plačilo, povezano s prekrškom (navedeno je gotovinska pomoč). Glede na to je nadalje pravilno zaključilo, da toženec svojih navedb o povzročenem prekršku ni dokazal, s tem pa ni dokazal obstoja svoje terjatve tudi v tem delu.

13. Na podlagi pravilne odločitve o utemeljenosti zahtevka tožnika (in predhodno o obstoju njegove terjatve ter neobstoju terjatve toženca) je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP sprejelo utemeljeno odločitev o plačilu pravdnih stroškov.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

15. Toženec s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku je po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP dolžan plačati za pravdo potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče priznalo glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.), in sicer za sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk in 2 % ali 5 točk materialnih stroškov, skupaj 255 točk ali 153,00 EUR, z davkom na dodano vrednost 186,66 EUR. Višjih stroškov mu ni priznalo; stroški za pregled sodbe so že zajeti v priznani postavki sestave odgovora na pritožbo, stroški za sestavo drugega odgovora na pritožbo (glede odločitve o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje) pa niso bili potrebni.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 469/2018
• VDSS Sodba Pdp 773/2018
• VSK sodba Cpg 320/2014