VDSS Sklep Pdp 750/2019

Jedro

Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za obnovo postopka (I. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo in odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške, vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožnik. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da razveljavitev sodbe na podlagi pripoznave opr. št. VIII Pg 2260/2017 z dne 9. 11. 2017 ne more pripeljati do drugačne odločitve. Zatrjuje pristransko ravnanje sodišča prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča v predmetni zadevi temeljila med drugim oziroma predvsem na tem, da tožnik ni imel funkcije direktorja, ker sta bila sklep o imenovanju tožnika za direktorja št. ... in ... ugotovljena za nična na podlagi pravnomočnih sodb okrožnega sodišča. Nasprotuje mnenju sodišča prve stopnje, da toženi stranki s tožnikom kot izbranim kandidatom ni treba skleniti pogodbe o zaposlitvi. Kot nepravilnega graja stališče sodišča prve stopnje, da sodišče delodajalcu ne more naložiti, naj z izbranim kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi. Ker je sodišče razveljavilo pravnomočno odločbo v zadevi VIII Pg 2260/2017, je sklep nadzornega sveta tožene stranke št. ... pravnomočno veljaven, zato bi po njegovem mnenju sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika, saj je podan obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 982/2018 o možnosti obnove postopka. Zatrjuje, da je sklicevanje na 24. člen ZDR-1 zmotno, saj bi sodišče moralo upoštevati 14. in 15. člen Odloka o ustanovitvi tožene stranke. Opisuje celotni postopek, izpeljan na podlagi javnega razpisa za delovno mesto direktorja tožene stranke, na katero se je prijavil. Trdi, da je bil na mesto direktorja tožene stranke imenovan zakonito skladno z odlokom, saj ga je na podlagi javnega razpisa nanj imenoval nadzorni svet tožene stranke. Meni, da tožena stranka glede na odlok o imenovanju direktorja ni imela pravice odločati, ali bo z izbranim kandidatom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Po njegovem mnenju po tem, ko je kandidat izbran in imenovan na mesto direktorja, ni več mogoča uporaba 24. člena ZDR-1. Sklicuje se na pravno mnenje odvetnice A.A. z dne 16. 10. 2019. Meni, da je na podlagi vsega navedenega tožena stranka zaradi veljavnosti sklepa nadzornega sveta št. ... s tožnikom dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi. Opozarja na to, da je bil o izbiri za direktorja pisno obveščen, da je opravil zdravniški pregled in podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ki je nato nadzorni svet ni podpisal. Meni, da ga ne zadeva medsebojno obračunavanje med toženo stranko, Občino B., nadzornim svetom tožene stranke in nekdanjim direktorjem C.C.. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obnova postopka dovoli in se razveljavi sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1982/2017 z dne 12. 3. 2018 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 982/2018 z dne 7. 2. 2019, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v obravnavo pred drugim senatom, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in povrnitev nadaljnjih stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za obnovo postopka individualnega delovnega spora zaradi obnovitvenega razloga iz 9. točke 394. člena ZPP. Ta določa, da se lahko na predlog stranke s sodno odločbo pravnomočno končani postopek obnovi, če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Tožnik je zatrjeval, da je obnovitveni razlog podan, ker sta sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljili na pravnomočni sodbi na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Pg 2260/2017 z dne 9. 11. 2017, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 36/2019 z dne 19. 3. 2019 razveljavljena. Navaja, da bi bilo njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku, če bi bila sodba na podlagi pripoznave razveljavljena na dan zadnje obravnave, v predmetnem postopku ugodeno.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno pravno stališče, da odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.

8. Tudi tožnikovo sklicevanje na dejstvo, da je v Odloku o ustanovitvi tožene stranke določeno, da nadzorni svet v 15 dneh po imenovanju sklene z direktorjem pogodbo o zaposlitvi, ne more biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku za naložitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom toženi stranki. Na pravilnost odločitve o zavrnitvi predloga za obnovo postopka ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni bil seznanjen z dejstvom, da ni direktor tožene stranke, da je tožena stranka tožniku posredovala v podpis osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki je kasneje sama ni podpisala, da je tožnik v času pred predvidenim nastopom dela direktorja tožene stranke opravil preventivni predhodni zdravstveni pregled niti dejstvo, da je bil teden dni vpisan v AJPES kot direktor tožene stranke. Tožnik v pritožbi zatrjuje pristranskost sodišča prve stopnje, a njegova trditev ostaja na ravni splošnosti, zato je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.02.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 155/2018
• VDSS Sodba Pdp 982/2018
• VDSS sklep Pdp 762/2016