VDSS Sodba Pdp 468/2019

Jedro

Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima svojo pravno osebnost ter na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Tudi če sta zakonca skupna lastnika gospodarske družbe, z njo ne smeta ravnati kot z lastnim premoženjem. Poraba sredstev gospodarske družbe za namene v nasprotju z opravljanjem dejavnosti, za katero je bila tožeča stranka ustanovljena, ni dopustna, četudi je družba skupna last zakoncev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 47.568,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izreka sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče predlog za predložitev vseh potnih nalogov zaposlenih za leti 2014 in 2015 napačno zavrnilo z obrazložitvijo, da tudi, če bi bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka izstavila fiktivne potne naloge, s tem ne bi bil upravičen namen, s katerim so bile bančne transakcije izvedene. Tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala namena, za kaj naj bi se porabljal sporni denar. S potnimi nalogi bi toženka dokazala, kateri gotovinski dvigi so se z njimi pokrili. Ta možnost ji je bila odvzeta (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka skupno premoženje A.A. in toženke, vseeno pa je štelo, da to za odločitev ni bistveno, ker je šlo za delovno razmerje in s tem za vprašanje, za kaj je bila toženka v okviru delovnega razmerja pooblaščena. Zakonca sta enakopravna pri razpolaganju z denarnimi sredstvi tožeče stranke. Do domnevnega oškodovanja tožeče stranke zato že iz tega razloga ni moglo priti. Sodba je glede tega odločilnega dejstva sama s sabo v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka se je sklicevala na pravila o neupravičeni obogatitvi po OZ, vendar v tej zadevi ne gre za klasični civilni spor, ampak za delovni spor, glede katerega je relevanten ZDR-1. Tožeča stranka je v bistvu uveljavljala odškodninsko odgovornost toženke v zvezi z delovnim razmerjem, a ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti. Toženka je kot delavka ravnala po navodilih direktorja oziroma usklajeno z njim. Tudi dvige gotovine ter nakazila je opravljala v okviru pooblastil. Gotovine ni zadržala zase, ni si pridobila premoženjske koristi. Ni bila računovodja tožeče stranke. To je bila B.B., zunanja računovodkinja, ki je toženko, poleg direktorja, tudi nadzorovala pri njenem delu. Tudi je C.C. izpovedala, da po odhodu toženke ona plačuje račune, vodi elektronsko poslovanje in ima vpogled v računovodenje, nima nadzora, sicer pa ima tožeča stranka zunanjo računovodkinjo. Dvigi gotovine pri D. banki v skupnem znesku 5.900,00 EUR, za katere ni razvidno, kdo jih je opravil, ne izhajajo iz potrdila o opravljenih storitvah in o tem tudi nista znala izpovedati A.A. in B.B.. Računi, ki jih tožeča stranka na enak način plačuje še danes (E., F.), vsi pri D. banki, d. d., G., znašajo 2.251,41 EUR. Skupni dvigi gotovine in bančna nakazila, za katere tožeča stranka trdi, da naj bi jih opravljala toženka (pa tega ni dokazala - 7. člen v zvezi z 212. členom ZPP), pa znašajo 7.951,41 EUR. Nobeden od izpiskov za navedene dvige gotovine nima številke kartice, s katero naj bi bila dvignjena. Zato ni dokazano, da so bili dvigi gotovine opravljeni z bančno kartico toženke. B.B. je izpovedala, da za dvige pri D. banki ne ve, da bi jih opravila toženka. Glede na to, da je A.A. izpovedal, da naj bi on in B.B. nepojasnjene dvige ugotavljala skupaj, je zaključiti, da je enostavno toženki pripisal vse dvige gotovine, za katere se ni spomnil, da bi jih opravil on ali kdo drug. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je dvige opravila prav toženka. Ista referenca prejemnika ne zadostuje. Toženka je izpovedala, da so bile kartice za dvigovanje in plačevanje z računov tožnice spravljene v predalu v računovodstvu, pini za te kartice pa so bili na notranji strani predala, ti pa niso bili zaklenjeni. Torej so imeli dostop do kartic tudi drugi (predvsem A.A. in B.B.), ne le toženka. Tudi preveč izplačanih plač, ki jih zatrjuje tožeča stranka, ni mogoče nedvoumno pripisati toženki. Glede dvigov in nakazil se zaradi časovne oddaljenosti nista mogla spomniti niti A.A. niti B.B.. Za dvige, ki so označeni kot materialni stroški (2.000,00 EUR z dne 26. 6. 2015, 1.000,00 EUR z dne 6. 7. 2015, 3.000,00 EUR z dne 13. 7. 2015, 2.000,00 EUR z dne 11. 8. 2015 - vse pri D. banki) je jasno, da niso mogli biti porabljeni za potrebe toženke, sodišče pa jih je ob odsotnosti drugih dokazov pripisalo toženki.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje. Navaja še, da je toženka v istem obdobju uspela odtujiti družinski avto, poskušala prodati družinski vikend in kasneje še družinsko hišo, pa ji je bilo to z začasnima odredbama sodišča preprečeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/199 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 47.568,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po pravilih o vračanju neupravičene pridobitve.

7. Ni pomemben pritožbeni poudarek, da gre za delovni spor, ne pa civilni spor, glede česar pritožba napačno navaja, da je možno utemeljenost tožbenega zahtevka presojati le po delovnopravnih in ne po (klasičnih) civilnopravnih predpisih. Tudi če Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne vsebuje določb o obveznosti vrnitve oziroma nadomestitve dosežene koristi, kot to določata 190. in 193. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), na katera se je oprlo sodišče prve stopnje, to ne pomeni, da je možno odgovornost toženke presojati (le) po 177. členu ZDR-1, ki določa odškodninsko odgovornost delavca. ZDR-1 namreč v prvem odstavku 13. člena določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Niti ZDR-1 niti kak drug zakon ne določajo, da v delovnem sporu ni mogoča uporaba določb OZ. Zato je sodišče prve stopnje spor presojalo po dopustni pravni podlagi, glede katere je odločilno vprašanje, ali je bila toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke, zaradi česar je pridobljeno dolžna vrniti. Zato niso pomembne pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti ter višine škode.

8. Ni podana pavšalno očitana kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga toženke za predložitev vseh potnih nalogov zaposlenih za leti 2014 in 2015. Sodišče je v zvezi s tem obrazložilo, da je toženka v odgovoru na tožbo, v katerem je podala navedeni dokazni predlog, utemeljila dvige gotovine s tem, da so se pokrivali potni stroški. Nato je v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2018 navedla, da se je denar porabil za potrebe družine. Zaslišana kot stranka pa je izpovedala, da so se gotovinski dvigi z bančnih računov tožnice pokrivali s fiktivnimi potnimi nalogi. Pravilna je presoja sodišča, da četudi bi bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka za dvignjen denar izstavila fiktivne potne naloge, to ne bi opravičilo namena, s katerim so bile očitane bančne transakcije izvedene. Vtoževani zneski tudi ne predstavljajo potnih stroškov. Toženki zaradi neizvedbe tega dokaza ni bilo onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev.

9. Prav tako sodba ni obremenjena z očitano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila sodba sama s seboj v nasprotju glede odločilnega dejstva, da do oškodovanja tožeče stranke ni moglo priti iz razloga, ker je tožeča stranka skupno premoženje zakoncev A. (direktorja tožeče stranke in toženke), zakonca pa sta enakopravna pri razpolaganju z denarnimi sredstvi tožeče stranke. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima svojo pravno osebnost ter na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Tudi če sta zakonca skupna lastnika gospodarske družbe, z njo ne smeta ravnati kot z lastnim premoženjem. Poraba sredstev gospodarske družbe za namene v nasprotju z opravljanjem dejavnosti, za katero je bila tožeča stranka ustanovljena, ni dopustna, četudi je družba skupna last zakoncev. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka neupravičeno pridobila sredstva tožeče stranke, ko jih je uporabljala za svoje osebne namene (prenos denarja s transakcijskega računa tožeče stranke na svoj lastni osebni račun, dvigovanje gotovine z debetno kartico tožeče stranke ter plačevanje zasebnih nakupov oziroma plačevanje položnic), ta ugotovitev pa tudi ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila toženka in A.A. zakonca in da je tožeča stranka njuno skupno premoženje.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bila toženka tista, ki je spornih 47.568,76 EUR dvignila, nakazala ali plačala z bančnih računov tožeče stranke pri H. banki, d. d., D. banki, d. d. in I. banki, d. d.. Trditveno in dokazno breme, za kaj je bil denar porabljen, je bilo na toženki, ki mu ni zadostila. Že v trditvah ni podala pojasnil za posamezne zneske, svojih navedb, da je transakcije opravljala ob vedenju ali soglasju zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni dokazala. Pritožba neutemeljeno vztraja, da toženka gotovine ni zadržala zase in da si z domnevnimi dvigi ni pridobila premoženjske koristi, ter da tožeča stranka ves čas posluje na način, da porablja denar za osebne potrebe, sedaj le še za direktorja A.A., prej pa družine A..

11. Sodišče prve stopnje je glede plačil in nakupov utemeljeno izpostavilo, da je toženka v svoji izpovedi omenila le plačilo pavšala za prikolico na Hrvaškem, da je bil denar namenjen za provizijo, gospodinjske in družinske namene. Ni torej znala podati konkretiziranih pojasnil, poudarjala je časovno oddaljenost transakcij.

12. Glede na višino spornega zneska (preko 47.000,00 EUR), ki se poleg tega nanaša tudi na sorazmerno kratko obdobje (od 6. 1. 2015 do 9. 9. 2015), je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da bi se morala toženka spomniti vsaj za nekaj transakcij, ki so bile porabljene za tožečo stranko, pa tega ni znala določno pojasniti. Pravilna je tudi ocena sodišča, da ni verjetno, da bi toženka denar, ki bi se porabil za potrebe tožeče stranke, najprej nakazala na svoj račun.

13. Nedokazane so pritožbene navedbe, da je direktor tožeče stranke v letu 2015 nadzoroval delo toženke in da je morala toženka ob izplačilih po njegovem navodilu vpisovati v poseben zvezek začetno in končno stanje na posamezni dan. Sodišče pravilno ni sledilo izpovedi toženke glede evidence - v rjavo usnje oblečen zvezek, v katerega naj bi se beležili prilivi in odlivi, kar naj bi bilo na vpogled zakonitemu zastopniku tožeče stranke. Ta izjava je bila podana izven trditev toženke, poleg tega pa je sodišče pravilno sklepalo, da bi toženka, če bi takšen zvezek res obstajal, to obrazložila v navedbah, predložila kot dokaz ali pa predlagala, naj zvezek po edicijski dolžnosti predloži tožeča stranka, vsega tega pa ni storila.

14. V zvezi s toženkinimi navedbami, da je direktor tožeče stranke pregledoval bančne račune, je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi direktorja, da se s poslovanjem na bančnih računih tožeče stranke ni ukvarjal, ker je toženki zaupal. Sodišče se je pri tem utemeljeno oprlo tudi na izpoved priče B.B., da je na transakcije opozarjala toženko, ki pa ji je zatrdila, da je direktor tožeče stranke seznanjen z vsemi zadevami, zaradi česar se nato priča na direktorja ni obrnila. Toženka je s tem dosegla, da se direktorja ni seznanilo z njenimi ravnanji. Teh se ne more razbremeniti z navedbami, da je direktor odgovoren za zakonitost finančnega poslovanja družbe.

15. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča, da je toženka opravljala delo računovodje. V 5. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo delo, ki ga je opravljala, opredeljeno kot: administracija, računovodstvo. Da je toženka tudi dejansko opravljala s tem povezano delo, sta potrdili priči B.B., zunanja računovodkinja tožeče stranke, in C.C., komercialistka pri tožeči stranki. Četudi je imela tožeča stranka zunanjo računovodsko službo, to še ne pomeni, da toženka ni mogla opravljati posameznih računovodskih del. Ni pomembna izpoved B.B., ki jo poudarja pritožba, da toženkino knjiženje prejetih in izdanih računov ni bilo računovodenje. Bistveno je, da je bilo toženki omogočeno dvigovanje gotovine, plačevanje računov in nakazila plač.

16. Pritožba navaja, da za dvige gotovine pri D. banki v skupnem znesku 5.900,00 EUR ni razvidno, kdo jih je opravil, ter da tožeča stranka ni dokazala, da jih je opravila prav toženka. Tožeča stranka je sicer imela tri bančne račune - SI56 ... pri H. banki, d. d., SI56 ... pri I. banki, d. d., SI56 ... pri D. banki, d. d. Pritožba izpostavlja le slednjega. Sodišče je na podlagi dopisa D. banke, d. d. z dne 9. 6. 2015 ugotovilo, da je bila toženki poslana J. poslovna kartica. Toženka ni izrecno zanikala, da bi opravljala transakcije na računu D. banke, d. d. Transakcije so bile opravljene pod isto referenco prejemnika, iz dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da jih je opravil kdo drug. Nasprotno, sodišče je glede dvigov, ki so bili označeni z materialni stroški, vsi z bančnega računa D. banke, d. d., in sicer 26. 6. 2015 v znesku 2.000,00 EUR, 6. 7. 2015 v znesku 1.000,00 EUR, 13. 7. 2015 v znesku 3.000,00 EUR in 11. 8. 2015 2.000,00 EUR, skupaj 8.000,00 EUR ugotovilo, da so pokriti z nalogi za gotovinsko plačilo, ki jih je izpolnila toženka. Glede na to, da je bilo dne 9. 9. 2015 z računa pri D. banki, d. d. na toženkin bančni račun SI56 ... nakazano 500,00 EUR, je sodišče sklepalo, da je bil tudi dvig 30. 7. 2015 v višini 3.000,00 EUR, ki sicer nima priloženega naloga za gotovinsko plačilo, izvršen s strani toženke.

17. V zvezi s tem niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi imela dostop do kartice D. banke tudi A.A. in B.B., ker naj bi bile kartice za dvigovanje in plačevanje z računov tožeče stranke spravljene v predalu v računovodstvu, pini za te kartice so se nahajali na notranji strani predala, predali pa niso bili zaklenjeni. Odločilno je, da je D. banka, d. d. kartico poslala toženki, da so nekatera izplačila pokrita z nalogi za gotovinsko plačilo, ki jih je izpolnila toženka, ter da ni logično, da bi B.B. uporabila kartico za plačila E. in nakup v F. za 583,89 EUR dne 23. 6. 2015 in 435,00 EUR dne 29. 6. 2015, glede na to, da je takšne nakupe oziroma plačila (npr. za E., lekarno, K., L., ...) sicer opravljala toženka tudi s kartico H. banke, d. d. ter da toženka niti ni izrecno zanikala, da bi v tem času opravila nakupe pri F.. Navedenega ne omajejo pritožbene navedbe, da enaka referenca prejemnika pri vseh transakcijah še ne dokazuje povezave s toženko.

18. Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da je direktor tožeče stranke toženki enostavno pripisal vse dvige gotovine, za katere se ni spomnil, da jih je opravil on ali kdo drug. Sodišče prve stopnje je vsak dvig denarja ustrezno utemeljilo – da je šlo za direktna nakazila denarja na dva osebna računa toženke, da je toženka dala nalog za dvig, da so bili dvigi na bankomatih opravljeni s karticami, ki jih je uporabljala toženka, ali pa je šlo za plačilo nakupov. Direktor tožeče stranke je sicer res izpovedal o tem, da sta nepojasnjene dvige ugotavljala skupaj z B.B., vendar to ne dokazuje, da je dvige neupravičeno pripisal toženki. V zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da so bile tiste transakcije, ki jih je toženka izvršila po navodilu direktorja, izločene oziroma tožeča stranka vrnitve tega denarja od toženke ne zahteva. Svojo ugotovitev je oprlo na predložene bančne izpiske, kjer so določeni zapisi, ki niso bistveni v tem sporu, prekriti, glede zneskov, ki pa so zajeti s tožbenim zahtevkom, pa tožeči stranki ni poznano, za kaj je bil denar s strani toženke porabljen.

19. Pritožba napačno navaja, da ni dokazano, da bi si toženka izplačala preveč plače v znesku 1.003,65 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da si je toženka za dva meseca izplačala previsoko plačo. Toženka navedbam tožeče stranke in izpovedi B.B., da si je toženka dvakrat izplačala previsoko plačo niti ni konkretizirano ugovarjala. Navajala je le, da bi morala tožeča stranka kot delodajalec vedeti, kakšno plačo izplačuje. Temu sodišče pravilno ni sledilo, saj je bila toženka tista, ki si je izplačala previsoko plačo. Navedbe v pritožbi, da ne bi bilo nenavadno, če bi plače ob odsotnosti toženke nakazala zunanja računovodkinja, so presplošne. Gre zgolj za domnevo, saj niti ni določno navajala, da je bila odsotna ter da je zaradi tega B.B. opravila sporno preplačilo plače.

20. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem sporu ni pomembno, kako je tožeča stranka računovodsko knjižila zneske, ki jih zahteva v povračilo od toženke.

21. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker vsebina odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4487/2009
• VSL sodba II Cp 1820/2016
• VDSS Sodba Pdp 120/2018