<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 458/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.458.2019
Evidenčna številka:VDS00031170
Datum odločbe:12.12.2019
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja

Jedro

Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep tožene stranke z dne 12. 6. 2018 v povezavi s sklepom Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 18. 7. 2018 nezakonita in se razveljavita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 8. 2018 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 17. 8. 2018 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati bruto plače, ki bi jih prejel, če bi delal, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (I. točka izreka sodbe) ter zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved podala prepozno. Po njegovem mnenju notranja organizacija delodajalca na tek prekluzivnega roka nima nobenega vpliva. Bistveno je le, kdaj se je imel delodajalec možnost seznaniti s kršitvijo, česar sodišče ni raziskalo. Meni, da je tožena stranka za kršitev gotovo izvedela pred 11. 5. 2018, sicer pa je sama navajala, da je račun za gorivo prejela že 7. 5. 2018. Ukrep podaje izredne odpovedi je bil popolnoma nesorazmeren glede na težo kršitve. Tožena stranka je imela v skladu z delovno zakonodajo na voljo vrsto drugih, milejših ukrepov za sankcioniranje njegovega ravnanja. Sicer pa je bilo očitano ravnanje majhnega pomena in za toženo stranko ni imelo nobenih posledic oz. so bile te zanemarljivo majhne. Na drugi strani je sam brez zaposlitve in posledično brez prihodka, ki mu zagotavlja eksistenco. Opozarja, da je bila vrednost uporabe tujega premoženja izredno majhna in je tudi v Kazenskem zakoniku opredeljena kot "majhna vrednost". V zvezi s tem se sklicuje na izpoved generalne direktorice Policije, da je šlo za bagatelno ravnanje, do katere se sodišče neutemeljeno ni opredelilo. Sodišču očita, da se do njegovih navedb glede (ne)sorazmernosti podane sankcije ni opredelilo. Po njegovem mnenju ni bil izpolnjen pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožena stranka ni prerekala njegovih navedb, da ni nikoli sodeloval pri materialnem in finančnem poslovanju policije, da tožene stranke glede na višino razpoložljivih proračunskih sredstev ni znatno materialno oškodoval ter da tožena stranka tudi ni dokazala kakršnega koli moralnega oškodovanja. Nasprotuje presoji sodišča, da za odločitev nista bistveni okoliščini, da je bil pri toženi stranki zaposlen 26 let in da je bila to njegova prva kršitev. Po njegovem mnenju tovrstno enkratno ravnanje, ki ga je iskreno obžaloval, ne more omajati zaupanja delodajalca do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Sodišče pri odločitvi zmotno ni upoštevalo, da je delo opravljal na delovnem mestu administrator in ne na delovnem mestu policist. Neutemeljeno je sledilo izpovedi generalne direktorice Policije, da je vsak uslužbenec (ne glede na delovno mesto) dolžan ravnati po sistemu Pravil policije in Kodeksa policijske etike. Tožena stranka tega kodeksa sodišču ni predložila, sicer pa velja le za policiste. Iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil moral ravnati v skladu s kakršnim koli kodeksom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "administrator V" na Ministrstvu za notranje zadeve, Policiji, Policijski upravi A., na Policijski postaji A. (PP A.). Tožena stranka je tožniku 12. 6. 2018 vročila sklep št. ..., s katerim mu je bila na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnik je zoper ta sklep 20. 6. 2018 vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 18. 7. 2018 zavrnjena kot neutemeljena. Tožnik je zato vložil tožbo v obravnavani zadevi.

7. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da za odpoved obstajajo zakonski razlogi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

8. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je 3. 4. 2018 v službenih prostorih PP A. vzel službeno plačilno kartico B., ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis C. na D. ulici v A., kjer je ob 13.15 na točilnem mestu številka 5 v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v prostore PP A.. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pravočasna, da jo je tožena stranka podala zaradi utemeljenih razlogov ter da je bil izpolnjen tudi pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti podane izredne odpovedi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, je zato kot neutemeljenega zavrnilo. Ta odločitev je materialnopravno pravilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved z dne 12. 6. 2018 podana pravočasno, tj. v roku 30 dni od ugotovitve razloga za njeno podajo (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zadostno raziskalo, kdaj se je imela tožena stranka možnost seznaniti z očitano kršitvijo, saj je glede tega vprašanja ugotovilo vsa odločilna dejstva, sprejete zaključke pa v 7. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno obrazložilo. V okviru ugotavljanja časovnega poteka notranje preiskave pri toženi stranki je sicer res zaključilo, da je E.E., ki je pri toženi stranki pristojen za pregled računov za gorivo, sporni račun z dne 3. 4. 2018 s strani družbe B., d. d. prejel že 7. 5. 2018, vendar pa je bilo iz pregleda računa mogoče ugotoviti le to, da naj bi nekdo v službeno vozilo z bencinskim motorjem natočil dizelsko gorivo. Pritožba zato zmotno navaja, da se je imela tožena stranka že 7. 5. 2018 možnost seznaniti z razlogom za podajo sporne odpovedi. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je E.E. s spornim računom seznanil oskrbnika PP A. F.F., ta pa je po povpraševanju med uslužbenci od G.G. izvedel, da ji je tožnik „priznal, da se je zmotil in v ta avto namesto bencina nalil nafto“. Da ni šlo le za pomoto s tožnikove strani, temveč za naklepno protipravno prilastitev sredstev Policije, je F.F. izvedel šele od komandirja PP A. H.H., ki je zaradi razjasnitve okoliščin obravnavane zadeve s tožnikom 14. 5. 2018 opravil osebni razgovor. Šele na tem razgovoru je tožnik priznal, da je gorivo natočil v svoje osebno vozilo, račun pa plačal s službeno plačilno kartico. Glede na povzete dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka šele 14. 5. 2018 seznanila s tem, da je bila kršitev storjena in kdo je bil njen storilec (kot navedeno, je tožnik pred omenjenim razgovorom uslužbence tožene stranke zavajal, da je šlo le za pomoto). Posledično je bil sklep o izredni odpovedi z dne 12. 6. 2018 podan v okviru 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

11. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nadalj.), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi utemeljeno odpovedala po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, tj. obveznosti iz 12. (vzdržanje dejanj, ki imajo znake naklepnega kaznivega dejanja), 17. (vzdržanje nezakonitih dejanj, katerih namen je pridobivanje protipravne koristi), 18. (vzdržanje neupravičene uporabe sredstev, ki so javnemu uslužbencu zaupana pri opravljanju dela) in 19. alineje (vzdržanje dejanj, ki pomenijo kršitev zakonov ali drugih predpisov) prvega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi.

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnik kot administrator med drugim opravljal tudi naloge sodelovanja pri materialnem in finančnem poslovanju ter da jo je z očitanim ravnanjem materialno in moralno oškodoval. Tožnik je v 2. pripravljalni vlogi navajal nasprotno, česar tožena stranka v nadaljevanju postopka ni izrecno (ponovno) prerekala. Zmotno je stališče pritožbe, da je s tem tožnikove navedbe iz 2. pripravljalne vloge priznala kot resnične. Predvsem opisane "pasivnosti" tožene stranke ni mogoče razumeti na način, da je odstopila od svojih prvotnih navedb iz odgovora na tožbo. Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, ne štejejo za priznana, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

13. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da pri svojem delu ni bil dolžan ravnati "v skladu z nikakršnim kodeksom". Iz prvega odstavka 15. člena njegove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno in po navodilih delodajalca ter skladno s pravili stroke in Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, iz 22. člena pa, da se glede pravic, obveznosti in odgovornosti javnega uslužbenca ter delodajalca uporabljajo tudi splošni akti delodajalca, med katere se glede na drugi odstavek navedenega člena uvrščata tudi Pravila Policije in Kodeks policijske etike. Sicer pa sodišče prve stopnje obstoja razloga za podajo sporne odpovedi ni utemeljevalo s kršitvijo Kodeksa policijske etike, temveč s kršitvijo Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, zato pritožba že iz tega razloga neutemeljeno izpostavlja, da tožnika kot administrativnega delavca Kodeks policijske etike niti ni zavezoval.

14. Neutemeljene so vse pritožbene navedbe o tem, da je šlo za dejanje majhnega pomena, ki naj ne bi zadostovalo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Protipravna prilastitev sredstev delodajalca, ne glede na višino na tak način prisvojenega zneska, ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na določbo 37. člena ZDR-1, v skladu s katero se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela (ki ga opravlja pri delodajalcu) materialno ali moralno škodujejo poslovnim interesom delodajalca, pa tudi dejanj, ki bi lahko škodovala takšnim interesom delodajalca.

15. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da je bila podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pretiran ukrep glede na obseg in težo očitane kršitve, češ da bi tožena stranka namen sankcioniranja lahko dosegla tudi z milejšim ukrepom (npr. disciplinsko sankcijo ali opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). V 8. točki obrazložitve sodbe je namreč na te navedbe odgovorilo s sklicevanjem na izpoved generalne direktorice Policije I.I., da bi moral tožnik s svojimi ravnanji predstavljati vzor in integriteto sistema, katerega del je, ter da je že z vidika varstva javnega interesa pomembno, da javni uslužbenec v sistemu, kot je Policija, ravna skladno z zakonom. Z ugotovljenim nezakonitim ravnanjem je tožnik te obveznosti, ki izhajajo tudi iz njegove pogodbe o zaposlitvi, grobo kršil, zato ukrep izredne odpovedi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil nesorazmeren. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

16. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je obstoj tega pogoja utemeljilo predvsem z ugotovitvijo, da tožnik, ki je imel v okviru izpolnjevanja delovnih nalog dostop do službene plačilne kartice, zaupanja tožene stranke ni upravičil in da je to posledično izgubljeno. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je bil tožnik pred podajo sporne odpovedi zaposlen na administrativnem delovnem mestu, v zvezi s katerim je v tem sporu tudi zahteval reintegracijo. Sodišče prve stopnje je zato obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 zmotno utemeljevalo z izpovedjo tožnika, da bi še vedno želel opravljati delo policista, pri katerem bi imel dostop do finančnih sredstev tožene stranke. Tožnik dela policista glede na njegove omejitve, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ o priznanju III. kategorije invalidnosti, tudi v prihodnje ne bi mogel opravljati. Vendar pa navedeno glede na to, da je imel tožnik tudi na administrativnem delovnem mestu očitno dostop do finančnih sredstev tožene stranke (službene plačilne kartico B.), ne omaja pravilnosti presoje sodišča prve stopnje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da s strani tožnika zatrjevane okoliščine, da je bil pri toženi stranki zaposlen 26 let, da je bilo njegovo ravnanje nepremišljeno in ga iskreno obžaluje ter da je šlo le za enkraten dogodek, tudi upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih (glej npr. sodbo VSRS VIII Ips 45/2016 z dne 10. 11. 2016 in sodbo VSRS VIII Ips 116/2016 z dne 30. 8. 2016), ne pretehtajo nad interesi tožene stranke, ki mora imeti glede na poseben status v družbi ničelno toleranco do nezakonitih ravnanj svojih uslužbencev. Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbeno uveljavljanje, da je bila vrednost uporabe tujega premoženja (le) 30,00 EUR, pri čemer glede na primerljivo sodno prakso ne drži, da je ta vrednost zanemarljivo majhna.

17. Ker glede na vse navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 154, 154/1.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 209.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MzUw