VDSS Sodba Pdp 420/2019

Jedro

Tožnik je storil očitano dejanje. Pristopil je do sodelavke in jo verbalno napadel ter žalil z besedami, da "so vse kelnarce nesposobne, nevzgojene in grde, goni se nekam in jebem ti mater, zaključi že blagajno, ker ne bo štel denarja ob 22h." S tem je naklepno storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj po naravi stvari ni mogoče takega dejanja storiti nenaklepno.

Tožnikovo ravnanje v razmerju do sodelavke pomeni kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, z njim pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ. Njegove besede in obnašanje ob tem, ko jih je izrekel, izraža vrednostno sodbo oziroma mnenje o sodelavki, ki je tudi objektivno žaljivo. Sporočilo tožnika glede na uporabljene besede oziroma besedne zveze po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih, prav tako dejanja drugače kot naklepno ni mogoče storiti. Naslovnica žaljivega sporočila pa je to sporočilo tudi subjektivno dojemala kot žalitev in verbalni napad, po katerem se je počutila neprijetno, celo grozno, ter osramočeno, enako tudi toženec kot njen delodajalec. Glede na navedeno je tožnik s tem dejanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek:

"1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 2. 2018, ki je bila podana dne 13. 11. 2018 in tožeči stranki vročena istega dne, je nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo z dnem 13. 11. 2018, ampak še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožeči stranki za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco.

4. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožeči stranki za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, kot če bi delala, vključno z nadomestilom plače v dogovorjenem bruto mesečnem znesku, od bruto zneskov obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved z dne 13. 11. 2018 razveljavi (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 13. 11. 2018 ampak še vedno traja (II. točka izreka) in mu je tožena stranka za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka) ter mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela, kot če bi delal, vključno z nadomestilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške 712,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o poteku prepira med tožnikom in sodelavcem A.A. oziroma tožnikovi izzvanosti ter meni, da bi moralo objektivno ugotoviti, ali je tožnik s svojimi dejanji kršil zakonske in pogodbene obveznosti. Nasprotuje stališču, da se opravičuje kršitve enega delavca z vedenjem drugega delavca. Soglaša z ugotovitvijo, da je tožnik metal paket in drobižnik v A.A. ter mu izrekel, da ga bo počakal v temi in da nikoli ne veš, kaj se zgodi, vendar pa meni, da ni dokazano, da bi A.A. med metanjem paketa in drobižnika še enkrat zaklel proti tožniku. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnik B.B. izrekel besede, ki jih je ta navedla v svoji pisni izjavi. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje njeno izpoved presojati v kontekstu celotnega dogajanja tistega dne, ter tudi na podlagi izpovedi A.A., ki je potrdil, da je v baru slišal toženca kričati. Opozarja, da o tem sodba nima razlogov. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je tožnik z besedami, ki jih je izrekel B.B., nedvomno storil kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1, z izrečenimi grozilnimi besedami A.A. pa kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1. Opozarja, da je odpoved utemeljena na 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, česar tožnik ne izpodbija. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan odpovedi razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nato pa v naslednji točki obrazložitve zapiše, da ni mogoče zaključiti, da so bile tožnikove kršitve njegovih pogodbenih in delovnih obveznosti tako hude, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na 11. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika, v kateri je jasno navedeno, da se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala interesom delodajalca, takšno ravnanje, pa je na podlagi 13. člena pogodbe o zaposlitvi hujša kršitev delovnih obveznosti, ter kršitev 33., 35. in 37. člena ZDR-1. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Poudarja, da na izgubo zaupanja vpliva tudi dejstvo, da tožena stranka prodaja vnetljive snovi, zaradi česar je treba zaupanje v delavca presojati še strožje, saj lahko pride do nevarnosti za ljudi in okolje. Poudarja, da je kot delodajalec odgovorna do svojih zaposlenih, do lastnika, družbe C., ter predvsem do strank lokala in trgovine. Meni, da bi se sodišče prve stopnje lahko z zaslišanjem prič D.D. in E.E. prepričalo, kakšen delavec je bil tožnik in njegovega odnosa do sodelavcev. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo drugo pripravljalno vlogo tožnika, ki je bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo, vse navedbe v tej pripravljalni vlogi pa bi morale biti neupoštevane, saj je prišlo do prekluzije.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišče prve stopnje ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo in delno zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 13. 11. 2018 na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zaradi očitkov, da

- je tožnik 26. 10. 2018 med opravljanjem dela okoli 21.30 ure iz prostora trgovine pristopil v prostor bara do delavke B.B. in jo verbalno napadel in žalil z besedami, da "so vse kelnarce nesposobne, nevzgojene in grde, goni se nekam in jebem ti mater, zaključi že blagajno, ker ne bo štel denarja ob 22h."

- je zapustil prostor bara in se vrnil v prostor trgovine, kjer se je sprl s sodelavcem A.A., vanj vrgel paket hitre pošte in drobižnik, ki je tega zadel v trebuh, nakar je tožnik želel z njim fizično obračunati, a mu je to preprečila stranka, ki se je nahajala v prodajalni bencinskega servisa, s tem da ga je prijela in odvlekla stran, medtem pa je tožnik A.A. izrekel še več groženj, npr. "da ga bo počakal v temi in nikoli ne veš kaj se zgodi."

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim očitkom po zaslišanju priče B.B. in tožnika zaključilo, da tožena stranka razen zaslišanja navedene priče drugih dokaznih predlogov ni podala oziroma z drugimi dokazi tega očitka ni dokazala, zato je ob tožnikovem zanikanju štelo ta očitek za nedokazan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem očitkom sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravna pravila v zvezi z dokaznim bremenom. Zgolj zato, ker si nasproti stojita dve nasprotujoči si izpovedi, ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena za ugotovitev, da je tožnik sodelavko B.B. verbalno napadel in žalil z besedami, ki so navedene v izredni odpovedi. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča B.B. v svoji izpovedi jasno in notranje skladno potrdila, da je tožnik po tem, ko mu je dejala, da blagajne ne more zaključiti pred deseto uro, začel vpričo strank preklinjati in jo žaliti, kar jo je šokiralo, počutila se je grozno, bilo ji je neprijetno in bilo jo je sram, kasneje pa ji je bilo muka priti v službo, ko je bil tožnik v izmeni. Povedala je, da je o dogodku obvestila toženca. Tožnik je izpovedal, da je sodelavkina zgodba popolnoma neresnična, da ji je šel sicer reči, naj zaključi mize (ne blagajne), da pa ni imel razloga se z njo skregati ali ji govoriti grde besede. Priča A.A., ki je bil v prostoru bencinske črpalke v tem času (in je bil med drugim tudi predlagan za dokazovanje tega očitka), je zaslišan kot priča izpovedal, da je slišal iz bara tožnikovo kričanje. Toženec je izpovedal v zvezi s tem, da ga je delavka B.B. klicala naslednjega dne in mu povedala, kaj se je dogajalo, in se mu je zdela zaradi dogajanja tistega dne šokirana in prestrašena. Tožena stranka je v spis vložila tudi izjavo (listina B 1), v kateri je opisala tožnikovo obnašanje v baru.

9. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s prepričljivimi izpovedmi prič in tožene stranke ter predloženo listino dokazala, da je tožnik storil očitano dejanje, da je pristopil do sodelavke B.B. in jo verbalno napadel ter žalil z besedami, da "so vse kelnarce nesposobne, nevzgojene in grde, goni se nekam in jebem ti mater, zaključi že blagajno, ker ne bo štel denarja ob 22h." S tem je naklepno storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj po naravi stvari ni mogoče takega dejanja storiti nenaklepno. Tožnik je sicer dejanje zanikal, vendar pa je njegova izpoved zelo skopa in ni prepričljiva, priča B.B. pa je izpovedovala prepričljivo in koherentno, njena izpoved pa je potrjena tudi z drugimi dokazi. Ob tem je treba tudi opozoriti, da so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar je bila pred podajanjem svoje izpovedi tudi opozorjena.

10. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnikovo ravnanje v razmerju do sodelavke pomeni kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pa je treba ugotoviti, da je z njim tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ). Njegove besede in obnašanje ob tem, ko jih je izrekel, izraža vrednostno sodbo oziroma mnenje o sodelavki, ki je tudi objektivno žaljivo. Sporočilo tožnika glede na uporabljene besede oziroma besedne zveze po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih, prav tako dejanja drugače kot naklepno ni mogoče storiti. Naslovnica žaljivega sporočila pa je to sporočilo tudi subjektivno dojemala kot žalitev in verbalni napad, po katerem se je počutila neprijetno, celo grozno, ter osramočeno, enako tudi toženec kot njen delodajalec. Glede na navedeno je tožnik s tem dejanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve.

11. V zvezi z drugim očitanim dejanjem, usmerjenim zoper sodelavca A.A., s katerim se je tožnik navedenega dne sprl, proti njemu vrgel paket in drobižnik (s katerim ga je zadel), želel z njim fizično obračunati, kar mu je tretja oseba preprečila, ter izrekel več groženj (med drugim: "da ga bo počakal v temi in nikoli ne veš kaj se zgodi"), je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je tožnik res storil. Pravilno je ugotovilo tudi, da je tožnik s tem naklepom oziroma iz hude malomarnosti kršil svoje zakonske in pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in je tako podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

12. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi, da ni podan še drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi delavcu, to je: da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožena stranka je v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja zatrjevala, da je zaradi dogodkov 26. 10. 2018 trajno porušeno zaupanje med njima, da tega zaupanja ne more več obnoviti ter da je zaradi navedenega ravnanja okrnjen njen ugled, poslovni interersi in dobro ime. Toženec je izpovedal, da se je bal, da bi tožnik podobna ravnanja ponovil, da v osnovi nasprotuje kakršnemukoli nasilju, na bencinski črpalki v urbanem okolju pa bi zaradi njega lahko prišlo do hude nesreče ter da je odgovoren za deset delavcev na bencinski črpalki, zaradi česar mu je bilo po seznanitvi z dogodkom (zlasti nasilnostjo tožnika v razmerju do sodelavca) grozno, ni spal in ni vedel, kaj naj stori, bil pa je tudi osramočen in v skrbeh za odhod stalnih strank. Povedal je še, da ne more biti na črpalki 24 ur kot varnostnik, da bi čuval svoje zaposlene, v primeru tožnikovega nadaljnjega dela pri njem pa bi se bal delavce pustiti same na bencinskem servisu. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot pet let, da je bil vesten in pošten delavec, da je ta dogodek njegova prva kršitev, ki jo je priznal in obžaloval, ter da je šlo za en sam dogodek, ki ne more biti razlog za porušenje njunega medsebojnega odnosa, zato je po njegovem mnenju izredna odpoved preostra sankcija za navedeno kršitev.

13. Ob tehtanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama individualnega delovnega spora vsaj do izteka odpovednega roka mogoče. Sicer je pravilno zapisalo, da je izredna odpoved skrajni ukrep, vendar pa je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je izredna odpoved glede na okoliščine dogodka, ki je bil vzrok zanjo, v predmetni zadevi prestrog ukrep in zato nezakonita. To svoje stališče je napačno utemeljevalo z ugotovitvami, ki jih tožnik v povezavi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja sploh ni zatrjeval (da je šlo za prepir, za katerega naj bi bila s sodelavcem enako odgovorna, da tožnik ni bil v premoči, da se je priča F.F. ob tem dogajanju smejala ter izpovedala, da sta se tožnik in sodelavec "petelinila", ter da je sodelavka B.B. izpovedovala zgolj o občutku sramu, ne pa, da bi jo bilo strah). Tudi sicer pa navedene ugotovitve ne vodijo do zaključka, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče, oziroma da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik je naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je treba upoštevati, da je bil v prepiru s sodelavcem verbalno in celo fizično nasilen (metanje predmetov vanj, pri čemer ga je en zadel), njegov prijatelj mu je celo preprečil nadaljnje fizično nasilje tako, da ga je odstranil iz prostora bencinskega servisa, sodelavcu je tudi grozil, do sodelavke pa je bil verbalno žaljiv. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno odvzelo težo grožnji, ki jo je tožnik izrekel sodelavcu, saj je ta prepričljivo izpovedal, da se je tožnikovih besed: "da ga bo počakal v temi in nikoli ne veš kaj se zgodi" dejansko ustrašil, kar izhaja iz njegove izpovedi, da ga je bilo strah ter da tisti večer ni spal nič, njegovo zaskrbljenost pa sta potrdila tudi B.B. in toženec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika zaradi kršitev, ki so vsebovale tudi fizično nasilje, predvsem pa gre za obnašanje, kakršnega delodajalcem na delovnem mestu ni treba tolerirati, še posebej, ker imajo dolžnost zaščititi varnost in osebno dostojanstvo drugih delavcev ter eventualnih strank, ni pa jim mogoče odrekati niti interesa za ohranitev strank oziroma za ohranitev poslovnega ugleda. Eventualna izzvanost tožnika k prepiru so sodelavcem (pri čemer ob ugotovljenem dogodku tožnikov sodelavec do njega ni bil fizično nasilen, sodelavka pa ni na noben način izzvala tožnikovega verbalnega napada in žalitev), dojemanje dogodka kot komičnega s strani priče F.F. (ki je tožnikov dolgoletni prijatelj) in nezatrjevanje nastanka dejanske škode ne govorijo v prid ugotovitvi, da bi bilo delovno razmerje med strankama mogoče nadaljevati. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je podan tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, zaradi česar tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odpoved skladna z zakonom zato, ker je tožnik s prvim ugotovljenim dejanjem (žalitev sodelavke B.B.) kršil 1. in 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter z drugim ugotovljenim dejanjem (grožnje, verbalni in fizični napad na sodelavca A.A.) pa 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni presojalo, ali je slednje tudi kršitev 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kaznivo dejanje grožnje po 135. členu ZDR‑1), saj je izredna odpoved zakonita, če se ugotovi obstoj (vsaj) enega razloga za odpoved.

15. Pritožbeno sodišče je po opravljeni glavni obravnavi 21. 11. 2019 ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen, zato je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek vključno z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje zavrnilo (355. člen ZPP).

16. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj je tožeča stranka s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007
• VDSS sodba Pdp 52/2009