<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 462/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.462.2019
Evidenčna številka:VDS00030128
Datum odločbe:13.11.2019
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu - pretep

Jedro

Tožnik ni dokazal, da bi škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, pretep se je zgodil le v prostorih delodajalca. Tudi dejstvo, da je tožnik po pretepu poklical direktorja tožene stranke z ničemer ne more vplivati na odločitev. Kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Šlo je za pretep med dvema delavcema. Krivda tožene stranke kot delodajalca ni podana, prav tako pa ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi:

"II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

a) od zneska 4.200,00 EUR od 12. 2. 2018 dalje do plačila,

b) od zneska 2.550,00 EUR od 16. 11. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni."

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 571,18 EUR v roku 15 dni, šteto od dneva prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 603,32 EUR roku 15 dni, šteto od dneva prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo:

"I. Sprememba tožbe z dne 16. 11. 2018 se dopusti.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

a) od zneska 4.200,00 EUR od 12. 2. 2018 dalje do plačila,

b) od zneska 2.550,00 EUR od 16. 11. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

a) plačati znesek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2018 dalje do plačila,

b) plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.550,00 EUR za čas od 12. 2. 2018 do 15. 11. 2018.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 1.415,78 EUR v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede dejanskega stanja in dokazne ocene v zvezi z ugotovitvijo temelja tožena stranka navaja, da se pritožuje v smislu 179. člena ZDR-1 in 147. člena OZ, saj odgovornost delodajalca ni podana. Povzročitelj ni deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca (tožene stranke). Bistvo ni zgolj v obstoju delovnega razmerja, kot tudi ne, da je škoda povzročena med delovnim časom in v delovnem prostoru. V konkretnem primeru povezave med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode ni. Šlo je za prepir med tožnikom in A.A., ki ni imel nobene zveze z delovnim razmerjem.

Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je A.A. prvi napadel tožnika. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je do spora med tožnikom in A.A. res prišlo. Spor in pretep med delavcema je bil za toženo stranko presenečenje, zato ni mogel delovnega procesa organizirati drugače. Sodišče zmotno argumentira, zakaj je verjelo tožniku ne pa priči A.A.. Nesporno je, da sta se dne 3. 10. 2017 tožnik in A.A. sprla v prostorih tožene stranke. Sodišče ni verjelo, ko je A.A. zatrjeval, da ga je prvi napadel tožnik, sodišče je navedlo, da se je samo prepričalo, da je tožnik po postavi manjši in lažji od A.A.. Iz navedenega dejstva sodišče napačno sklepa, da je položaj napadalca oziroma branitelja odvisen od telesne konstitucije. Enako verjetna je tudi drugačna razlaga, to je, da je manjši bolj spreten in okreten, ima v pretepu celo prednost pred štorastim, velikim in lažjim. Pred spornim dogodkom med A.A. in tožnikom ni prihajalo do napetosti. Posledično tožena stranka ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, zahteva, da bi bilo potrebno delavcem zaradi njihove varnosti dati še posebno navodilo, da se ne smejo pretepati, je pretirana. Za pravno relevantno vzročnost namreč ne zadošča le t. i. naravna vzročnost (sine qua non), ki z vzročno zvezo povezuje vse dogodke, zaradi katerih ne bi bilo posledice. Dolžnost delodajalca je, da zagotovi varno delo, to pa je potrebno razlagati z veliko mero in na razumen način. Jasno je vendar vsakemu posamezniku, da brez izrecnih dodatnih navodil, da se med seboj ne pretepajo in pretep ne sodi v delovno okolje. Določbe ZDR določajo, da delodajalec odgovarja le za škodo, ki je delavcu nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, pri tem pa je pomembno, da mora biti podana funkcionalna vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Sodišče ne podaja nobenih obrazložitev glede krivde tožene stranke in sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Sodišče obrazloži svojo odločitev oziroma odgovornost tožene stranke tudi zato, ker ni prišel (direktor) na kraj dogodka, čeprav stanuje v bližini.

Tožena stranka prereka tudi višino, v kolikor bi drugostopno sodišče kljub zgornjim navedbam ugotovilo, da je temelj podan. Glede stroškov o izdelavi novih zob v znesku 2.550,00 EUR tožena stranka zatrjuje, da ni dokazano, da je škoda iz naslova izdelave novih zob nastala kot posledica ravnanja A.A. dne 3. 10. 2017. Iz zapisnika UKC z dne 3. 10. 2017 izhaja, da se je tožnik sicer tega dne res oglasil na UKC. Zdravniku je povedal, da mu je "napadalec izbil zobno protezo, ki jo je imel fiksirano desno zgoraj". Gre za navedbo tožnika in zdravnik tega dne ni ugotovil nobenega dejstva v zvezi z zobno protezo. Pri tem pa iz zapisnika z dne 3. 10. 2017 izhajajo druge poškodbe. Če je do poškodbe zob že prišlo, potem gre zgolj za izbitje zobne proteze, ki nikakor ne more biti ovrednoteno na znesek 2.550,00 EUR. Izvedenec dr. B.B. eno leto kasneje 22. 11. 2018 ugotavlja, da je stanje zobovja še vedno nesanirano, kar pomeni, da je levo zgoraj viden defekt od štirice do osmice, štirica je odlomljena, preostalih ostankov zob pa ni videl. Takšno stanje je posledica drugih dogodkov.

Glede višine nematerialne škode sodišče zapiše, da "glede na kratkotrajne bolečine in njihovo intenzivnost krajšega zdravljenja, krajši bolniški stalež, ocenjuje, da znaša primerna in pravična odškodnina 3-kratnik povprečne mesečne plače.". Tožena stranka se s tem ne strinja, in ocenjuje, da bi bil primeren kvečjemu 1-kratnik povprečne mesečne plače. Glede primerne odškodnine za strah 700,00 EUR, kar predstavlja 0,6-kratnik povprečne mesečne plače, sodišče ocenjuje, da je odškodnina previsoka. Tako tudi glede odškodnine za bolečine, kot glede odškodnine za strah, tožena stranka meni, da bi bilo primerno uporabiti 1‑kratnik in za strah 0,3-kratnik povprečne mesečne plače. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke, pri čemer pojasnjuje, da je dejanje prijavil policiji in inšpekciji ter takoj poiskal direktorja tožene stranke in ga obvestil o dogodku, medtem ko A.A. ni storil ničesar, saj je bil on tisti, ki je brez razloga napadel tožnika, in sicer ga je A.A. ob 8. uri zjutraj žalil in preklinjal, nakar ga je brez razloga udaril z desno pestjo v predel leve ličnice, potem pa še okoli štirikrat v predel obraza, zaradi česar je tožnik klical policijo, ki je obema izdala plačilni nalog. Zaradi telesnih poškodb je moral tožnik na UKC C., kjer so ugotovili pretres - znotraj lobanjska poškodba, površinsko poškodbo glave in vratu, udarnino rame in nadlahti in udarnino kolena, zaradi česar so mu odredili počitek, opazovanje in jemanje analgetikov, zdravnica pa mu je izdala napotnico za pregled pri specialistu oftalmologu, ki ga je opravil v naslednjih dneh. Zdravnica mu je odobrila bolniški stalež do konca meseca oktobra, zatem pa še do 2. 11. 2017. A.A.j ni bil poškodovan in je ves čas opravljal delo. Očitek, da ni vzročne zveze med ravnanjem delodajalca in nastalo škodo, je neutemeljen. Ob tem je potrebno še poudariti, da je A.A. celo lastnik in ustanovitelj tožene stranke, zato je podana še toliko večja odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je povzročil lastnik tožene stranke. Direktor tožene stranke očitno svojega sina ni podučil, kako se ravna z delavci, da se jih ne pretepa itd. Ker je direktor tožene stranke svojega sina dobro poznal, bi moral to predvideti in poskrbeti, da ta ne bi izvajal nasilja nad delavci. Očitek, da poškodba oziroma izguba zobne proteze ni bila ugotovljena ob prvem pregledu, je neutemeljen, saj je tožnik že takrat navedel izbitje mostička zaradi udarca. Da je res šlo za izbitje proteze, je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke. Očitek, da izbita proteza ne more biti ovrednotena na 2.550,00 EUR je neutemeljen, saj bo moral zobozdravnik izdelati mostiček, ki ga bo fiksiral na dva zdrava zoba in bo tako moral izdelati štiri zobe in je cena za tako opravilo primerna. Glede višine za nematerialne stroške tožnik navaja, da je pritožba neutemeljena in je skladna s sodno prakso. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, sodišče je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. in priče A.A., postavilo je tudi izvedenca medicinske stroke - travmatologa B.B., dr. med. in vpogledalo v njegovo medicinsko mnenje. Vpogledalo je tudi v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki, izvid UKC C. z dne 3. 10. 2017, detektivske ugotovitve E.E. s. p. z dne 2. 11. 2017, sodišče pa ni zaslišalo F.F., ker je tožnik umaknil ta dokazni predlog.

7. Tožnik je uveljavljal odškodnino, ker je dne 3. 10. 2017 utrpel poškodbo pri delu, pri čemer je prvotno uveljavljal znesek v višini 5.000,00 EUR, med postopkom pa je spremenil tožbo in poleg prvotnega tožbenega zahtevka uveljavljal še odškodnino v višini 2.550,00 EUR iz naslova popravila zob, torej skupaj 7.550,00 EUR. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala, sodišče pa je na podlagi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1) in 185. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) dopustilo spremembo tožbe, saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožena stranka je med postopkom uveljavljala tudi ugovor glede pristojnosti sodišča. Podana je pristojnost Delovnega in socialnega sodišča iz razloga, ker je tožnik podal tožbo zoper A. d. o. o., C., torej zoper delodajalca, pri čemer delovno sodišče sodi v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, kot to določa 5.b člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1).

8. Med strankama ni spora, da sta bila tožnik in A.A. v času škodnega dogodka zaposlena delavca pri toženi stranki, pri čemer je direktor tožene stranke oče A.A. D.D.. Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 179. členu in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago za odločanje, pri čemer je tožnik, kot to izhaja iz tožbe nepravilno navedel, da od tožene stranke uveljavlja odškodnino na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, povzročeno pri delu. Pretep med tožnikom in delavcem A.A. se je zgodil 3. 10. 2017, tako, da je v tem času veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) in ne Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR), kot to očitno zmotno meni tožnik. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) v 147. členu ureja odgovornost delodajalcev in določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Sodišče je pravilno navedlo materialno pravo, pravilno je tudi ugotavljalo, ali je delodajalec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba, pri čemer pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotno štelo, da je iz razloga, ker sta se tožnik in A.A. sprla v prostorih tožene stranke, pri čemer je A.A. udaril tožnika in ga poškodoval, da je tožena stranka kot delodajalec odgovorna za škodo povzročeno tožniku. Tožnik ni dokazal, da bi škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, pretep se je zgodil le v prostorih delodajalca. Tudi dejstvo, da je tožnik po pretepu poklical direktorja tožene stranke z ničemer ne more vplivati na odločitev. Kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Šlo je za pretep med dvema delavcema. Krivda tožene stranke kot delodajalca ni podana, prav tako pa ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

9. Navedeno je vplivalo tudi na spremenjeno odločitev o stroških. Ker je tožena stranka v postopku uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške postopka, in sicer 400 točk za odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo, 600 točk za dva naroka za glavno obravnavo in 20 točk za materialne stroške, skupaj torej 1.020 točk, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 468,18 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 571,18 EUR. Tožnik v postopku ni uspel, tako da sam krije svoje stroške postopka. Odločitev temelji na določilu 154. člena in 155. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da toženi stranki pripadajo stroški pritožbe v višini 500 točk, materialni stroški v višini 10 točk in 22 % DDV ter za sodno takso v višini 230,00 EUR, tako, da pritožbeni stroški znašajo 603,32 EUR, kar je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 184.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 147.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0ODYx