<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 277/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.277.2019
Evidenčna številka:VDS00030201
Datum odločbe:27.11.2019
Senat:Nada Perič Vlaj (preds.), Edo Škrabec (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - seznam telesnih okvar

Jedro

Po ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje, ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ... z dne 3. 5. 2018 in z dne 12. 10. 2017, priznanje pravice do invalidnine za 100 % telesno okvaro, nastalo kot posledico bolezni od 3. 5. 2017 dalje in odreditev tožencu, da izda odločbo o višini invalidnine ter jo izplača skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sklenilo je, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun (II. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Določba 3. odstavka 403. člena ZPIZ-2 je v nasprotju z Ustavo RS. Pravni položaj zavarovancev je arbitrarno poslabšan. ZPIZ-2 brez razumnega razloga razlikuje med zavarovanci, katerih telesna okvara je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, in zavarovanci, katerih telesna okvara je posledica bolezni ali poškodbe pri delu. Zavarovanci, ki jim je bila pravica do invalidnine za telesno okvaro zaradi bolezni ali poškodbe izven dela priznana še pred uveljavitvijo ZPIZ-2, še nadalje prejemajo invalidnino. Stališče, da ne gre za pravno praznino, ni pravilno. Ureditev ne zavezuje niti ne spodbuja zakonodajalca, da sprejme ustrezne predpise s področja varstva invalidov kot ene najranljivejših družbenih skupin. Gre za neustavno ločevanje invalidov v nedoločenem prehodnem obdobju. Predpisi, ki bi invalidnino uredili ločeno od obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, bi morali biti sprejeti vsaj sočasno z ZPIZ-2. Zaradi neenake obravnave in razlikovanja med invalidi so kršeni 14. in 52. člen Ustave RS ter 5. člen Konvencije o pravicah invalidov. Predlaga povrnitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, niso podane niti kršitve 14. in 52. člena Ustave RS2 ter 5. člena Konvencije o pravicah invalidov (v nadaljevanju Konvencija)3.

5. Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o pravici do invalidnine za telesno okvaro. V predsodnem upravnem postopku sta invalidski komisiji I. in II. stopnje skladno ocenili, da je pri tožniku sicer podana 100 % telesna okvara od 18. 3. 2017 dalje, vendar gre za posledice bolezni. Enako, torej, da tožnik za podano telesno okvaro, katere vzrok je bolezen, nima pravice do invalidnine, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)4, ki je telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, izločil iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bi se ta posebna pravica uredila na novo. Kot izjema je v 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Seznam TO)5 pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)6, če gre za poškodbo pri delu ali za poklicno bolezen. Čeprav ustrezen predpis, ki bi telesne okvare uredil na novo oziroma izven pokojninskega in invalidskega zavarovanja, še ni bil sprejet, ne gre za pravno praznino, kot zmotno meni pritožnik, zato njeno zapolnjevanje z uporabo razlagalnih argumentov ni potrebno niti dopustno. Prav s 3. odstavkom 403. člena ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se do nove ureditve telesnih okvar uporabljajo predpisi, ki so veljali oziroma se uporabljali pred ZPIZ-2, vendar pa le, če gre za posledico poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

7. Po ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje7, torej ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Prav takšno stanje, ko je torej vzrok telesne okvare, podane od 18. 3. 2017 dalje, pri čemer se je postopek za priznanje obravnavane pravice začel 3. 5. 2017, nedvomno bolezen, pa je podano pri tožniku. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino relevantno.

8. V sodni praksi pritožbenega sodišča8 je že bilo zavzeto stališče, da 3. odstavek 403. člena ZPIZ-2 ni v nasprotju s 14. in 52. členom Ustave RS niti 28. členom Konvencije. Zaradi različnega vzroka nastanka telesne okvare, gre za drugačno dejansko stanje od tistega, ko je telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Ustavno sodišče RS je ob ustavno sodnih presojah normativne zakonske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri zagotavljanju pravic do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS široko polje avtonomnega urejanja. Pravice, ki ne izvirajo iz zavarovalnih rizikov za starost, invalidnost ali smrt zavarovancev in po naravi niti ne sodijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so z učinkom za naprej lahko opuščene, če to narekujejo stvarne finančne razmere. Tudi zadnjo reformo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z obravnavano pravico, je narekovala ekonomska nevzdržnost pokojninske blagajne zaradi neugodne demografske strukture in neugodnega razmerja med številom upokojencev oz. uživalcev pravic ter številom aktivnih zavarovancev. Z ZPIZ-2 je položaj vseh zavarovancev, vključenih v zavarovanje po prejšnjih predpisih, urejen enako, torej tako da od 1. 1. 2013 dalje po 403. členu ZPIZ-2 zavarovanec ni več upravičen do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Iz navedenih razlogov obravnavana določba ZPIZ-2 ni v nasprotju niti s 5. členom Konvencije.

9. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da stroški za pritožnikovo zastopanje na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč9 bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
3 Ur. l. RS, št. 37/2008.
4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
5 Ur. SFRJ, št. 38/83 in 66/89.
6 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
7 Zahteva za priznanje invalidnine za telesno okvaro je bila vložena 13. 1. 2016.
8 Psp 378/2018, Psp 331/2018, Psp 174/2017.
9 Odločba Bpp 87/2019 z dne 17. 7. 2019.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 403, 403/3.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 143, 145, 147, 149.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NzA4