VDSS Sodba Pdp 366/2019

Jedro

Dejstva, da sta tožnika vedela, da morata spoštovati konkurenčno prepoved in da je prvi tožnik enkrat v preteklosti že zaprosil toženo stranko za soglasje za opravljanje določenih del, ne utemeljujejo drugačne presoje subjektivnega odnosa tožnikov do očitane kršitve, ki temelji na ugotovitvi, da tožnika nista vedela, da delo, ki sta ga opravljala, sodi v dejavnost tožene stranke. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde, naklep ali hudo malomarnost. Ni dvoma, da tožnikoma glede na ugotovljena dejstva ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, prav tako pa tudi ne hude malomarnosti, ki pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu, zato odpovedni razlog ni podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožnikoma pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 301,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke prvemu in drugemu tožniku z dne 4. 10. 2018 (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna prvega in drugega tožnika pozvati nazaj na delo, ju ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ in jima priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, vključno s plačo, ki bi jo prejela, če bi delala ter jima po plačilu davkov in prispevkov plačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni (točka II. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti njune stroške postopka v skupnem znesku 1.142,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta tožnika ves čas opravljala dela na industrijskem tiru in je bila takšna tudi njuna naloga na podlagi pogodbe z družbo A. d. o. o. Opozarja, da je tožnika med postopkom večkrat pozivala, da predložita ustrezne listinske dokaze o tem, katera dela sta opravljala v spornem obdobju na industrijskem tiru B., ki pa jih nista predložila. Izpovedi prič ne potrjujejo tožnikovih navedb. V zvezi s tem izpostavlja izpoved prvega tožnika, da naj bi kopal luknje za žičnato ograjo, česar ni potrdila nobena priča. Opozarja na neskladje v izpovedih C.C. in D.D. glede dela, ki sta ga opravljala tožnika. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da v ravnanju tožnikov ni naklepa oziroma hude malomarnosti. Tožena stranka se z gradnjo železniških tirov ukvarja v bistveno večjem obsegu kot zgolj z gradnjo oziroma obnovo industrijskih tirov v zasebni lasti. Ponudbe, ki jih je predložila v postopku in izpoved E.E. glede višine prihodkov se nanašajo zgolj na obnovo industrijskih tirov in ne dajejo podlage za zaključek, da se tožena stranka z gradnjo in obnovo vseh železniških tirov ukvarja v tako majhnem obsegu, da tožnika tega nista mogla vedeti. Podana je kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vsebine predloženih ponudb in vsebine zapisnika o zaslišanju E.E. izhaja, da je bil promet od pol milijona do milijon EUR od skupno 120 do 130 milijonov EUR ustvarjen zgolj z obnovo industrijskih tirov, sodišče pa v drugem odstavku 6. točke obrazložitve sodbe navaja majhen obseg gradnje vseh železniških tirov. Navaja, da je pomembno zgolj to, kakšna dela sta po vsebini opravljala tožnika. Tožnika sta pri toženi stranki zaposlena dlje časa, in sicer prvi tožnik kot progar in drugi tožnik kot bivši vodja progovnih del, zato jima je jasno, da tožena stranka izvaja dela na spodnjem in zgornjem ustroju proge tako na javni železniški infrastrukturi kot tudi na raznih industrijskih tirih. Kršitev sta storila naklepno ali pa vsaj iz hude malomarnosti, saj bi v skladu z zahtevano skrbnostjo povprečnega delavca svojega poklica morala pred izvajanjem del zaprositi toženo stranko za pisno dovoljenje ali pa vsaj preveriti, če je tožena stranka dala kakšno ponudbo za izvedbo teh del oziroma ali ta dela predstavljajo kršitev konkurenčne prepovedi. Opozarja, da je prvi tožnik že 1. 3. 2012 toženi stranki poslal prošnjo za dodelitev soglasja za opravljanje raznih pomožnih del v F. ter manjša pomožna dela na železnici, česar pa v obravnavanem primeru ni storil. Tožena stranka je delavce obveščala o pomenu spoštovanja konkurenčne prepovedi, kar dokazuje elektronsko sporočilo z dne 16. 7. 2018. Sodišče se do tega ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da so vsi delavci vedeli za spremembo pravilnika v zvezi z izrekom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru kršitve konkurenčne prepovedi. Zmotno prepričanje tožnikov, da naj bi gradnjo in obnovo tirov izvajal predvsem G., ju ne odvezuje dolžnosti, da bi v obravnavnem primeru vsaj zaprosila za dovoljenje ali za ustrezne informacije. Sodišče je pri zavrnitvi predloga za sodno razvezo upoštevalo zgolj tožnikov interes. Meni, da tožnika nimata takšnega interesa, ki bi ga bilo treba varovati z zavrnitvijo sodne razveze, saj imata vsak svoj s.p., preko katerega opravljata različna dela, ki sta ga imela že v času pred uvedbo postopka izredne odpovedi. Sodišče ni presodilo interesov in okoliščin na njeni strani, tj. da je drugi tožnik kršil svoje obveznosti glede na status invalida III. kategorije invalidnosti, saj takšnih del ne bi smel opravljati, oba tožnika sta delo opravljala v varovalnem pasu železniške proge brez ustreznega dovoljenja, očitano kršitev sta storila kljub večkratnim pisnim opozorilom tožene stranke o pomenu spoštovanja konkurenčne prepovedi in pred pričetkom del nista zaprosila tožene stranke za dovoljenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo tožene stranke. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predvsem z navedbami, da se ni opredelilo do vseh njenih ugovorov. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče zaključilo, da izredna odpoved ni zakonita. Pri tem pa se je opredelilo tudi do bistvenih ugovorov tožene stranke. Med razlogi tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka. Tožena stranka pa z uveljavljanjem te bistvene kršitve določb pravdnega postopka v bistvenem uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 4. 10. 2018 podala tožnikoma po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka). Iz izrednih odpovedi izhaja, da je tožena stranka po tem, ko je bil s strani pooblaščenih delavcev zunanjega nadzora H. opravljen nadzor železniške postaje I., ugotovila, da sta tožnika na območju znotraj varovalnega pasu gradila industrijski tir brez njenega soglasja ali dovoljenja.

9. V prvem odstavku 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved) je določeno, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožena stranka in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je družba B. d. o. o. naročila obnovo industrijskega tira od njenih poslovnih prostorov do priključka na tire v upravljanju tožene stranke in da so se v okviru teh del izvajala tudi dela v območju hale, kot na primer čiščenje in prenova žične ograje. Delo je bilo razdeljeno med (vsaj) dva izvajalca, in sicer A. d. o. o. in J.J., pri čemer je družba A. dela prenesla na K.K. in oba tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta tožnika v spornem obdobju dejansko opravljala delo zunaj industrijskega tira, pri čemer sta se vsaj enkrat vključila tudi v delovni proces obnove industrijskega tira. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo tožnikoma, da je njuno delo obsegalo opravila zunaj industrijskega tira, saj je bila njuna izpoved v tem delu skladna. To dejstvo pa so potrdile tudi zaslišane priče, in sicer C.C., predstavnik družbe A. d. o. o., D.D., tožnikov nekdanji sodelavec in K.K.. Kljub manjšim razhajanjem v njihovih izpovedih glede opravil, ki sta jih opravljala tožnika, je njihova izpoved glede dejstva, da sta tožnika delo opravljala izven industrijskega tira, skladna, zato sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Stališče pritožbe, da bi morala tožnika dejstvo, katera dela sta opravljala v spornem obdobju, dokazati z ustreznimi listinami in ne z zaslišanjem prič, bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da sta tožnika delo ves čas opravljala na industrijskem tiru so zato neutemeljene in nimajo podlage v izvedenih dokazih. Je pa sodišče prve stopnje na podlagi fotografij, ki jih je predložila tožena stranka in ki prikazujejo oba tožnika med obnovo industrijskega tira, ter izpovedi L.L. ugotovilo, da sta bila tožnika vsaj enkrat vključena v delovni proces obnove industrijskega tira.

11. Tožena stranka je s predloženo listinsko dokumentacijo in izpovedjo pomočnika direktorja E.E. sicer dokazala, da izvaja tudi obnovo in gradnjo železniških tirov, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da se s to dejavnostjo ukvarja zgolj v majhnem obsegu. Navedeno potrjuje listinska dokumentacija (npr. izpis iz kataloga javnega značaja, toženkino letno poročilo za leto 2017, pogodba med toženo stranko in Republiko Slovenijo s prilogo, letno poročilo družbe G. za leto 2017), iz katere izhaja, da je prevladujoča dejavnost tožene stranke vzdrževanje in upravljanje javne železniške infrastrukture, medtem ko se z novogradnjami, obnovo in vzdrževanjem spodnjega in zgornjega ustroja železniških prog ter obnovo industrijskih tirov ukvarja predvsem družba G.. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo tudi izpoved E.E., ki je ocenil, da obnova industrijskih tirov predstavlja med 500.000 EUR do milijon EUR od 120 do 130 milijonov skupnega prometa (kar je manj kot 1 %). Ob upoštevanju teh ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo obema tožnikoma, da dejansko nista vedela, da tožena stranka izvaja tudi gradnjo in obnovo železniških tirov, zato je pravilno zaključilo, da tožnikoma v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti. Tako je sodišče prve stopnje kot prepričljivo štelo izpoved prvega tožnika, da v osemnajstih letih dela pri toženi stranki pri njej ni gradil oziroma obnavljal industrijskih ne drugih tirov in da je bil prepričan, da se tožena stranka ukvarja le z vzdrževalnimi deli in izpoved drugega tožnika, ki je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki 35 let, da je tožena stranka vsaj do leta 2015 izvajala izključno vzdrževalna dela. Pravilnost dokazne ocene potrjujeta tudi izpovedi D.D., ki je pri toženi stranki delal 25 let in C.C., da tožena stranka ni obnavljala industrijskih tirov oziroma, da tožena stranka ni opravljala takšnih del, kot so se opravljala na industrijskem tiru, tj. obnove industrijskega tira z odstranitvijo zgornjega ustroja in postavitev novega. Ob upoštevanju navedenega je zato prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da se tožena stranka z obnovo in gradnjo železniških tirov ukvarja v tako majhnem obsegu, da svojim delavcem niti zunanjim subjektom, ki se s takšno dejavnostjo ukvarjajo, ni zaznavna kot dejanska dejavnost tožene stranke. To pa nedvomno izključuje naklep oziroma hudo malomarnost tožnikov v zvezi z očitno kršitvijo.

12. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je vse delavce obveščala o pomenu spoštovanja konkurenčne prepovedi, da so vsi delavci vedeli za spremembo pravilnika, ki je uvedel možnost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru kršitve konkurenčne prepovedi in da je prvi tožnik v letu 2012 prosil za soglasje za opravljanje pomožnih del na železnici, so neutemeljene. Dejstva, da sta tožnika vedela, da morata spoštovati konkurenčno prepoved in da je prvi tožnik enkrat v preteklosti že zaprosil toženo stranko za soglasje za opravljanje določenih del, namreč ne utemeljujejo drugačne presoje subjektivnega odnosa tožnikov do očitane kršitve, ki temelji na ugotovitvi, da tožnika nista vedela, da delo, ki sta ga opravljala, sodi v dejavnost tožene stranke. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde, naklep ali hudo malomarnost. Ni dvoma, da tožnikoma glede na ugotovljena dejstva ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, prav tako pa tudi ne hude malomarnosti, ki pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu, zato odpovedni razlog ni podan.

13. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi prepričljive in jasne razloge za odločitev, zakaj ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1, pri čemer ne drži pritožbena navedba, da odločitve ni sprejelo po tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je pri tehtanju interesov pogodbenih strank upoštevalo interes tožene stranke, da s tožnikom ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, vendar je pravilno ocenilo, da glede na dejstvo, da tožnika nista vedela, da se tožena stranka ukvarja z obnovo in gradnjo železniških tirov, v obravnavanem primeru prevlada interes tožnikov za vrnitev na delo. Dejstvo, da imata tožnika svoj s.p. (ki sta ga sicer imela že v času zaposlitvi pri toženi stranki), ne predstavlja okoliščine, zaradi katere vrnitev na delo k toženi stranki ne bi bila mogoča. Prav tako relevantnih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje razmerja ni več mogoče, ne predstavljajo navedbe tožene stranke, da je drugi tožnik s svojim ravnanjem kršil svoje obveznosti glede na status invalida III. kategorije invalidnosti, da sta tožnika delo opravljala v varovalnem pasu železniške proge brez ustreznega dovoljenja, da sta kršitev storila klub večkratnim pisnim opozorilom tožene stranke o pomenu spoštovanja konkurenčne prepovedi in da pred pričetkom del nista zaprosila za dovoljenje. Vse navedbe tožene stranke se namreč nanašajo na očitano kršitev, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikoma ni mogoče očitati naklepa oziroma hujše malomarnosti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na stališče, zavzeto v sodni praksi, da relevantne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi in neodvisno od tega, ali je kasneje delavcu kršitev dokazana ali ne (tako je npr. odločilo VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 325/2017 z dne 20. 2. 2018).

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe, tožnikoma pa je dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo - 375 točk (tar. št. 15 OT) z 10 % povišanjem (7. člen OT), 22 % DDV, kar znaša 301,95 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.01.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1057/2016
• VDSS sodba Pdp 1244/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 39/2020