<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 493/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.493.2019
Evidenčna številka:VDS00029814
Datum odločbe:21.11.2019
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zagovor pred odpovedjo - detektiv - uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu

Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnik delo na sporne datume dejansko opravljal v hlačah s skrajšanima hlačnicama ter da je odšel z dela predčasno brez posebnega dovoljenja nadrejenega. Za ugotavljanje teh pravno relevantnih dejstev dokazi, ki jih je pridobil detektiv, niti niso bili potrebni, nenazadnje je tožnik sam priznal, da je očitani dejanji storil. Na dokazovanje, da je imel tožnik dovoljenje za opravljanje dela v skrajšanih hlačah ter za predčasno zapuščanje delovnega mesta, izvedba dokazov, ki jih je pridobil detektiv, ni vplivala, zato tudi pritožbena kritika glede pridobitve teh dokazov in posega v tožnikovo zasebnost ni pomembna. Tudi sicer pa gre za dopustno pridobljeni dokaz (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 240/2015), delodajalec ima namreč pravico nadzorovati, ali delavci v času dela na delovnem mestu kršijo svoje delovne obveznosti, v ta namen pa lahko svoje pravice v okviru direktivne oblasti prenese tudi na zasebnega detektiva. Tudi če bi detektiv pri opravljanju nadzora nad tožnikom posegel v njegovo zasebnost (trditve, da je tožnika zasledoval na domu, so sicer nedopustna pritožbena novota), pa ta ukrep prestane tudi test praktične konkordance, saj izvrševanje pravic tožene stranke (svobodna gospodarska pobuda, zasebna lastnina, varovanje varnosti zaposlenih) prekomerno ne omejuje izvrševanja tožnikove pravice do zasebnosti (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 42/2016, VIII Ips 125/2017 in VIII Ips 2/2018).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je neutemeljen odpovedni razlog v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 9. 2018, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki; za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 10. 2018, temveč je trajalo do 10. 12. 2018; reparacijo; plačilo odpravnine ob upokojitvi 24.979,20 EUR; plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi 16.652,80 EUR ter vračilo stroškov postopka. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot zmotnega in protispisnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka spoštovala zakonske določbe o vsebini in obliki, načinu podaje ter pravilni vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Navaja, da bi tožena stranka na zagovor morala vabiti tudi delavsko direktorico A.A. (in ne B.B.), česar ni storila, zaradi česar zagovor ni bil voden v skladu z zakonom in mu je bila kršena pravica do obrambe. Meni, da bi morala vabiti navedeno, ker je prvi razgovor potekal v prostorih družbe C. d. o. o., ki je v razmerju do tožene stranke njena matična družba. Nasprotuje izpovedi D.D. o tem, kdo vodi tožnikov primer, ter glede dejstva, da ostali delavci kršitve z nošenjem skrajšanih delovnih hlač niso storili, saj iz posnetka detektiva izhaja, da je vsaj še en delavec poleg tožnika na delovnem mestu nosil skrajšane delovne hlače. Kot neverodostojnim nasprotuje izpovedim drugih prič (npr. E.E. glede dovoljenja za skrajšanje hlač) zaradi ekonomske odvisnosti od tožene stranke in strahu pred posledicami. Sodišču prve stopnje očita, da teh razlogov ni upoštevalo in je v celoti poklonilo vero le zatrjevanjem tožene stranke, tožnika pa v dokazovanju popolnoma negiralo. Meni, da bi moralo izvesti z njegove strani predlagani dokaz, ne pa, da je njegovo izpoved pavšalno zavrnilo. Zatrjuje kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvam, da je tožnik nadaljeval z istovrstnimi kršitvami pri opravljanju dela v neustreznih varstvenih oblačilih in glede predčasnih odhodov iz službe. Sklicuje se na šolanje 22. 6. 2017, na katerem je E.E. izrecno povedala, da lahko delavci nosijo skrajšane delovne hlače. Dokazni postopek je po njegovem mnenju potrdil tudi, da je imel s strani nadrejenih navodilo, da lahko po zaključenem delu odide domov. Trdi, da je bil neenakopravno obravnavan v primerjavi z ostalimi sodelavci, ki kljub očitanim kršitvam niso bili kaznovani in so še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zatrjuje, da bosta to lahko potrdila E.E. in F.F.. Poudarja, da je bil razlog za odpoved postopek zaradi kaznivega dejanja tatvine, ki je potekal zoper njega, to pa je druga osebna okoliščina za neenakopravno obravnavo. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je njegova izpoved sama s sabo v nasprotju. Trdi, da je bilo dokazano, da je opravljal delo v skrajšanih hlačah zaradi popravila strganih, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil postopek ugotavljanja kršitev s strani detektivske družbe H. d. o. o. opravljen v skladu z zakonom in izpostavlja dejstvo, da je detektiv tožnika zasledoval na njegovem domu in preden se je tožnik odpravljal v službo. Zatrjuje, da je bilo snemanje tožnika nezakonito, saj je bilo pridobljeno s kršitvijo človekovih pravic (pravica do zasebnosti), zaradi česar se dokazi, zbrani s strani detektiva, ne smejo upoštevati, saj so pridobljeni nezakonito. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo dokaznemu postopku ter vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Zatrjuje kršitev razpravnega načela in načela kontradiktornosti ter posledično pravice tožnika do izjave, pravice do poštenega sojenja iz 22. člena ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in 13. člena EKČP. Zatrjuje, da je svoje delo vseskozi vestno in pošteno opravljal v skladu z danimi navodili in veljavnimi predpisi ter da je 7. 9. 2018 pogasil požar. Dalje navaja, da je zaradi sporne odpovedi ostal brez odločilnega vira prihodka, zaradi odpovedi pa se je bil primoran upokojiti. Kot dokaz predlaga zaslišanje prič I.I., J.J., K.K., F.F. in G.G.. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku v plačilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8. Tožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, ki jih je predlagal, in zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič L.L., F.F. in G.G., ki jih je tožnik predlagal v zvezi z zatrjevanimi nedopustnimi ravnanji, ki naj bi jih izvajala tožena stranka ali njeni zaposleni zoper tožnika. Tožnik je za dokazovanje tega dejstva predlagal zaslišanje M.M., N.N., F.F. in G.G., ni pa specificiral, kaj konkretno naj bi posamezna priča izpovedala. Glede na to sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo vsake od teh prič (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016). Iz dokaznega predloga ne izhaja, da bi preostali dve priči lahko izpovedali kaj drugega, kot sta zaslišana M.M. in N.N., pri čemer tožnik navedenima pričama niti ni zastavljal vprašanj, povezanih z domnevnim oziroma zatrjevanim šikaniranjem. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik zatrjevanega šikaniranja in izvajanja mobinga oziroma nedopustnih ravnanj zoper njega, z izjemo zatrjevane neenake obravnave pri sankcioniranju kršitev, ni konkretiziral, zaradi česar sodišču prve stopnje v zvezi z njimi ni bilo treba izvajati dokaznega postopka, saj izpovedi prič ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

9. Tožnik s pritožbenimi navedbami smiselno zatrjuje kršitev 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v tem členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik zatrjuje arbitrarnost in samovoljnost pri sojenju sodišča prve stopnje ter kršitev pravice do izjave iz 22. in 25. člena Ustave in 13. člena EKČP zgolj splošno, ne da bi to konkretiziral, zato pritožbeni preizkus tega očitka ni mogoč.

11. Sodišče prve stopnje je v predmetnem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Pravilno je presodilo, da je tožena stranka pri podaji odpovedi upoštevala predpisani postopek skladno z določbami od 83. do 89. člena ZDR-1, odpoved pa je tudi po vsebini utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu vlakovodja nabiralnih vlakov,

- da je 10. 8. 2018 prejel pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga,

- da je 14. 9. 2018 prejel sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na podlagi katerega mu je 5. 10. 2018 prenehalo delovno razmerje,

- da je tožnik v času nočne izmene z dne 7. 7. na 8. 7. 2018 brez dovoljenja nadrejenega ob 1:48 predčasno zapustil delovno mesto in se odpeljal domov ter da je imel 12. 7. 2018 pri opravljanju dela oblečene kratke hlače,

- da bi moral tožnik svoj predčasni odhod iz službe sporočiti nadrejeni, česar se je zavedal,

- da kratke (skrajšane) hlače pri toženi stranki niso ustrezna in dovoljena delovna oprema,

- da je tožnik kljub podanemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami, in sicer je storil v odpovedi navedene kršitve: da 18. 8. in 23. 8. 2018 dela ni opravljal v ustreznih varstvenih oblačilih (pri opravljanju dela je imel oblečene kratke hlače) ter da je 19. 8. 2018 brez dovoljenja nadrejenega predčasno odšel z dela pred koncem delovnega časa.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da postopek zagovora pred odpovedjo ni bil izpeljan v skladu z zakonom, ker naj tožena stranka ne bi vabila na zagovor delavskega direktorja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na zagovor povabila delavskega direktorja (elektronsko sporočilo z dne 3. 9. 2018, priloga B 7), ki se ga je delavski direktor tožene stranke B.B. tudi udeležil. Slednje med strankama ni sporno. Tožnikovo zavzemanje, da bi morala tožena stranka na zagovor vabiti (tudi) A.A., delavsko direktorico družbe C. d. o. o., torej druge gospodarske družbe kot je delodajalec tožnika, pa nima podlage v veljavni zakonodaji. Na vprašanje, kdo je delavski direktor, ki ga je delodajalec dolžan vabiti na zagovor, ne vpliva kraj opravljanja zagovora niti dejstvo, da je tožena stranka odvisna družba v razmerju do družbe C. d. o. o.

14. V pritožbi tožnik nasprotuje uporabi dokazov, pridobljenih s strani detektivske družbe, ker naj bi bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic oziroma naj bi predstavljali prekomeren poseg v njegovo pravico do zasebnosti. Med strankama ni sporno, da je tožnik delo na navedene datume dejansko opravljal v hlačah s skrajšanima hlačnicama ter da je na navedene datume dejansko odšel z dela predčasno brez posebnega dovoljenja nadrejenega. Za ugotavljanje teh pravno relevantnih dejstev dokazi, ki jih je pridobil detektiv (poročila B 10-B 12 ter videoposnetek B 13 ter izpoved detektiva), niti niso bili potrebni, nenazadnje je tožnik sam priznal, da je očitani dejanji storil. Na dokazovanje, da je imel tožnik dovoljenje za opravljanje dela v skrajšanih hlačah ter za predčasno zapuščanje delovnega mesta, izvedba dokazov, ki jih je pridobil detektiv, ni vplivala, zato tudi pritožbena kritika glede pridobitve teh dokazov in posega v tožnikovo zasebnost ni pomembna (prim. s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 608/2018). Tudi sicer pa gre za dopustno pridobljeni dokaz (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 240/2015), delodajalec ima namreč pravico nadzorovati, ali delavci v času dela na delovnem mestu kršijo svoje delovne obveznosti, v ta namen pa lahko svoje pravice v okviru direktivne oblasti prenese tudi na zasebnega detektiva. Tudi če bi detektiv pri opravljanju nadzora nad tožnikom posegel v njegovo zasebnost (trditve, da je tožnika zasledoval na domu, so sicer nedopustna pritožbena novota), pa ta ukrep prestane tudi test praktične konkordance, saj izvrševanje pravic tožene stranke (svobodna gospodarska pobuda, zasebna lastnina, varovanje varnosti zaposlenih) prekomerno ne omejuje izvrševanja tožnikove pravice do zasebnosti (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 42/2016, VIII Ips 125/2017 in VIII Ips 2/2018).

15. Tožnik v nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič E.E., D.D., O.O., P.P., M.M. in zakonite zastopnice tožene stranke R.R. ter na listinske dokaze, ki jih je predložila tožena stranka. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno, niti ne pomeni pristranskosti sodišča prve stopnje, ki jo tožnik utemeljuje prav z dejstvom, da je sodišče prve stopnje sledilo dokazom tožene stranke, ne pa njegovim dokazom.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o ekonomski odvisnosti od tožene stranke in strahu pred posledicami pričanja. Tudi če so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je do očitanih kršitev prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z zatrjevanimi očitki prepričljive in skladne, tako da pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi.

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik ni imel dovoljenja za delo v skrajšanih hlačah niti ni smel delovnega mesta predčasno zapuščati, pravilno ugotovilo, da je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, tako da mu je bilo utemeljeno izrečeno pisno opozorilo pred odpovedjo in je zakonita tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tudi pritožbene navedbe, da je bil tožnik obravnavan neenakopravno, niso utemeljene, sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka ukrepala tudi zoper druge delavce, ki so kršili svoje delovne obveznosti, nadzorovala je več delavcev, ne zgolj tožnika, prav tako pa je tožena stranka dokazala, da kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika, ni bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik s pritožbenim ponavljanjem trditev, da je bil neenakopravno obravnavan, ni vzbudil dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano neenakopravno obravnavo, dokazov z zaslišanjem prič pa pritožbeno sodišče ne more izvesti, saj gre za nedovoljene pritožbene novote. Tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

21. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0MzE1