VDSS Sodba Psp 119/2019

Jedro

Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do spornega dne ni prišlo do invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 22. 2. 2017 in št. ... z dne 2. 8. 2016, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do dela na delovnem mestu, na katerem dela, s polovičnim delovnim časom, ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Zaključek, da do izdaje dokončne odločbe 22. 2. 2017 ni mogoče ugotoviti invalidnosti, je zmoten. Predlagala je podrobnejšo utemeljitev izvedenskega mnenja glede datuma nastanka invalidnosti, saj niti iz dopolnilnega mnenja ni izhajalo, v katerih izvidih in v čem se kaže pomembno poslabšanje zdravstvenega stanja. Zaslišan član izvedenskega organa ni pojasnil mnenja, da je datum nastanka invalidnosti ocena na invalidski komisiji I. stopnje 29. 9. 2017, ko izvidi nakazujejo pomembno poslabšanje zdravstvenega stanja s strani psihičnega funkcioniranja in srčno žilnega sistema. Ni razčiščeno, kateri izvidi nakazujejo in kakšno je poslabšanje psihičnega funkcioniranja, zato bi bilo treba pridobiti mnenje novega sodnega izvedenca. Novejši izvidi ne nakazujejo poslabšanja zdravstvenega stanja, temveč je to poslabšanje razvidno že iz izvidov pred dokončnostjo upravnega akta. Internist 30. 11. 2015 ugotavlja znake srčnega popuščanja in svetuje skrajšani delovni čas. Enako izhaja tudi iz izvida z dne 31. 5. 2017. Tudi psihiatrično stanje je glede na izvide že več let enako. Priporočeno je delo v skrajšanem delovnem času. Ni jasno, zakaj naj bi do poslabšanja prišlo prav v obdobju od 22. 2. do 29. 9. 2017. Izvida z dne 25. 1. 2016 in 21. 9. 2017 sta podobna, saj so v slednjem celo ugotovljene enake težave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Zaradi zavrnitve postavitve novega sodnega izvedenca v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve postopka in posledično ne do nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obravnavan dokazni predlog je utemeljeno zavrnjen, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev postavitve drugega sodnega izvedenca ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.² Po 3. odstavku 254. člena ZPP se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. Izvedenca je torej potrebno najprej zaslišati, šele nato se, če niti na ta način ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti ali če nasprotja še vedno niso odpravljena, pridobi mnenje novega izvedenca. Po tem, ko je sodišče prve stopnje pridobilo pisno izvedensko mnenje izvedenskega organa, v katerem je sodelovala tudi psihiatrinja, je bilo pridobljeno dopolnilno pisno izvedensko mnenje člana izvedenskega organa specialista medicine dela, ki je bil nato še zaslišan. Pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP za postavitev drugega izvedenca torej niso izpolnjeni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

6. V tem socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost zavrnilnih odločb toženca o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku skladno ocenili, da pri tožnici ni invalidnosti, ker ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, oziroma poklicno napredovanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je pri tožnici takšno stanje sicer podano, vendar je nastalo šele po dokončnosti izpodbijane odločbe, je pravilen. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi edino odločilno.

7. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija) v sestavi specialista medicine dela, psihiatra in kardiologa. Ocenila je, da je pri tožnici do dneva izdaje dokončne odločbe 22. 2. 2017 prišlo do nastanka invalidnosti, tako da ni več sposobna opravljati dela v polnem delovnem času. Zmožna je opravljati svoje psihofizično nezahtevno delo v skrajšanem 4 urnem delovnem času in z omejitvami dvigovanja bremen nad 5 kg, brez vsiljenega tempa ter ritma dela. Komisija je kot datum nastanka invalidnosti opredelila datum ocene na invalidski komisiji I. stopnje 29. 9. 2017, sicer podani v kasnejšem invalidskem postopku. Pojasnjeno je bilo, da takrat izvidi nakazujejo pomembno poslabšanje psihičnega funkcioniranja in zmogljivosti srčno žilnega sistema. UZ srca 30. 11. 2015 je pokazal normalno velik prekat z blago oslabljeno sistolično funkcijo levega prekata, brez pomembne patologije na zaklopkah, brez opisanega rezidualnega VSD ali pljučne hipertenzije. Po obremenitvenem testiranju v letu 2017 je tožnica slabo telesno zmogljiva, brez znakov za ishemijo srčne mišice in uvrščena v III. funkcijski razred.

8. Vendar je v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja specialist medicine dela eksplicitno pojasnil, da je pri opredelitvi datuma nastanka invalidnosti prišlo do napake. Do izdaje dokončne odločbe 22. 2. 2017 pri tožnici še ni mogoče ugotoviti invalidnosti, saj je do poslabšanja stanja prišlo šele v kasnejšem obdobju. Datum nastanka invalidnosti je 29. 9. 2017, ko izvidi nakazujejo pomembno poslabšanje zdravstvenega stanja.

9. Tudi na zaslišanju je specialist medicine dela vztrajal pri datumu nastanka invalidnosti 29. 9. 2017. Dodatno je prepričljivo izpovedal, da ocena delazmožnosti temelji predvsem na kardiološkem stanju, ki je kompleksno obdelano šele pred zadnjo oceno na invalidski komisiji I. stopnje 29. 9. 2017. Izrecno je utemeljil, da internist v izvidu z dne 30. 11. 2015 opisuje začetno popuščanje zmogljivosti srčno žilnega sistema, v izvidu z dne 31. 5. 2017 pa hudo zmanjšano telesno zmogljivost z uvrstitvijo v III. funkcionalni razred. Glede na stanje v izvidu z dne 30. 11. 2015 je bila tožnica še zmožna za svoje delo v polnem delovnem času. Uvrstitev v II. funkcijski razred sicer predstavlja zmanjšanje delazmožnosti, vendar je tožnica glede na naravo njenega dela po oceni izvedenca to še zmogla, glede na nov izvid, torej z dne 31. 5. 2017, ki jasno opredeljuje poslabšanje, pa zmore svoje delo samo s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Zaslišan član Komisije je prepričljivo izpovedal, da je tožnica predvsem zaradi hude utrudljivosti, ki je dokazana in podprta s kompleksno kardiološko diagnostiko, od 29. 9. 2017 dalje zmožna opravljati svoje delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo. Razbremenitve so potrebne predvsem zaradi somatskih težav. Upoštevano je bilo tudi psihično stanje, saj je človek celovito psihosocialno bitje, vendar ob upoštevanju njenega dela ni absolutno merilo za trajno skrajšan delovni čas. Izvidi psihiatra, v katerih priporoča skrajšan delovnik, sami po sebi niso zadostni za predhodno utemeljenost časovne razbremenitve, ker depresivna motnja ne predstavlja razloga za trajne razbremenitve. Izpostavil je, da na osebnem pregledu depresija niti anksioznost nista bili ugotovljeni.

10. Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do 22. 2. 2017 ni prišlo do invalidnosti. Potreba po fizičnih in časovni razbremenitvi je nastala šele 29. 9. 2017, ko je bila tožnica sicer pregledana na invalidski komisiji I. stopnje v kasnejšem invalidskem postopku, sočasno pa medicinska, zlasti kardiološka dokumentacija, izkazuje pomembno poslabšanje zdravstvenega stanja. Član Komisije je na zaslišanju izrecno pojasnil poslabšanje kardiološkega stanja, opisano v izvidu z dne 31. 5. 2017, glede na stanje v izvidu z dne 30. 11. 2015. Prepričljivo je utemeljil, v katerih izvidih in v čem se kaže poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Izrecno se je opredelil tudi do izvidov psihiatra. Prepričljivo je pojasnil, da so tožničine psihične težave pri oceni invalidnosti sicer upoštevane, vendar pa so razbremenitve potrebne zlasti zaradi somatskega, torej kardiološkega stanja. Psihično stanje priporočenega skrajšanega delovnega časa ne utemeljuje.

11. Po ustaljeni sodni praksi³ je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Presoja se pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta, zato je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje dokončne odločbe. Kasnejše okoliščine so lahko le predmet novega postopka pri tožencu, sodišče pa nima nobene pravne podlage za priznavanje invalidskih pravic. Pomeni, da tožnice, kljub nastanku III. kategorije invalidnosti s potrebo po fizičnih in časovni razbremenitvi od 29. 9. 2017 dalje, v tem sodno socialnem sporu ni dopustno razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti in ji na tem temelju priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. To bo mogoče le v novem invalidskem postopku, začetem pri tožencu.⁴ Sodišče prve stopnje je zato sodno izvedensko mnenje Komisije utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tem temelju.

12. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Na primer tudi v sodbi VS RS VIII Ips 82/2014.
⁴ Nov predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je že bil vložen 22. 3. 2019.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 369/2018
• VDSS Sklep Psp 221/2017
• VDSS Sodba Psp 173/2021