<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 76/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.76.2019
Evidenčna številka:VDS00027942
Datum odločbe:22.08.2019
Senat:Edo Škrabec (preds.), Jože Cepec (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti

Jedro

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke z dne 25. 11. 2016 in 28. 6. 2017, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od 1. 12. 2016 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, katero je dolžna toženka odmeriti in o izplačevanju izdati posebno odločbo ter mu plačati odškodnino v višini obračunanih in zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bil izplačan posamezni znesek invalidske pokojnine do dneva izplačila, v nadaljnjem roku 60 dni po plačilu dajatev ter povrniti stroške postopka (I. točka izreka) ter sklenilo, da stroški postopka tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije (II. točka izreka). Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca s področja nevrokirurgije je ugotovilo, da tožnik nima nevroloških deficitov, ki bi terjali več ali drugačne omejitve pri delu kot jih je ugotovila že invalidska komisija. Tožnikova delazmožnost je še ohranjena in je dela, za katera je usposobljen še zmožen opravljati s krajšim delovnim časom od polnega in s stvarnimi razbremenitvami. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje invalidske pokojnine na podlagi morebitne razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so tožnikove zdravstvene težave take intenzitete, da tožniku ne omogočajo izvajanje nikakršnega rednega, vsakodnevnega pridobitnega dela glede na njegovo izobrazbo in glede na delovno mesto, ki ga je nazadnje opravljal, ob tem pa je tožnik že vrsto let brez zaposlitve. Tožnik ima poleg težav, ki izvirajo iz nevrološkega področja tudi težave s kolenom, katerega je že imel operiranega. Sodišče ni upoštevalo pripombo tožnika, da imenovani izvedenec nima znanj iz ortopedije, saj je nevrolog. Izvedenec tudi nima znanj s področja medicine dela, da bi lahko sam ocenil, katera dela so za tožnika in katera ne in bi moralo sodišče angažirati tudi izvedence iz drugih področij medicine. Sodišče tudi ni upoštevalo mnenje osebne zdravnice na predlog katere se je postopek začel, niti mnenje drugega nevrologa z dne 28. 9. 2018. Razhajanje med temi mnenji in mnenjem izvedenca je postavljeni sodni izvedenec utemeljil, da sta ostala dva zdravnika tožniku želela pomagati. Pri tem pa ni obrazložil zakaj. Neprimerna je opazka sodišča, da se je lahko samo prepričalo, da tožnik lahko sedi več kot 40 minut, saj je narok trajal 43 minut, v tem času pa je tožnik le s težavo sedel z iztegnjeno nogo. Tožniku so kljub zaključenemu zdravljenju ostale velike nevšečnosti trajne narave, zdravstveno stanje se bo poslabšalo zaradi napredovanja obrabe kolkov in kolen ter zaradi mogočih obrab v delu hrbtenice, katere so posledica degenerativnih sprememb in kronično poškodovanega živca - korena S1. Izvedenec je mnenje podal izključno na podlagi kliničnega pregleda, brez dodatnih preiskav. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitev, ki jih navaja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 28. 6. 2017, s katero je toženka priznala tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pravico do dela na drugem delu z omejitvami: za drugo fizično lažje delo, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, le občasno v prisilni drži ledvene hrbtenice, s hojo na krajše razdalje, z možnostjo, da se občasno vsede, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 12. 2016 dalje. S citirano dokončno odločbo je bila odpravljena izpodbijana prvostopenjska odločba z dne 25. 11. 2016, s katero je bilo odločeno, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), kateri v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se po drugem odstavku 63. člena ZPIZ-2 razvršča v tri kategorije invalidnosti: v I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Preostala delovna zmožnost se ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije. V skladu z 41. členom ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine pridobi:

- zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije;

- zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let;

- zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let;

- zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

7. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje in sprejetimi zaključki na tej podlagi, kakor tudi s pravnimi stališči sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja naslednje:

8. Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 7. 2007 dalje zaradi posledic bolezni in mu je bila z odločbo z dne 22. 8. 2008 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, fizično lažje delo, z dvigovanjem bremen do 10 kg, brez prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez pogostega predklanjanja, izmenoma stoje in sede, s polnim delovnim časom od 24. 7. 2007 dalje. Tožnik je po poklicu fizični delavec, opravljal je različna fizična dela pri različnih delodajalcih, usposobljen je tudi za voznika lahke mehanizacije, viličarista in plamenskega rezalca. Od septembra 2008 je nezaposlen.

9. Iz izvedenskega mnenja izvedenca nevrokirurga, kakor iz zaključkov obeh invalidskih komisij izhaja, da so glavne tožnikove diagnoze, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, bolečina vzdolž desnega ishiadičnega živca, stanje po operacije hernije disci L5 - S1, delna okvara korenin L5 in S1 desno, brazgotine okrog korenin, degenerativne spremembe obeh kolkov, utesnitev obeh N.mediansov v zapestjih, degenerativne spremembe z začetnimi utesnitvami kanala in korenin v nivojih C4 - C7, neurejen povišan krvni pritisk.

10. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovega poklica pravilno upoštevalo, da pri presoji pridejo v poštev vsa dela, za katera ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, ter da ta dela ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Dela morajo biti tudi taka, da se tožnikova delovna zmožnost ne slabša. Tožnik glede na mnenje izvedenca ne bi mogel v skrajšanem delovnem času še nadalje opravljati dela in sicer težja fizična dela v gradbeništvu, niti ne bi mogel biti varilec. Lahko pa bi opravljal določena dela, s pomočjo lahke mehanizacije, na primer dela vratarja, skratka lažja fizična dela, pa tudi delo viličarista, saj za to delo ni potreben fizičen napor, ampak glavnino dela predstavlja premikanje naloženega blaga z viličarjem, pri čemer pa tudi pri tem delu največkrat ni potrebno ves čas sedeti. Sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da zaslišani izvedenec ne bi bil strokovno kompetenten glede ocene, katera dela so za tožnika primerna glede na opis in stanje njegovih zdravstvenih težav.

11. Tako iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, kakor iz njegovih pojasnjevanj, ko je bil zaslišan, določno izhaja, kakšni so zdravstveni deficiti tožnika. Pri tožniku zaradi izrazitih degenerativnih sprememb vratne in ledvene hrbtenice, zarastlin po operaciji herniji disci L5 - S1 desno in lažjih kroničnih okvar korenin L5 in S1 prihaja do periodičnega poslabšanja bolečin in s tem povezane slabše gibljivosti celotne hrbtenice in takrat mora jemati zdravila proti bolečinam ali nesteroidne avtirevmatike. Pri tožniku ne gre za velike objektivne izpade, ti so bili majhni in lahko s stvarnimi omejitvami v skrajšanem delovnem času opravlja lažja dela. Na kolenu je bil operiran in potem je bilo z njim v redu. Koleno ni artrotično, tudi hoja tožnika ni takšna kot tistega, ki ima zelo okvarjeno koleno. Tožnik gre in koleno premika, pri tem mu vsak gib ne povzroča hude bolečine. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je izvedenec menil, da obstajajo pri tožniku subjektivne težave, ki pa jih je pripisati pomanjkanju prave motivacije tožnika za delo, saj pri njemu ni objektivnih nevroloških izpadov. Subjektivno poslabšanje pa se nikjer objektivno ne da zaznati, kar je sodišče prve stopnje podrobneje obrazložilo v točki 9 izpodbijane sodbe.

12. Pritožba sodišču tudi očita, da se ni oziralo na mnenje osebne zdravnice tožnika, na predlog katere se je postopek začel, kakor tudi ni upoštevalo mnenje drugega nevrologa z dne 28. 9. 2018. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej navaja, da je spor v predmetni zadevi časovno omejen glede ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika na datum izdaje dokončne odločbe z dne 28. 6. 2017 in se upošteva zdravstveno stanje tožnika, kakor je bilo na ta dan. Kakršnokoli poslabšanje zdravstvenega stanja po tem datumu je stvar novega invalidskega postopka. Nadalje pa je potrebno upoštevati, da je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenja pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Za oceno delazmožnosti v medicinski dokumentaciji so relevantni statusi in opravljene preiskave, ne pa zaključki lečečih specialistov. Mnenja se lahko razlikujejo prav zaradi ocene delazmožnosti z vidika vseh organov oziroma organskih sistemov in soočenje ugotovitev z obremenitvami, škodljivostmi in tveganjem delovnega okolja. Pritožbene navedbe zaradi navedenega niso utemeljene. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz v spisu predložene medicinske dokumentacije, razen izvida z dne 28. 9. 2018 izdanega s strani doc. dr. A.A., kjer je izrecno navedeno, da tožnik ni zmožen za izvajanje kakršnekoli pridobitne dejavnosti, iz nobenega drugega izvida ne izhaja, da bi tožnik bil nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo oziroma da nima več preostale delovne zmožnosti. Iz njih izhaja zgolj to, da naj se izogiba težjemu fizičnemu delu, delo v prisilnem položaju za hrbtenico, dvigovanje težjih predmetov, dolgotrajnega sedenja in podobno.

13. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb tožnika, da postavljeni sodni izvedenec nima potrebnih znanj, da bi lahko ocenil težave tožnika s kolenom oziroma da bi lahko sam ocenil, katera dela so za tožnika primerna in katera ne, ter da je zavrnilo predlog za angažiranje dodatnih izvedencev. Sodišče prve stopnje, kakor to izhaja iz 9. in 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je imelo zadostno podlago v prepričljivem strokovnem mnenju, ki je bilo skladno z medicinsko dokumentacijo, ki predstavlja objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Pri tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi ni ugovarjala dokaznemu sklepu, da se ostali dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo. V skladu z 286. b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

14. Do sedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, upoštevajoč 353. člen ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, katere mora paziti po uradni dolžnosti.

15. Stroški pritožbe po odločbi o brezplačni pravni pomoči BPP 49/2019 z dne 4. 2. 2019, bremenijo proračun RS.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 41, 63, 63/1, 63/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyOTk4