VDSS Sodba Psp 88/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 63. člena ZPIZ-2 in pri tožnici ugotovilo III. kategorijo invalidnosti v posledici bolezni, tožnica je zmožna za delo na ergonomsko urejenem delovnem mestu z omejitvami.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

v III. izreka spremeni tako, da se ta glasi:

"Tožeča stranka se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožnost za delo na ergonomsko urejenem delovnem mestu, kjer je zagotovljena primerna osvetljenost in kontrasti, kjer ni daljšega dela z računalniškim zaslonom in kjer ni bleščanja ter za delo, kjer ne bo zaradi strank vsiljenega tempa in ritma, s polnim delovnim časom, od 28. 9. 2016 dalje."

V IV. točki izreka se ta spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe izdati upravni akt o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I., II. in V. točki izreka).

III. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 11. 2018 (I. točka izreka), odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2017 in št. ... z dne 13. 10. 2016 (II. točka izreka), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožna za delo na ergonomsko urejenem delovnem mestu, kjer je zagotovljena primerna osvetljenost in kontrasti, kjer ni daljšega dela z računalniškim zaslonom in kjer ni bleščanja, ter za delo, kjer ne bo zaradi strank vsiljenega tempa in ritma, od 28. 9. 2016 dalje (III. točka izreka), toženki naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda upravni akt o priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost tožnici (IV. točka izreka) ter sklenilo, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.156,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (V. točka izreka). S pomočjo sodnih izvedencev je ugotovilo, da potrebuje tožnica določene stvarne razbremenitve, ki se nanašajo tako na samo delovno mesto, kakor opravljanje dela (ne delo v vsiljenem tempu in ritmu).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da je ergonomska urejenost delovnega mesta pravica podana z instituti varnega in zdravega dela in gre za eno izmed pravic iz delovnega razmerja in ne za pravico iz invalidskega zavarovanja. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo oziroma ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z obremenitvami pri delu. Ni zmanjšana zmožnost tožnice za ohranitev oziroma zagotovitev delovnega mesta, na katerem je tožnica delala več kot 10 let v okviru poklicne kariere in takšno delo, glede na navedeno, predstavlja ustrezno podlago za oceno podanosti invalidnosti. Sodišče je tako napačno uporabilo določbo 63. člena ZPIZ-2. Zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem sodnega izvedenca, medicine dela, prim. prof. dr. A.A. in izvedbe soočenja, kar je predlagala toženka, je dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni v celoti odločilo o pravici in je tako podana bistvena kršitev postopka iz 81. člena ZDSS-1. Izpadla je omejitev zmožnosti za delo s polnim delovnim časom, kar je bistveni element opredelitve pravice. Tako da odločitev v III. točki izreka sodbe ni zadosti jasna, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V IV. točki izreka sodbe bi moralo sodišče toženi stranki naložiti izdajo upravnega akta o pravici, ne pa o priznanju nadomestila za invalidnost.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, izvedeniško mnenje sodne izvedenke pa celovito in prepričljivo. Meni, da sodba v III. točki izreka nima pomanjkljivosti, saj če s sodbo ni priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ni dvoma, da se preostala delovna zmožnost nanaša na polni delovni čas. Prav tako so navedbe tožene stranke v pritožbi, kako se v "siceršnji praksi" zapisuje obveznost tožene stranke po izdaji ustreznega upravnega akta, brezpredmetne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v bistvenem delu svoje sodbe pravilno odločilo. Pri tem ni prišlo do kršitve materialnega prava ali do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kakor v pritožbi sodišču prve stopnje očita tožena stranka, prav tako je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Je pa bilo potrebno zaradi jasnosti odločitve glede, pravice tožnice poseči v III. točko izreka in zaradi pravilne poimenovanosti same pravice v IV. točko izreka izpodbijane sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) preizkusilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 2. 3. 2017 v zvezi z njegovo prvostopenjsko odločbo z dne 13. 10. 2016. S slednjo je bilo odločeno, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je referent - strokovni sodelavec tehničnih pregledov oziroma za poklicno napredovanje. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in odločitev oprl na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje, po katerem ni mogoče ugotoviti zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, zato pri tožnici ni invalidnosti in s tem ni podana osnova za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica se s takšnimi ugotovitvami in odločitvami tožene stranke v predsodnem upravnem postopku ni strinjala. Trdi, da je zaradi težav z očmi njena delovna zmožnost zmanjšana.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Skladno s 63. členom ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije; v I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali niso zmožni opravljati svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti; v II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več; v III. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je njihova zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerem delajo. Za presojo invalidnosti je tako poleg zdravstvenega stanja tožnice pomemben tudi njen poklic. Tega v skladu s tretjim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 poleg dela na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, tvorijo vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in z njegovimi pravnimi zaključki ter tega v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Glede na navedbe pritožbe le dodaja.

8. Sodišče je zdravstveno stanje tožnice glede njenega vida povzelo po izvedenki specialistki oftalmologinji, kar je podrobno navedlo v točki 8 izpodbijane sodbe. Tako izvedenka oftalmologinja, kakor izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa sta menila, da je potrebno tožničino delovno okolje ustrezno ergonomsko urediti (osvetljenost, kontrasti, bleščanje), uporabljati je potrebno ustrezna očala in delo porazdeliti tako, da ne bo daljšega neprekinjenega dela z zaslonsko opremo in ne vsiljenega tempa in ritma dela, tako da bi tožnica lahko izostrila vid in se fokusirala ter da niso potrebne nepredvidene hitre kretnje. Prav tako se je ne sme razporejati na delo preko običajnega polnega delovnega časa, torej ne več kot 8 ur dnevno. Ob tem sta pa menila, da je navedene omejitve mogoče urediti s predlaganimi ergonomskimi ukrepi, kar ji mora zagotoviti delodajalec in tako njena delovna zmožnost v smislu invalidnosti ni zmanjšana.

9. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi pripomb s strani tožnice pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje in zaslišalo izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje štelo, da so ostale določene pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju, ki so po oceni sodišča prve stopnje utemeljevale dvom v njegovo pravilnost. Navedeno je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pomanjkljivosti v mnenjih izvedencev in zato upravičeno postavilo (v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP) novo izvedenko za medicino dela, prometa in športa.

10. Upoštevajoč izvedensko mnenje izvedenke medicine dela, prometa in športa ter njena pojasnila tako v dopolnilnem mnenju, kakor ustno podane na glavni obravnavi, je v predmetni zadevi bistveno, da delovna mesta tožnice, kakor jih je ta navedla na naroku in kot to izhaja iz tožničine delovne knjižice, po izkušnjah izvedenke vsebujejo podobne obremenitve in škodljivosti, kot njeno zadnje delovno mesto, opisano na obrazcu DD-1 zadnjega delodajalca. Pri tem zlasti izstopajo delo z videozasloni, delo s strankami in do določene mere tudi časovni pritisk. Na kateremkoli od teh delovnih mest bi bila tožnica zaposlena z opisanim zdravstvenim stanjem, bi moral delodajalec zagotoviti okoliščine, kjer bi bile upoštevane omejitve, kot jih je v mnenju izvedenka navedla.

11. Pri tem pa ne gre zgolj za ergonomsko ureditev delovnega mesta s strani delodajalca, kakor to meni v pritožbi toženka, temveč gre na delih za obremenitev vida, ki niso v mejah dopustnega in so kot takšne inherentne njenemu delovnemu mestu. Tožnica je bila takim škodljivim obremenitvam tudi izpostavljena (sodišče prve stopnje v 18. točki izpodbijane sodbe podrobneje opiše obremenitve in škodljivosti delovnega mesta). Tožnica ima težave po vzstavitvi očesne leče desno po lasic operaciji leve roženice, zaradi retrakcije desne veke, sindroma suhega očesa obojestransko ter zaradi membrane in pramenastih motnjah v steklovini obeh očes. Z operativnimi posegi se je sicer sama ostrina vida tožnici zelo izboljšala in dosegla praktično normalne vrednosti, vendar pa so kot zaplet ostale težave sekundame katarakte. Pri delu s strankami je narava dela takšna, da vedno vsebuje vsiljen ritem in tempo - odgovoren delavec mora biti namreč stranki na razpolago tedaj, ko je stranka prisotna in delavca potrebuje, in ne tedaj, kadar bi delavec sam ocenil, da ima zanjo na razpolago čas ali ustrezno počutje.

12. Na podlagi dosedaj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 63. člena ZPIZ-2 in pri tožnici ugotovilo III. kategorijo invalidnosti v posledici bolezni, tožnica je zmožna za delo na ergonomsko urejenem delovnem mestu, kjer je zagotovljena primerna osvetljenost in kontrasti, kjer ni daljšega dela z računalniškim zaslonom in kjer ni bleščanja ter za delo, kjer ne bo zaradi strank vsiljenega tempa in ritma, v polnem delovnem času, od 28. 9. 2016 dalje.

13. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni ustrezno ovrednotilo oziroma ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z obremenitvami pri delu, saj je upoštevalo v celoti pogoje dela tožnice na delovnem mestu referenta na tehničnih pregledih ter te pogoje natančno opredelilo in jih ovrednotilo. Tudi z vidika obremenitve pri delu. Ravno iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje postavilo tudi novo sodno izvedenko za medicino dela, prometa in športa, saj predhodni izvedenec s tega področja, predočene ocene tveganja ni želel komentirati, ker kot je navedel, to delovno mesto vsi poznajo.

14. Kot že navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v III. točko izreka, saj iz nje ni bilo jasno, da je tožnica v okviru III. kategorije invalidnosti sposobna ob navedenih stvarnih omejitvah, delo opravljati v polnem delovnem času.

15. V točki IV izreka pa je sodišče poseglo iz razloga odprave pomanjkljivosti, na kaj naj se nanaša upravni akt tožene stranke, saj gre o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost in ne o priznanju nadomestila za invalidnost tožnici.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v preostalem pa pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

17. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni doprinesla k rešitvi pritožbene zadeve, zato krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 384/2017
• VDSS Sodba Psp 341/2017
• VDSS Sodba Psp 46/2019