VDSS Sodba Pdp 139/2019

Jedro

Tudi tožnikova seznanjenost z okoliščinami glede preprodaje drog, ob dejstvu, da je bil dolgoletni policist, ne dokazuje storitve očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (ki je tožena stranka ni vezala še na odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri bi bila izredna odpoved tudi prepozna). Nepomembna je tako tudi pritožbena navedba, da je tožnik kršil navodila oziroma protokole o zavarovanju sledi, kar v odpovedi niti ni bilo zajeto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2017 (I. točka izreka), odpravilo prvostopenjski (z dne 25. 5. 2017) in drugostopenjski (z dne 5. 7. 2017) sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka), ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju na delovnem mestu policist SR - kriminalist pri toženi stranki tudi v obdobju od 16. 8. 2017 do 16. 5. 2018 (III/a. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja od 19. 7. 2017 do 15. 8. 2017 in od 17. 5. 2018 dalje ter za poziv nazaj na delo (III/b. točka izreka), toženi stranki naložilo, naj tožniku za čas od 16. 8. 2017 do 16. 5. 2018 obračuna in izplača nadomestilo plače, zmanjšano za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje in za tožnika plača vse predpisane davke in prispevke (IV/a. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače v istem obdobju, ki ni zmanjšano za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, in za plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi za 10. dan v mesecu (IV/b. točka izreka) ter zahtevek za obračun in izplačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za pretekli mesec za čas od 19. 7. 2017 do 15. 8. 2017 in od 17. 5. 2018 do vrnitve na delo in za plačilo davkov in prispevkov za isto obdobje (IV/c. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo v višini 12.193,50 EUR (V. točka izreka) in mu povrne 1.207,46 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I., II., III/a., IV/a., V. in VI. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da si tožnik ni prilastil dela droge, najdene v plastični škatli na A. 6. 8. 2014. Iz izpovedi B.B. izhaja, da je škatlo odprl tudi tožnik in ni le odmaknil pokrova s palčko. Izpovedala je tudi, da je bila škatla precej polna, ko jo je odprla, vrečke pa ena zraven druge. Zgolj to, da na škatli ni bilo tožnikovega DNK-ja, ne pomeni, da škatle ni odpiral, saj je svoje sledi lahko obrisal. Na podlagi ugotovitev daktiloskopske preiskave tožnika ni mogoče izločiti, saj ni bila opravljena s primerjavo tožnikovih prstnih odtisov. Enako velja za preiskavo DNK sledi. Glede na navedeno tožnikova izpoved, da na škatli ni bilo najdenih njegovih sledi, nima nobene teže. Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval, da je dal za primerjavo svoje vzorce in da je bila preiskava opravljena tudi z njimi. Zgolj to, da C.C. ni neposredno videla, da bi tožnik, po tem ko je dajal zavitke iz škatle, jih pregledoval in prebiral, kasneje še kakorkoli rokoval z zavitki oziroma zgolj to, da ni videla, da bi imel pri sebi kakšno torbo, še ne pomeni, da tožnik teh zavitkov ni vzel. Iz fotografij je razvidno, da ni šlo za velike zavitke, zato bi jih tožnik lahko spravil tudi v žepe. Tudi zgolj to, da C.C. ni videla, da si je tožnik zavitke dajal v žepe, še ne pomeni, da jih ni vzel, saj se je obrnila stran, ker je zaznala, za kaj gre. Tožnik je začel pogovor, rekoč, da je to kar nekaj denarja in da se da lepo preprodati naprej, pri tem pa prebiral vsebino škatle in dajal zavitke tudi ven iz nje. C.C. je zaslišana v preiskavi izpovedala, da je bilo vsebine škatle, ko jo je odprla na policijski postaji, manj, kot jo je bilo, ko jo je prvič videla. Sodišče ni upoštevalo izpovedi C.C., da ji je tožnik, ko je drogo preprodal naprej, rekel, da bo zanjo prejel 1.200,00 EUR, kar bo razdelil na tri dele. Tudi okoliščine, da je tožnik kot izkušen policist s kraja najdbe odnesel škatlo z drogo, ne da bi prej opravil ogled in zavaroval dokaze, jo odpeljal na samo, pregledoval vsebino in vrečke, dodatno potrjuje, da si je tožnik prisvojil neugotovljeno količino droge iz škatle. Na prisvojitev droge kaže še dejstvo, da je bil tožnik pobudnik in izvajalec tega, da se škatla odnese na samo, tam pregleda in se ven zlaga vrečke. Tudi je znal oceniti, koliko droge se proda za 1.000,00 EUR. Tako B.B. kot C.C. sta videli vsebino škatle, zato sta lahko informativno izpovedali o razliki med količino droge v njej, ko je bila že na policijski postaji. Pri tožniku ni šlo le za strokovno napako, ampak za načrtno in naklepno dejanje. Tožnik je zavestno kršil strokovna navodila in protokole o zavarovanju sledi.

Tožena stranka še navaja, da je zmotno stališče sodišča, da druga očitana kršitev iz odpovedi ni takšna, da bi bil izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1. Sodišče zavzame takšno stališče kljub izpovedi predstojnika PP D., da bi, če bi ga tožnik obvestil, da zoper njega poteka kazenski postopek, podal predlog za odpoved. Zgolj to, da ZTP predpisuje še opravo razgovora glede spremenjenih podatkov zaradi ugotovitve, ali obstaja sum obstoja varnostnega zadržka, še ne pomeni, da niso podani tudi razlogi za izredno odpoved. V konkretnem primeru ne gre le za spremenjene podatke, ampak za namerno zamolčanje podatkov. Tudi možnost odvzema policijskih pooblastil iz prvega odstavka 61. člena ZODPol ne pomeni, da kršitev ne utemeljuje podaje izredne odpovedi. Pravnomočna obtožnica za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in varnostni zadržek predstavljata oviro za sklenitev delovnega razmerja v policiji po 44. členu ZODPol. Zato je zmotno stališče sodišča, da obstoj varnostnega zadržka ne narekuje avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je namenoma zamolčal, da je obtožnica zoper naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, postala pravnomočna, kar izhaja tudi iz dejstva, da delodajalca ni obvestil niti o drugih kazenskih postopkih in tudi ne o pravnomočni obsodilni sodbi. Te okoliščine kažejo na tožnikov odnos do njegovih dolžnosti javnega uslužbenca in policista, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Poleg tega se tožena stranka glede dolžnosti obveščanja ni sklicevala le na 25.d člen ZTP, ampak tudi na 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1, 93. člen ZJU, 4. člen Pravil policije z dne 21. 10. 2013, 6. člen Kodeksa policijske etike, Kodeks etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, Kodeks ravnanja javnih uslužbencev in na tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Z opustitvijo dolžnosti opraviti ogled kraja je tožnik kršil tudi 164. in 245. člen ZKP. Tožniku je bilo tudi v letu 2016 izrečeno opozorilo pred odpovedjo, ker je kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka glede višine denarnega povračila navaja, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlil drugje, nato pa odprl svoj s. p., kar kaže na tožnikove dobre zaposlitvene možnosti. Poleg tega je usposobljen na področju lesarstva, kot policist in osebni trener. Tudi je relativno mlad, dela zmožen in v dobri kondiciji, zato je denarno povračilo v višini 10 plač previsoko. Zmotna je še ugotovitev sodišča, da je tožnik prejemal mesečno plačo v višini 1.219,35 EUR neto. Iz obračuna za april 2017 res izhaja tak znesek, a je sodišče prezrlo, da zajema tudi poračun dodatkov za marec 2017. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, da je za april 2017 prejel približno 985,00 EUR neto. V spis je vložila obračune plač za obdobje od aprila 2017 do avgusta 2017.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu - kriminalistu na Policijski postaji (PP) D.) na podlagi 1. alineje (glede enega očitka) in na podlagi 2. alineje (glede drugega očitka) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l RS, št. 21/13 in nasl.) s sklepom z dne 25. 5. 2017, nakar je pritožbo zoper ta sklep s sklepom z dne 5. 7. 2017 zavrnila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik kot uradna oseba, zato, da bi sebi ali drugim pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil uradni položaj tako, da je 6. 8. 2014 med 12.15 in 13.40 uro, ko je bil kot policist PP D. poslan na kraj najdbe škatle s sumljivo vsebino na A., še pred ogledom kraja najdbe in zavarovanjem najdenih predmetov vzel najdeno škatlo, jo odnesel s kraja najdbe v E., iz nje vzel neugotovljeno količino prepovedane droge (heroin, kokain), škatlo vrnil na kraj najdbe in opravil ogled dejanja, kot mu je bilo odrejeno, ter si s tem dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist v neugotovljeni višini. Tožena stranka mu je v odpovedi očitala, da je s tem dejanjem kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08)¹, kar predstavlja razlog za izredno odpoved po 1. alineji 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, oblikovanimi na podlagi skrbne in vestne ter obširne dokazne ocene izvedenih dokazov v zvezi s tem očitkom.

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni bistveno, na kakšen način je tožnik sporno plastično škatlo odprl, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, da tožnik ni mogel le odkriti pokrova škatle s palčko. Nepomembna je tudi pritožbena navedba, da nima nobene teže izpoved tožnika, da na najdeni škatli ni bilo njegovih sledi, saj je lahko te sledi obrisal. Tožena stranka pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nikakršnih navedb v zvezi z ugotovitvami preiskav bioloških sledi in prstnih odtisov. Navedbe v tej smeri prvič podaja v pritožbi, zato jih ni dopustno upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer te navedbe niso pomembne, ker tožena stranka ne trdi, da bi bile na škatli najdene tožnikove sledi, ampak ravno nasprotno, da te niso bile najdene. Izpovedi tožnika, da na škatli niso bile najdene njegove sledi, pa sodišče prve stopnje niti ni izpostavljalo.

9. Pravilno je presodilo, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za ugotovitev, da je tožnik storil prvo očitano kršitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da na podlagi izvedenih dokazov še ni mogoče izključiti, da je tožnik vzel del najdene droge, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za ugotovitev očitanih kršitev ne zadostuje stopnja verjetnosti, ampak stopnja prepričanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi ne dosegajo takšnega dokaznega standarda, zato je v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), ki je v tem sporu na toženi stranki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), pravilno presodilo, da razlog za izredno odpoved glede prvega očitanega dejanja ni podan.

10. Glede na to, da je tožnik zanikal, da bi vzel zavitke z drogo, priča C.C., ki je bila neposredno prisotna, tega ni videla, njena izpoved in izpoved B.B. o manjši količini droge v škatli pa sta presplošni, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je tožnik vzel del droge iz najdene škatle. Tudi to, da so bili zavitki majhni in bi jih tožnik lahko spravil tudi v žep (in zato ni pomembno, ali je imel pri sebi kakšno torbo), da je tožnik ob pregledovanju rekel, da je tukaj kar nekaj denarja, da je vrečke dajal ven iz škatle, da je ob tem ves čas tekel pogovor o prodaji, ne omogoča zaključka, da je tožnik del droge dejansko vzel iz škatle. Tega ne omogočajo niti v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je tožnik izkušen policist, da je škatlo odnesel s kraja najdbe, pregledoval vsebino škatle in dal pobudo za takšno ravnanje.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje tudi glede tega, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik drogo prodal in del izkupička izročil C.C.. Ta je sicer res izpovedala, da ji je tožnik rekel, da je droga, vredna 1.200,00 EUR in da bo dobila tretjinski delež, vendar ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Tožnik, ki je navedeno zanikal, je izpovedal tudi o tem, da je F.F., ki naj bi mu drogo prodal, klical, da bi od njega pridobil informacije o izvoru droge, tožena stranka pa zaslišanja F.F. ni predlagala. Sodišče tudi ni imelo podlage za ugotovitev, da naj bi tožnik C.C. poskušal dati njen delež, saj ta ni videla, kaj ima tožnik v roki, prav tako se ni spomnila, kaj ji je ob tem rekel. Prav tako se je njena izpoved v tem delu razlikovala od njene izjave v preiskavi.

12. Tudi tožnikova seznanjenost z okoliščinami glede preprodaje drog, ob dejstvu, da je bil dolgoletni policist, ne dokazuje storitve očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (ki je tožena stranka ni vezala še na odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri bi bila izredna odpoved tudi prepozna). Nepomembna je tako tudi pritožbena navedba, da je tožnik kršil navodila oziroma protokole o zavarovanju sledi, kar v odpovedi niti ni bilo zajeto.

13. V zvezi z drugim očitkom iz odpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan - da tožnik predstojnika ni obvestil o tem, da zoper njega poteka kazenski postopek, zaradi česar je ugotovilo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik naklepoma oziroma najmanj iz hude malomarnosti kršil 25.d člen Zakona o tajnih podatkih (ZTP; Ur. l. RS, št. 87/01 in nasl.). Ta v prvem odstavku določa, da je imetnik dovoljenja (za dostop do tajnih podatkov) v času njegove veljavnosti dolžan predstojnika organa ali organizacije obveščati o spremembah podatkov iz osnovnega in posebnega vprašalnika. Kot tak podatek se na podlagi 13. točke tretjega odstavka 25. člena ZTP šteje tudi podatek o tekočih kazenskih zadevah. Ugotovitve sodišča glede obstoja tega odpovednega razloga na pritožbo tožene stranke niti niso predmet pritožbenega preizkusa, je pa sodišče prve stopnje presodilo, da kljub obstoju tega odpovednega razloga ni podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se tudi s tem v zvezi strinja s sodiščem prve stopnje, ki je (poleg drugih okoliščin, ki ne potrjujejo posebne teže in narave kršitve, ki bi utemeljevala uporabo najstrožjega ukrepa za sankcioniranje delavca) izpostavilo izpoved G.G., takratnega generalnega direktorja policije. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bilo ključno dejanje, ki je bilo podlaga njegovi odločitvi za podajo odpovedi tožniku, dogodek z dne 6. 8. 2014 glede droge na A., ne pa kršitev ZTP. Tudi je tožena stranka vedela, da je tožnik v zvezi s tem kaznivim dejanjem preiskovan s strani Specializiranega državnega tožilstva, četudi ni vedela točno v kateri fazi je ta postopek oziroma da že poteka kazenski postopek. Tožena stranka se v tem delu neutemeljeno sklicuje na izpoved H.H., predstojnika PP D., da bi podal predlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, če bi ga ta obvestil o kazenskem postopku. Mnenje te priče ne more imeti večjega pomena kot izjava zastopnika tožene stranke.

14. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tek kazenskih postopkov za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, varnostni pridržek in s tem ovira za sklenitev oziroma razlog za prenehanje delovnega razmerja za opravljanje nalog v policiji na podlagi določb Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.). To za odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka tožniku zaradi kršitve obveščanja o teku kazenskega postopka utemeljeno podala izredno odpoved, ni bistveno. Razlog odpovedi ni bil kazenski postopek sam po sebi, ampak to, da tožnik tožene stranke o kazenskem postopku ni obvestil. Zato ni pomembno, ali in na kakšen način po določbah ZODPol tek kazenskih postopkov vpliva na delovno razmerje policista. Dejstvo, da je tožnik bil v kazenskem postopku za kaznivo dejanje (celo za več njih, pri čemer se je eden končal z obsodilno sodbo) pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Ta odločitev, sprejeta na predlog tožene stranke, prav tako ni predmet pritožbenega preizkusa.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja še, da bi sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pogoja iz 109. člena ZDR-1 moralo upoštevati, da je tožnik, ker tožene stranke ni obvestil o teku kazenskega postopka, kršil tudi druge predpise in pogodbo o zaposlitvi. To je relevantno glede presoje razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne tudi nadaljnjega pogoja iz 109. člena ZDR-1. Tudi ni pomembno, ali je bilo tožniku v preteklosti podano opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Gre za okoliščino, ki bi utegnila biti relevantna za uporabo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ne pa prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Kot nakazano, sta narava in teža kršitve, na katero se nanaša odpovedni razlog, tisti okoliščini, ki sta odločilni za presojo, ali je navedeni pogoj izpolnjen ali ne.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi se tožena stranka zavzema za znižanje prisojenega denarnega povračila v višini 12.193,50 EUR, kar znaša 10 tožnikovih plač. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kriterije za odmero denarnega povračila, kot izhajajo iz drugega odstavka 118. člena ZDR‑1 (to so trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja). Upoštevalo je trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (17 let in 8 mesecev), da ima končano srednjo lesarsko šolo in je od leta 1999 opravljal le delo policista, razlog za nezakonitost izredne odpovedi in prejemanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v obdobju 9 mesecev v višini 892,50 EUR bruto. Dejstvo, da ima tožnik od 17. 5. 2018 registrirano samostojno podjetništvo, vendar zasluži manj, ter da je pred tem iskal zaposlitev in bil pri tem neuspešen, kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da znižanje denarnega povračila upravičujejo dobre zaposlitvene možnosti tožnika.

17. ZDR-1 v prvem odstavku 118. člena kot osnovo za odmero denarnega povračila določa plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (ta je bila z dne 25. 5. 2017). Sodišče prve stopnje je pri izračunu denarnega povračila upoštevalo tožnikovo plačo za april 2017 v višini 1.219,35 EUR neto (nenazadnje bi bila upoštevna celo višina bruto plače). Pritožba nerelevantno poudarja, da navedeni znesek zajema tudi poračun dodatkov za marec 2017. Tožena stranka teh navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, tožnikovih navedb o plači v zgoraj navedeni višini ni prerekala. Sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je predlagala v odgovoru na tožbo, obračune plač za april, maj, junij, julij in avgust 2017 (B27) je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer posebnih navedb glede osnove za odmero denarnega povračila ni podala. Ker ni nasprotovala tožnikovi trditvi, da je prejemal plačo v navedeni višini, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri izračunu denarnega povračila.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) znašajo za odgovor na pritožbo 375 točk, za materialne stroške 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar z 22 % DDV znaša 280,00 EUR.

-------------------------------
¹ To je podano, kadar uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo dikcijo, ki je bila uveljavljena šele s spremembo KZ-1E (Ur. l. RS, št. 27/17), ki je stopila v veljavo z 2. 7. 2017 in torej v času očitanega dejanja 6. 8. 2014 še ni veljala, kar pa na pravilnost zaključkov ne vpliva.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 327/2019
• VDSS Sklep Pdp 271/2019
• VDSS Sodba Pdp 8/2020