<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 243/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.243.2019
Evidenčna številka:VDS00027941
Datum odločbe:22.08.2019
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:vračilo štipendije - odpoved pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Tudi morebitne nejasnosti pri zapisu pogodbenih določil (saj ne gre npr. za spor iz naslova trajanja delovnega razmerja) v tem sporu nimajo večjega pomena kot dejanske okoliščine, glede katerih je potrebno ugotoviti, zakaj toženka ni nadaljevala z delovnim razmerjem pri stranski intervenientki do izteka obdobja, kot se je zavezala po pogodbi o štipendiranju.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 14.617,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2017 do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške postopka 1.631,66 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka in stranska intervenientka na njeni strani.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da pri stranski intervenientki ni bilo dovolj dela. Ni jasno, na katero pravno podlago je sodišče oprlo obrazložitev sodbe, ki je tudi nerazumljiva. Niso pomembne ugotovitve, ki se nanašajo na vprašanje pisnosti pogodbe ter obstoja delovnega razmerja. Sporazum, ki se je nanašal na čas zaposlitve enega leta pri stranski intervenientki in Zdravstvenem domu (ZD) A. se je nanašal le na čas enega leta. V ostalem se pogodbene obveznosti stranske intervenientke in toženke niso spreminjale. Ni bila razveljavljena prvotna pogodba o zaposlitvi, sklenjena med toženko in stransko intervenientko, tudi se ni v ničemer spremenila pogodba o štipendiranju oziroma obveznosti v zvezi s tem. Jasno je bilo, da naj bi toženka po enem letu ponovno nadaljevala z enakim delom pri stranski intervenientki za poln delovni čas in nedoločen čas. To se zaradi odpovedi toženke ni izvedlo. Posebnosti, ki so trajale eno leto, so se nanašale le na izvedbo toženkinih obveznosti v zvezi s pogodbo o štipendiranju. Zaradi tega ni bila razbremenjena obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Sporazum ni bil v nasprotju s pogodbo o štipendiranju, kot je napačno menilo sodišče. Bistveno je, da je toženka podala odpoved, da ni želela več nadaljevati z delovnim razmerjem.

4. Tudi stranska intervenientka uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da sodišče v izreku ni upoštevalo, da bi se moral postopek nadaljevati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Navaja še, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva. Ključna za odločitev je vsebina 10. in 14. člena pogodbe o štipendiranju. Ker je toženka stranski intervenientki pred iztekom obveznosti (63 mesečne zaposlitve) podala odpoved, je dolžna vrniti sorazmerni del štipendije. Zaradi sporazuma o delitvi pogodbenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju z dne 18. 4. 2016, vsebina pogodbe o štipendiranju ni postala nerelevantna, prav tako ne prvotna pogodba o zaposlitvi med toženko in stransko intervenientko za polni delovni čas in nedoločen čas. Ni pomembno ugotavljanje glede količine dela pri stranski intervenientki, saj to ni bil razlog toženkine odpovedi. Toženka je ob sklenitvi sporazuma vedela, da pogodba o štipendiranju ostaja v veljavi in da bo lahko po izteku deljenega delovnega časa še naprej zaposlena pri stranski intervenientki za polni delovni čas. Toženka je imela interes po prenehanju delovnega razmerja pri stranski intervenientki, saj je imela drugačne poslovne načrte – od 1. 5. 2017 dalje je zaposlena drugje. Tudi sodišče je ugotovilo, da je pogodba z dne 9. 1. 2015 ostala v veljavi, a je to okoliščino napačno presodilo. Zaradi odpovedi je na strani toženke nastala jasna obveznost, da mora štipendijo vrniti.

5. Tožena stranka je na obe pritožbi odgovorila in predlaga njuno zavrnitev. V obeh odgovorih na pritožbo izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbi opozarjata na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe, ki pa vendarle ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Preizkus izpodbijane odločitve je sicer mogoč, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč toženko zaradi sklenitve sporazuma o delitvi pogodbenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju z dne 20. 4. 2016 napačno razbremenilo obveznosti po pogodbi o štipendiranju z dne 6. 11. 2009.

9. Pogodba o štipendiranju je bila sklenjena med tožečo stranko (štipenditorjem), stransko intervenientko (delodajalko) in toženko (štipendistko). V prvem odstavku 10. člena se je štipendistka zavezala, da se bo po zaključenem izobraževanju zaposlila pri delodajalcu vsaj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo oziroma se je dolžna zaposliti tam, kamor jo je organizacija, ki jo je štipendirala, odredila za delo. V kolikor zapusti delodajalca po lastni volji že prej, mora vrniti revalorizirano vrednost vseh izplačanih sredstev, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

10. Iz slednje določbe izhaja ključno pravno vprašanje spora - ali toženkina odpoved delovnega razmerja pri stranski intervenientki kaže na to, da je delodajalca zapustila po lastni želji.

11. Sodišče prve stopnje je spregledalo pomen toženkine odpovedi in se je pri odločitvi, da je toženka prosta obveznosti po pogodbi o štipendiranju oprlo na okoliščine, ki bodisi niso pomembne ali pa jih je ugotovilo napačno. Ne drži npr., da je bil sporazum o delitvi pogodbenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju (katerega stranka je bil poleg navedenih treh še ZD A.), v posledici katerega je bila tožnica od 20. 4. 2016 do 20. 4. 2017 zaposlena za 16 ur tedenske obveznosti pri stranski intervenientki, za 24 ur tedenske obveznosti pa pri ZD A., sklenjen v nasprotju s pogodbo o štipendiranju. Toženka zaradi sklenitve tega sporazuma (ter posledične sklenitve pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas z ZD A. in stransko intervenientko, kar je bilo tudi realizirano) ni razbremenjena obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Tudi morebitne nejasnosti pri zapisu pogodbenih določil (saj ne gre npr. za spor iz naslova trajanja delovnega razmerja) v tem sporu nimajo večjega pomena kot dejanske okoliščine, glede katerih je potrebno ugotoviti, zakaj toženka ni nadaljevala z delovnim razmerjem pri stranski intervenientki do izteka obdobja, kot se je zavezala po pogodbi o štipendiranju.

12. Ker je ostalo glede tega zaradi zmotnih pravnih izhodišč dejansko stanje nepolno ugotovoljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upoštevaje gornja stališča dopolni dejanske ugotovitve oziroma dokazni postopek (ker je sodišče prve stopnje zahtevek po temelju napačno zavrnilo, o višini zahtevka sploh še ni razlogovalo, to pa ne sme biti prvič obravnavano šele na pritožbeni stopnji) in ponovno presodi utemeljenost zahtevka, upoštevaje opozorilo iz pritožbe stranske intervenientke glede oblikovanja izreka.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 357a.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyOTY4