VDSS Sodba Pdp 438/2019

Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je s ponudbo pogodbe o zaposlitvi odpravila nepravilnosti pri določitvi tožnikove plače, upoštevala tudi določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za obračun in izplačilo prikrajšanja pri plačah za obdobje od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2012 v višini razlike med 35. in 40. plačnim razredom, za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2015 v višini razlike med 37. in 42. plačnim razredom ter za obdobje od 1. 2. 2015 do 31. 3. 2016 v višini razlike med 41. in 42. plačnim razredom. Postopek je delno ustavilo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 2.328,88 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da z aneksom št. A. z dne 1. 9. 2008 ni bilo prevedeno delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008, ampak po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 1. 2004. Ključen je presečni datum 31. 7. 2008. Tožnik ni bil nikoli zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008, saj je delo po aneksu št. A. nastopil s 1. 8. 2008. Tožena stranka bi morala sistemizirati delovno mesto iz kataloga delovnih mest, kot je to storila 6. 9. 2010, a z napačno določitvijo plače. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 1. 2004 razvrščen v VII. tarifni razred. Takrat nista obstajala tarifna razreda VII/1 in VII/2. Če bi tožena stranka tožnika s prevedbo razporedila v VII/2. tarifni razred, bi ostal v istem tarifnem razredu kot pred prevedbo. Z razporeditvijo v 40. plačni razred bi v celoti upoštevala navodila iz sklepa ministra za promet. Napako pri prevedbi bi morala z aneksom št. A. sanirati tako, da bi v pravilnik o sistemizaciji delovnih mest uvrstila primerljivo delovno mesto iz Uredbe in tožniku ponudila plačo za 40. plačni razred, kar bi bilo najbližje plači, ki jo je prejemal pred prevedbo s količnikom 6,8. S pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 mu je tožena stranka določila delovno mesto v tarifnem razredu, ki je ustrezal dejanski izobrazbi tožnika in ne primerljivemu delovnemu mestu. Delovno mesto, ki mu je bilo ponujeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010, ne more predstavljati sanacije napake, saj mu je bilo ponujeno delovno mesto v 36. plačnem razredu, kar je štiri plačne razrede nižja plača, kot jo je prejemal pred prevedbo. Zgolj to, da se tožnika fiktivno, brez pravne podlage razporedi v VII/1. tarifni razred, nekaj mesecev pozneje pa pravilno nazaj v VII/2. tarifni razred, ne more biti zakoniti razlog za znižanje plače. Sodba nima razlogov oziroma so ti v nasprotju. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je ugodilno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je poudarilo stališče, da ni ključen vidik sklepanja pogodb, pač pa vprašanje zakonite določitve plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi novega sojenja pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači od 1. 6. 2012 do 31. 3. 2016. Pritožbeno sodišče se strinja s stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje.

7. Iz izpodbijanje sodbe izhaja, da sta stranki 16. 1. 2004 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto referent za izdajo licenc prevoznikom in izvajalcem v sektorju za promet, ki spada v VII. tarifni razred, tožnik pa je bil uvrščen v plačni razred s količnikom 6,40. Tožena stranka je nato tožniku 1. 9. 2008 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec I za strukturni podsistem - železniška vlečna vozila, za VII/1. tarifni razred z osnovnim količnikom 5,30, tožnik pa je bil uvrščen v plačni razred s količnikom 6,40. Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi, katere veljavnost je bila določena s 1. 8. 2008, podpisal. To je torej bila zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi pred prehodom na nov plačni sistem po določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), kar je pomembnejša okoliščina kot pa dejstvo, da je pogodba veljala šele od 1. 8. 2008, četudi je to obenem tudi datum, ki je nalagal prehod na nov plačni sistem. Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba za prevedbo upoštevati plačo po pogodbi z dne 16. 1. 2004, saj to ni bila zadnja veljavna pogodba pred prehodom na nov plačni sistem. Datum 31. 7. 2008 ni odločilni presečni datum na način, kot trdi pritožba, češ da naj bi bila pogodba o zaposlitvi iz leta 2008 neupoštevna, ker je bila njena veljavnost določena šele od 1. 8. 2008, ne pa že pred tem datumom.

8. Tožena stranka je omenjeno prevedbo izvedla z aneksom št. A. k navedeni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008, ki je bil podpisan 6. 10. 2018. Nanašal se je na delovno mesto višji sodelavec I za strukturni podsistem - železniška vlečna vozila, uvrščeno v VII/2. tarifni razred, s katerim je prišlo do prevedbe tožnikove plače v 40. plačni razred.

9. Nato pa je minister za promet 19. 6. 2009 izdal sklep o odpravi nepravilnosti prehoda v nov plačni sistem pri toženi stranki, in sicer so večini zaposlenih ob prevedbi zvišali zahtevnost delovnega mesta, določili višje izhodiščne količnike delovnih mest, jih nepravilno napredovali ter na podlagi na novo določenih količnikov za določitev osnovne plače prevedli v plačne razrede kot tudi, da je bilo večino delovnih mest v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sistemiziranih v nasprotju z Uredbo o uvrstitvi delovnih mest v javnih agencijah, javnih skladih in javnih zavodih v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 69/08 in nasl.). Iz navodil Ministrstva za promet z dne 9. 9. 2009 izhaja, da je treba sistemizacijo delovnih mest popraviti tako, da se delovno mesto višji svetovalec I, ki je uvrščeno v tarifni razred VII/1 in v količnik 5,30, prevede v delovno mesto področni svetovalec I, uvrščeno v tarifni razred VII/1 in v 31. plačni razred. Tožena stranka je zato spremenila sistemizacijo delovnih mest in tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 za delovno mesto področni svetovalec I za strukturni podsistem - železniška vlečna vozila z izhodiščnim 31. plačnim razredom, tožnik pa je bil uvrščen v 36. plačni razred, s pripadajočim aneksom, kar pa tožnik ni podpisal. Na podlagi vnovične spremembe sistemizacije z dne 6. 9. 2010 je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 11. 2010 za delovno mesto višji svetovalec področja I za strukturni podsistem - tirna vozila, ki spada v VII/2. tarifni razred z izhodiščnim 37. plačnim razredom, tožnik pa je bil zaradi neustrezne izobrazbe uvrščen v 35. plačni razred (po pridobitvi ustrezne izobrazbe je bil z aneksom z dne 25. 1. 2013 uvrščen v 37. plačni razred). Tožnik tudi te pogodbe o zaposlitvi in aneksa ni podpisal.

10. Tožena stranka je torej morala sanirati nepravilnosti pri prevedbi tožnikove plače, opravljeni z aneksom št. A. z dne 1. 9. 2008. Tožnikovo plačo je pravilno prevedla na način, da ga je z delovnega mesta višji svetovalec v VII/1. tarifnem razredu z osnovnim količnikom 5,30 plačnega razreda razporedila na delovno mesto področni svetovalec I v enakem tarifnem razredu z 31. plačnim razredom. Dejstvo, da je bila posledično tožnikova plača nižja, ni pomembno. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče upoštevati dejansko izobrazbo tožnika in ne primerljivega delovnega mesta. Pritožba ne more uspeti niti z navedbami o fiktivni razporeditvi v VII/1 tarifni razred, kar pa predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto.

11. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka s tem, ko je s ponudbo pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 odpravila nepravilnosti pri določitvi tožnikove plače, upoštevala tudi določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 413/2020
• VDSS sodba Pdp 836/2011
• VDSS sodba Pdp 390/2012