<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 20/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.20.2019
Evidenčna številka:VDS00025452
Datum odločbe:13.06.2019
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo - nosečnost delavke

Jedro

Tožnica je o svoji nosečnosti v njenem drugem mesecu dne 21. 3. 2018 povedala zakonitemu zastopniku tožene stranke in njegovi ženi. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 13. 4. 2018 do 30. 4. 2018, tožena stranka pa ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 20. 4. 2018. Tožnica je toženo stranko tudi pisno obvestila o nosečnosti dne 23. 4. 2018. Glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 20. 4. 2018, jo je prejela v času nosečnosti, kar je v nasprotju s 115. členom ZDR-1, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 4. 2018 in jo razveljavilo, ter da delovno razmerje tožnice ni prenehalo 7. 5. 2018, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnico v roku 15 dni nazaj na delo, ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati in izplačati tudi vse plače, nadomestila plač, razlike v plačah oziroma nadomestilih plač, ki bi jih tožnica prejemala, če bi delala pri toženi stranki in katere je tožnica prejemala v času po nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, regres za letni dopust in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od 7. 5. 2018 dalje, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, tožnici za to obdobje obračunati in plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko ter ostalo zavarovanje (II. točka izreka) in tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 7. 5. 2018 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške postopka v višini 456,96 EUR, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo s tem, da naj ne bi obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč naj bi bil razlog v nezadovoljstvu tožene stranke s tožničinim delom. Res je, da tožena stranka ni bila zadovoljna s tožničinim delom in po vsej verjetnosti bi lahko sprožila tudi postopek odpovedi iz tega razloga, vendar je prišlo do situacije, ko je bila tožnica nekaj časa v bolniškem staležu, pa se to na delu ni prav nič poznalo. Zato je tožena stranka ugotovila, da tudi brez tožnice podjetje dobro funkcionira, da je tožničino delo dejansko nepotrebno, zato ji je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Navaja, da je že dlje časa v ekspanziji, povečuje število tovornih vozil in posledično promet, zaradi česar je sodišče štelo, da pri toženi stranki ni podan poslovni razlog, ker promet ne pada, ampak celo raste. Takšnemu stališču nasprotuje. V zvezi s tožničino nosečnostjo v času odpovedi navaja, da je direktor tožene stranke povedal, da mu je tožnica omenila, da naj bi bila noseča, vendar ji tega ni verjel in je v času bolniškega staleža tudi preveril njeno spoštovanje omejitev s pomočjo detektiva, ki je tožnico celo našel na njivi, in ne doma. Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora tožnico pozvati nazaj na delo in ji plačati vse plače in nadomestila plač od odpovedi naprej, čemur pa nasprotuje. Opozarja, da takšna odločitev ni pravilna, saj se tožnica nahaja na porodniškem dopustu in vse od uvedbe le-tega tožnica ne more biti v breme delodajalca, saj se nadomestilo za čas porodniške izplačuje preko Centra za socialno delo in ga ne izplačuje delodajalec. Predlaga, da se morebitna obveznost tožene stranke omeji na čas do začetka porodniškega staleža, to je do 3. 10. 2018 in ji za obdobje porodniškega dopusta in dopusta za nego otroka tožena stranka ni dolžna izplačevati plač oziroma nadomestila plač.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje pravilen, saj ni obstajal poslovni razlog, temveč je bil razlog v nezadovoljstvu tožene stranke s tožničinim delom. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je na glavni obravnavi dne 25. 10. 2018 izjavil, da je tožnica dobila odpoved iz razloga, ker je naredila za 150.000,00 EUR škode in bi ji zato že leto poprej moral dati odpoved. Soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka vedela za nosečnost tožnice, saj je tožnica delodajalca pisno obvestila o tem. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 4. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Poslovni razlog je utemeljen, če zaradi spremembe v poslovanju dejansko pride do prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na posameznem delovnem mestu.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu logist od 29. 11. 2017 dalje. Tožena stranka je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2018 navedla, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi kazalo, da je pri delodajalcu trajna potreba po dodatnem delavcu na področju logistike, naknadno pa se je pokazalo, da je bil povečan obseg dela zgolj začasne narave, predvsem iz razloga formalnosti in birokracije kot posledic spremembe statusa iz samostojnega podjetnika v d. o. o. Ko se je to uredilo, pa se je pokazalo, da dejansko ni potrebe za delo delavca in je njegovo delo tako nepotrebno.

8. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki poslovni razlog ni obstajal, temveč da se je tožena stranka odločila za odpoved zato, ker z delom tožnice ni bila zadovoljna. Direktor tožene stranke je namreč pojasnil, da tožničino delo ni bilo kvalitetno, da je delala napake, na kar je bila opozorjena že v letu 2017. Obljubila je, da bo delala drugače. Izpovedal je, da se je promet v pisarni povečal za 20 %, odkar tožnica ni več delala na delovnem mestu, in da je tožena stranka zaradi tega tudi nabavila nova tovorna vozila. Pojasnil je, da je delo postalo tudi bolj kvalitetno in da je tožnica naredila škode za okoli 150.000,00 EUR. Glede na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je ta navidezen, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2018 nezakonita.

9. Po določbi 115. člena ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti, in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi dopusta (prvi odstavek). V času in v primerih iz prejšnjega odstavka delodajalec ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca (drugi odstavek). Delavcem v času iz prvega odstavka tega člena ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca (tretji odstavek). Če delodajalec ob izreku odpovedi oziroma v času odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, velja posebno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po njihovem prenehanju, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila (četrti odstavek).

10. Tožnica je o svoji nosečnosti v njenem drugem mesecu dne 21. 3. 2018 povedala zakonitemu zastopniku tožene stranke in njegovi ženi. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 13. 4. 2018 do 30. 4. 2018, tožena stranka pa ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 20. 4. 2018. Tožnica je toženo stranko tudi pisno obvestila o nosečnosti dne 23. 4. 2018. Glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 20. 4. 2018, jo je prejela v času nosečnosti, kar je v nasprotju s 115. členom ZDR-1, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka tega ni vedela, saj je tožnica toženko dne 23. 4. 2018 tudi pisno o tem obvestila, skladno s četrtim odstavkom 115. člena ZDR-1 (A3 - A5). Tako je odpoved tudi iz tega razloga nezakonita.

11. Ker poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni utemeljen, je odpoved nezakonita, posledično pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Pritožbene navedbe, da se tožnica nahaja na porodniškem dopustu in da vse od uvedbe le-tega ne more biti v breme delodajalca je toženka prvič podala šele v pritožbi, pri tem pa ni navedla razlogov, zakaj teh navedb ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Te pritožbene navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (sodbo VSRS VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019) in sicer v višini 375 točk po tar. št. 15/4 v zvezi s tar. št. 15/1 OT, materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,60 EUR je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 280,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 115.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwOTM5