VDSS Sodba Pdp 1016/2018

Jedro

Vprimeru, če komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik edini delavec, ki je opravljal delo na delovnem mestu skrbnik upravnikov sodobnih prodajnih poti v sporni organizacijski enoti, tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dolžna sprejeti kriterijev za izbiro, komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2017; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24. 12. 2017 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 24. 12. 2017 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 24. 12. 2017 dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter tožniku od 24. 12. 2017 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati zakonsko določene davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožniku pa izplačati posamezne neto zneske plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače do plačila, skupaj s stroški tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik sam in po svojem pooblaščencu zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh pritožbah v bistvenem navaja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka pri podaji kršila 102. člen ZPIZ-1 in 40. člen ZZRZI, ki se nanašata na postopek odpovedi, če gre za delovnega invalida. Tožena stranka ni upoštevala kriterijev, komu bo pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Poleg tega mu dela ni ponudila iz razlogov, ki jih je iskati v osebni sferi tožene stranke oziroma je bil tožnik žrtev mobinga, ki se je nad njim izvajal na različne načine. Dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, je bilo na toženi stranki. Tožnik je določno navedel dogodke, kdaj se je nad njim izvajal mobing in priložil povzetke iz dnevnika, ki ga je v zvezi z delom vodil od leta 2007 do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je komisija podala negativno mnenje v zvezi z odpovedjo pogodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da tožniku ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu. Povzema mnenje komisije, ne povzema pa dela, v katerem so podane tožnikove navedbe, ki so bistveno pripomogle k negativnemu mnenju komisije. Razpredelnice, ki jih je predložila tožena stranka, ne morejo služiti kot dokaz, saj so bile pripravljene izključno iz razloga, da ne bi bila dolžna vložiti podatkov o novih zaposlitvah, prerazporeditvah na delovnih mestih, za katera se zahteva V. stopnja izobrazbe (t.i. zaledna delovna mesta) in na katerih ni potrebno pretežno delo s strankami. Navaja, da je že v prvi pripravljalni vlogi določno navedel, da bi šele predložitev pogodb o zaposlitvi za zaledna delovna mesta dokazala trditev tožene stranke, da ima vsa ta mesta tudi dejansko zasedena. Poleg tega je določno navedel pogodbe o zaposlitvi za zaledna delovna mesta, ki bi jih morala predložiti tožena stranka. Sodišče je s tem, ko je spremenilo dokazni sklep na način, da je toženi stranki naložilo, da v naslednji pripravljalni vlogi predloži razpredelnico, namesto, da bi tožena stranka predložila v spis dejanske podatke, pogodbe o zaposlitvi in preostalo dokumentacijo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj tožniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini vlog in zapisnikov ter med samimi vlogami in zapisniki. Nadalje navaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi sporna zaradi načina, kako je do nje prišlo. Tega pa sodišče ni raziskalo. Tožena stranka je izsilila njegov podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto skrbnika uporabnikov prodajnih poti, ki je bilo predvideno za ukinitev. To potrjuje tudi dejstvo, da je A.A. tožniku pred glavno obravnavo povedala, da je bil na spisku za navedeno delovno mesto predviden B.B., tožnik pa je bil predviden za delovno mesto, ki ga sedaj zaseda B.B., vendar je tožena stranka v zadnjem trenutku naredila zamenjavo. Nadalje navaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta vodje kontaktnega centra, na katerem je manj stika s strankami, kot jih je imel na prejšnjem delovnem mestu. V razpisu ni navedeno, da bodo imeli prednost kandidati, ki bodo pripravljeni delati s strankami. Tožnik je bil pripravljen delati tudi za bančnim okencem, da bi ohranil zaposlitev. Tožena stranka bi mu lahko ponudila tudi zaposlitev na delovnem mestu gotovinskega poslovanja. Opozarja, da sodišče njegovi pooblaščenki v zvezi s tem delovnim mestom priči C.C. ni dovolilo postavljati vprašanj. Glede na to, da je ta dokaz predlagala že tožena stranka, ni bilo potrebno, da tudi on predlaga ta dokaz. Uveljavlja kršitev materialno procesnega vodstva in bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj mu ni bila dana možnost enakega obravnavanja pred sodiščem. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe nekaterih dokazov, predlaganih s strani tožnika. Dokazne predloge je utemeljeno zavrnilo in za to navedlo dopustne razloge, prav tako zaradi neizvedbe določenih dokazov dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je tako izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

7. Res sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj tožena stranka predloži vse sklenjene pogodbe o zaposlitvi za t.i. zaledna delovna mesta. V obrazložitvi sodbe (3. točka) je navedlo razloge za takšno odločitev, in sicer tega dokaza ni izvedlo zato, ker tožnik po tem, ko mu je naložilo, da konkretizira ta dokazni predlog, tega ni storil. Pritožbeno sodišče z razlogi soglaša. Pritožbene navedbe, da je že predhodno v prvi pripravljalni vlogi dovolj določno konkretiziral ta dokazni predlog, so neutemeljene. Tožnik v zvezi z obrazložitvijo zavrnitve navedenega dokaza sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje spremenilo predhodni dokazni sklep, ne pomeni kršitve določb ZPP, saj v skladu z 287. členom ZPP sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep. Sicer pa so iz spisa razvidni razlogi za to odločitev (list. št. 66). S takšnim ravnanjem tožniku ni bila kršena pravica do obravnavanja v postopku, zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Prav tako tožniku ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko sodišče prve stopnje stopnje njegovi pooblaščenki ni dopustilo postavljati nadaljnjih vprašanj priči C.C. v zvezi z delovnim mestom skrbnika gotovinskega poslovanja. V 16. točki obrazložitve sodbe je sodišče navedlo prepričljive razloge za takšno odločitev, pritožbeno sodišče pa se z njimi strinja. To, da je že tožena stranka predlagala dokaz, ni opravičljiv razlog, kajti vsaka stranka mora za dejstva, ki so ji v korist, predlagati dokaze, čeprav gre za iste, kot jih je predlagala nasprotna stranka (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru oprave materialno procesnega vodstva poskrbeti, da bi se navedla odločilna dejstva, so neutemeljene. Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP), v obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. V okvir materialno procesnega vodstva namreč ne spada spodbujanje stranke, da navede dejstva, ki ne dopolnjujejo že navedenih navedb, ampak pomenijo širitev trditvene podlage. Če bi sodišče prve stopnje to storilo, ne bi zgolj opravilo materialno procesnega vodstva, ampak bi ga celo prekoračilo ter s tem ne bi več dajalo videza nepristranskosti.

9. Tožena stranka je dne 20. 10. 2017 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami - brez stalnega dela s strankami s polnim delovnim časom, je bila tožena stranka dolžna postopati po 116. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Citirani člen ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu v primeru poslovnega razloga in odkazuje na uporabo predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma predpisov, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl.) lahko delodajalec invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena (to je pogodbe za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti), o čemer odloči komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbi 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.), ki se še uporablja v skladu z določbo tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.), pa zavarovancu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi te določbe pa pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotavlja komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1).

10. V obravnavanem primeru je komisija dne 14. 6. 2017 izdala negativno mnenje – da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. V obrazložitvi mnenja je poudarila, da po mnenju Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ ) predlagatelj ni preveril vseh možnosti za prezaposlitev delavca glede na število sistemiziranih delovnih mest, za katera se zahteva V. stopnja izobrazbe oziroma V. stopnja izobrazbe kot alternativa VI. stopnji izobrazbe v Aktu o sistemizaciji delovnih mest ter dejstvo, da je delavčeva omejitev "brez stalnega dela s strankami". Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije. Glede na to, samo dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe iz mnenja komisije ni povzelo tožnikovih navedb, ni odločilno.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da reorganizacija pri toženi stranki (in s tem obstoj poslovnega razloga) med strankama ni bila sporna. Tožbeni zahtevek je zavrnilo zato, ker je presodilo, da je tožena stranka dokazala, da tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu z ZZRZI ali ZPIZ-1, ter da je poskušala tožniku zagotoviti, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z navedbami, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni raziskalo okoliščin podaje odpovedi, ki jih je zatrjeval že v tožbi. Sodišče prve stopnje teh okoliščin utemeljeno ni raziskovalo, saj niso bile pravno odločilne za ugotovitev obstoja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v V. točki prve pripravljalne vloge z dne 15. 1. 2018 izrecno navedel, da je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved njegove pogodbe, zato je to dejstvo sodišče pravilno ugotovilo kot nesporno med strankama, do tožnikovih navedb glede okoliščin njene podaje pa se zato ni bilo dolžno opredeliti. Pritožbene navedbe tožnika, da naj bi mu A.A. povedala za določena dejstva, ki potrjujejo njegove navedbe, da je tožena stranka izsilila podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo predvideno za ukinitev, je tožnik prvič podal šele v pritožbi, pri tem pa ni navedel razlogov, zakaj teh navedb ni podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Te pritožbene navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz osebnih razlogov in da je bil tožnik na delovnem mestu trpinčen. Ob ugotovitvi, da je obstajal utemeljen poslovno – organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in pravilni presoji sodišča prve stopnje, da opis dveh dogodkov v letu 2007 in 2015 ter izpiski iz tožnikovega dnevnika v obdobju od 29. 9. 2014 do 1. 7. 2015 ne kažejo na trpinčenje na delovnem mestu, je prepričljiv tudi dokazni zaključek, da tožniku pogodba ni bila odpovedana v posledici trpinčenja na delovnem mestu. Še zlasti ob upoštevanju časovne oddaljenosti zatrjevanih dogodkov, ki že zato ne utemeljujejo zaključka, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj sklepno dejanje trpinčenja nad tožnikom. V skladu z določbo 7. člena ZDR-1 je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Da tožnik na delovnem mestu ni bil trpinčen, pa izhaja tudi iz skladnih izpovedi D.D. in C.C. ter pisne izjave A.A..

14. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik edini delavec, ki je opravljal delo na delovnem mestu skrbnik upravnikov sodobnih prodajnih poti v organizacijski enoti ... - Oddelek E. (šlo za t.i. individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dolžna sprejeti kriterijev za izbiro, komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zanj ni imela prostega ustreznega delovnega mesta in mu zato posledično ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila pri toženi stranki v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožniku podala izpodbijano odpoved, ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnika glede na njegovo izobrazbo (V. stopnja izobrazbe) in omejitve pri delu iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovaneje (brez stalnega stika s strankami), to so t.i. zaledna delovna mesta. Delovna mesta, ki so bila prosta, pa za tožnika niso bila ustrezna. Zadostno podlago za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje v listinski dokumentaciji, ki jo je predložila tožena stranka, in v pisni izjavi C.C., direktorice Službe F. pri toženi stranki, ter njeni izpovedi. Ta je prepričljivo izpovedala o številu zalednih delovnih mest, njihovi zasedenosti in o dejstvu, da tožena stranka njihovo število zmanjšuje na račun povečanja delovnih mest komercialne narave oziroma da na zaledna delovna mesta na novo ne zaposluje. Dela komercialne narave (npr. delovno mesto komercialista) pa za tožnika niso ustrezna, saj gre v pretežnem delu za stalno delo s strankami, kar je v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Njeno izpoved v zvezi s številom zalednih delovnih mest, njihovo zasedenostjo ter zmanjševanjem njihovega števila v celoti potrjujejo predložene listine, Akti o sistematizaciji delovnih mest z opisi delovnih mest, za katera se zahteva V. stopnja izobrazbe, strategija tožene stranke za obdobje 2016 - 2019 - kadrovski plan tožene stranke in preglednica internih stalnih razporeditev zaposlenih z zahtevano V. stopnjo izobrazbe na nekomerciali od 1. 1. 2017 do 31. 3. 2018. Njena izpoved glede opravljanja dela na sicer prostih delovnih mestih komercialne narave pa je skladna z izpovedjo D.D., pomočnice Direktorice v Službi F., zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da bi tožena stranka resničnost trditev o zasedenosti zalednih delovnih mest dokazala le s predložitvijo pogodb o zaposlitvi, so neutemeljene.

16. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno presojo ustreznosti prostih delovnih mest, ki jih je tožnik zatrjeval kot ustrezna. Ugotovilo je, da gre bodisi za delovna mesta, za katera se zahteva višja stopnja izobrazbe, kot jo ima tožnik (npr. sodelavec v Sektorju G., za delo v oddelku H., vodja oddelka I. v Službi J., itd.), bodisi za delovna mesta, na katerih se zahteva delo s strankami (npr. vodja oddelka K. svetovalec strankam v K., komercialist - blagajnik), zato je pravilno zaključilo, da ta delovna mesta za tožnika ne predstavljajo ustrezne zaposlitve. Tožena stranka mu zato zaposlitve na teh delovnih mestih ni bila dolžna ponuditi.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 739/2010
• VDSS Sodba Pdp 103/2017
• VDSS Sodba Pdp 125/2017