<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 143/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.143.2019
Evidenčna številka:VDS00025288
Datum odločbe:13.06.2019
Senat:Elizabeta Šajn Dolenc (preds.), Nada Perič Vlaj (poroč.), Edo Škrabec
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
Institut:I. kategorija invalidnosti - nove pravice

Jedro

Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 15. 5. 2017 in št. ... z dne 27. 9. 2016, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznanje pravice do invalidske pokojnine od 13. 4. 2016 dalje, ki naj jo odmeri toženec (I. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka svoje stroške postopka krije sama (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter povračilo stroškov.

Že v pripombah na izvedensko mnenje je opozorila, da se zaključki izvedenskega organa bistveno razlikujejo od zaključkov lečečih specialistov, ki so menili, da je popolnoma nezmožna za delo. Sklicuje se na izvide psihiatra z dne 12. 10. 2015 in 5. 10. 2016 ter ortopeda z dne 24. 11. 2015. Razlike v mnenjih sodišče ni razčistilo niti se ni do navedb, podanih v tej smeri, opredelilo. Povzelo je le mnenje izvedenskega organa, da izvedenci zavarovanca ocenjujejo z vidika vseh organskih sistemov in ugotovitve soočajo z obremenitvami, škodljivostmi in tveganji delovnega okolja, zato se mnenja lahko razlikujejo. Opredelilo se ni niti do mnenja lečeče psihiatrinje. Izpodbijana sodba le povzema izvedensko mnenje in nima dokazne ocene. Standardu obrazloženosti sodbe ni zadoščeno, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obrazložena sodba je po ustavno sodni praksi (Up-147/09, Up-184/98) bistven del poštenega sojenja in varovana z 22. členom URS in 6. členom EKČP. Sodišče je zgolj sledilo izvedenskemu mnenju, ne da bi se do njega argumentirano in prepričljivo opredelilo. Izvedene dokaze bi moralo skladno z 8. členom ZPP skrbno pretehtati in izvedensko mnenje primerjati z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Na osebnem pregledu pri izvedencu, ki je trajal le 10 minut, ni bilo mogoče ugotoviti psihičnega stanja, zato bi moralo sodišče izvedensko mnenje ocenjevati ob upoštevanju zaključkov lečečega psihiatra. Medicinska dokumentacija ni bila ustrezno upoštevana. Že v predsodnem postopku se je sledilo mnenjem invalidskih komisij, enako je sodišče le sledilo mnenju sodnega izvedenca.

Sodišče ni vpogledalo v tožničin zdravstveni karton, temveč ga je le predložilo sodnemu izvedencu. Ne da bi obrazložilo zakaj, ni pridobilo dokumentacije lečeče psihiatrinje, v katero ni vpogledal niti izvedenski organ. Psihične težave niso bile upoštevane. Izvedenski organi niti sodišče se do njih ni dovolj opredelilo, zato so zrelativizirane. Ob pravilni oceni vseh fizičnih in psihičnih težav bi sodišče moralo zaključiti, da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela. Zdravljenje psihičnih težav še ni zaključeno. Psihološka obravnava bo lahko predmet novega postopka, zato bi bilo potrebno izpodbijani odločbi odpraviti. Določene omejitve, zlasti omejitev brez vsiljenega tempa in ritma dela, niso skladne z ZDR-1, saj je delavec dolžan delati po navodilih delodajalca nepretrgoma, z enkratnim 30-minutnim odmorom dnevno. Delovno mesto z določenimi omejitvami ne obstaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Zatrjevani kršitvi 22. člena Ustave RS (URS)2 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP)3 nista podani.

5. Sicer je potrebno pritrditi obseženemu pritožbenemu izvajanju glede standarda obrazloženosti sodne odločbe, ki je tudi po sodni4 in ustavno sodni5 praksi bistven del poštenega postopka, vendar je z izpodbijano sodbo ta standard dosežen. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih in skladno z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Gre za metodološki napotek, da je dokazna ocena v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej vestna, skrbna ter analitično sintetična. Pravici stranke do izjavljanja pa ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena tudi opredeli.

Izpodbijana zavrnilna sodba vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih tožničinih navedb. Sodba vsebuje tudi ustrezno dokazno oceno6. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo sprejelo pridobljeno sodno izvedensko mnenje in tudi pojasnilo, zakaj. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v obravnavanem primeru zato ni podana. Sodbo je mogoče preizkusiti. Posledično zatrjevani kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in poštenega sojenja iz 6. člen EKČP nista podani.

6. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni posebej vpogledalo v tožničin zdravstveni karton, v obravnavanem primeru ni prišlo od kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pridobljeno je bilo sodno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija), ki je bilo med drugim izdelano tudi na podlagi tožničinega zdravstvenega kartona. Sodno izvedensko mnenje je bilo po 243. členu ZPP pridobljeno prav zato, ker sodišče nima strokovnega medicinskega znanja, da bi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije zaključevalo, ali je prišlo pri tožnici do sprememb v stanju invalidnosti ali ne. Čeprav ni bil pridobljen še tožničin psihiatrični zdravstveni karton, je bilo mnenje izdelano tudi ob upoštevanju razpoložljive psihiatrične dokumentacije in psihičnega statusa z osebnega pregleda pri izvedenskem organu. Po postavitvi izvedenskega organa tožnica pri pridobitvi psihiatričnega kartona ni vztrajala niti v tej smeri grajala procesnih kršitev (286.b člen ZPP). Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče obrazložilo že na naroku 25. 1. 2019 in dodatno še v izpodbijani sodbi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje glede tožničine delovne zmožnosti dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Po oceni invalidskih komisij iz predsodnega upravnega postopka je pri tožnici, invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje, delno sede in delno stoje, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, občasno v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice, s polnim delovnim časom od 9. 10. 2014 dalje7, še nadalje podana nespremenjena III. kategorija invalidnosti.

V sodnem postopku je bila tožničina spremenjena delovna zmožnost razčiščevana s sodno izvedenskim mnenjem Komisije, ki je menila, da tožnica že od vse od 9. 10. 2014 dalje potrebuje dodatne fizične razbremenitve.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice (93. člen ZPIZ-2). V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi8 pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Komisija je ocenila, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni od 9. 10. 2014 dalje podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem je delala, to je čistilka, s polnim delovnim časom pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično lahko delo, ki ne zahteva zahtevnejšega priučevanja, ki je dobro strukturirano in vodeno, ki naj bo delno sede in delno stoje, z dvigovanjem in premeščanjem bremen do 7 kg in se le občasno opravlja v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice, brez nočnega dela ali dela na višini oziroma lestvi ter brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer si sama narekuje tempo za doseganje polne delovne učinkovitosti. Dodatne razbremenitve so potrebne od istega datuma, torej od 9. 10. 2014 dalje. Izrecno je bilo pojasnjeno, da pri tožnici od 9. 11. 2014 do dokončnosti izpodbijane odločbe 15. 5. 2017 ni prišlo do takega poslabšanja, da bi bile potrebne dodatne stvarne ali časovne razbremenitve.

Komisija je utemeljila, da v novejši dokumentaciji ortoped ne ugotavlja pomembnega poslabšanja funkcionalnega stanja gibal, temveč po fizioterapiji celo izboljšanje. Upoštevano je bilo, da je tožnica obravnavana pri psihiatru zaradi kronične depresivne motnje zmerne stopnje. Vendar niti psihiater v novejšem izvidu ne ugotavlja bistvenega poslabšanja psihičnega stanja. Bistveno poslabšanje ne izhaja niti iz psihološkega izvida. Na osebnem pregledu izvedenski organ ni ugotovil funkcionalnih in nevroloških izpadov, v psihičnem stanju pa ne globlje psiho patološke simptomatike. Ugotovljena je ponavljajoča se depresivna motnja z epizodičnim potekom, ki narekuje občasne razbremenitve pri delu. V dopolnitvi mnenja, na katero tožnica ni imela pripomb, je Komisija vztrajala pri podani oceni.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje Komisije strokovno argumentirano in prepričljivo. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije, tožničinega zdravstvenega kartona in izvida osebnega pregleda. Izdelano je tudi na podlagi razpoložljive psihiatrične dokumentacije, vključno z izvidoma psihiatra z dne 12. 10. 2015 in 5. 10. 2016, ki tožnico ocenjuje za nezmožno za delo, in tudi z izvidom kirurga z dne 24. 11. 2015, ki predlaga, da se sledi oceni lečeče psihiatrinje.

Po sodni praksi9 je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Komisija je sodno izvedensko mnenje podala v sestavi specialista medicine dela in ortopeda. Specialnost sodnega izvedenca medicine dela je prav v ugotavljanju delovne zmožnosti in po sodni praksi10 lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Že sam izvedenski organ je pojasnil, da so za oceno delazmožnosti v medicinski dokumentaciji relevantni statusi in opravljene preiskave, ne pa zaključki lečečih specialistov. Mnenja se lahko razlikujejo prav zaradi ocene delazmožnosti z vidika vseh organov oziroma organskih sistemov in soočenja ugotovitev z obremenitvami, škodljivostmi in tveganjem delovnega okolja. Pritožbene navedbe v smeri neupoštevnosti izvidov lečečih specialistov zato niso utemeljene.

11. Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici v pravno relevantnem obdobju, torej od 9. 11. 2014 do 15. 5. 2017, ni prišlo niti do takega poslabšanja, da bi bile potrebne dodatne stvarne ali časovne razbremenitve, kaj šele popolna izguba delovne zmožnosti. Dodatne fizične razbremenitve so potrebne že od 9. 10. 2014 dalje, vendar novih pravic v rednem postopku ni mogoče priznati, ker je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Priznati bi ji jih bilo mogoče le v predsodnem upravnem postopku z uporabo ustreznega izrednega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je pridobljeno izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

12. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe, vključno da naj dodatne razbremenitve ne bi bile izvedljive, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.11

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno na temelju 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP skleniti še, da tožnica stroške pritožbe krije sama.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
3 Ur. l. RS – MP, št. 7/1994.
4 Na primer Psp 600/2015.
5 Na primer UP-147/2009, Up-609/12-21.
6 11. in 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
7 Odločba toženca z dne 17. 10. 2014.
8 VIII Ips 303/2017.
9 Na primer Psp 429/2014.
10 Na primer VIII Ips 26/2017.
11 1. odstavek 360. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwODUw