VDSS Sodba Psp 131/2019

Jedro

Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1, širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen.

Po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je potrebno izhajati iz splošne definicije poklica, in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Upoštevati je torej potrebno vsa dela, ki jih je zavarovanec opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 6. 9. 2017 in št. ... z dne 24. 2. 2017 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, oziroma na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno od 1. 8. 2016 dalje in do delnega nadomestila, ki naj ga odmeri toženec (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 5. 9. 2017 in št. ... z dne 27. 2. 2017 ter priznanje višje invalidnine za višji odstotek telesne okvare od 1. 8. 2016 dalje (II. točka izreka). Sklenilo je, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter povračilo stroškov postopka.

Delo na delovnih mestih informator I in referent II ni skladno z definicijo svojega poklica. Tega dela ne more in ne zna opravljati. Ne ustreza njegovi poklicni izobrazbi niti telesnim in duševnim zmožnostim. Ker ni delovno aktiven, bi potreboval poklicno rehabilitacijo, ki pa mu ni zagotovljena. 6. odstavek 63. člena ZPIZ-2 je zmotno uporabljen. Šteje se zgolj delo, ki ga je opravljal najmanj 1 leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Invalidnost je nastala že v letu 2004, zato je zaključek sodišča, da glede na nastanek spremembe v letu 2016 v zadnjih dveh letih ni opravljal dela pomočnika v kotlovnici, zmoten. Relevanten je le datum nastanka invalidnosti. Ker se je zdravil pri psihiatru in ortopedu, bi bilo potrebno pridobiti še mnenje tovrstnih izvedencev. Ker sodišče ni sledilo predlogu, mu je kršilo pravico do sodnega varstva in enakosti glede na druge zavarovance. Sodba ne vsebuje odločilnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka glede pravice do invalidnine, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Zatrjevani kršitvi 14. in 23. člena Ustave RS (URS)² nista podani.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti. Tudi v delu zavrnitve tožbenega zahtevka glede pravice do invalidnine.

6. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza s postavitvijo sodnih izvedencev psihiatra in ortopeda v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka niti do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Za neizvedbo teh dokaznih predlogov je imelo sodišče prve stopnje sprejemljive in ustavno dopustne razloge, zato zatrjevani kršitvi načela enakosti iz 14. člena URS in pravice do sodnega varstva iz 23. člen URS nista podani. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

Neizvedbo obravnavanih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v sodbi³. Pridobilo je izvedensko mnenje specialistke medicine dela in jo zaslišalo. Pri podaji mnenja so bile upoštevane vse tožnikove zdravstvene težave, tudi ortopedske in psihične. Izdelano je na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, med drugim tudi tožnikovega psihiatričnega zdravstvenega kartona. Po sodni praksi⁴ izvedenec medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožnikove delovne zmožnosti dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

Posebej k pritožbi zoper I. točko izreka sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi s priznanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja)

7. V tem socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik, invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo delo v svojem poklicu, ki je fizično lažje delo, pretežno sede od 20. 4. 2005 dalje⁵, je bil razvrščen v spremenjeno III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer delo opravlja vsaj 1/3 delovnega časa sede, v preostalem delovnem času brez stalne hoje, brez vzpenjanja po lestvi, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z gibanjem v lumbosakralnem delu hrbtenice le znotraj ergonomskih kotov, brez dvigovanja levice nad višino rame, ne v kritičnem ropotu, s polnim delovnim časom, od 1. 8. 2016 dalje.

Po mnenju invalidske komisije II. stopnje je pri tožniku prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so potrebne dodatne fizične razbremenitve.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)⁶. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)⁷ obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

9. Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi⁸ je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1, širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen.

Po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je potrebno izhajati iz splošne definicije poklica, in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Upoštevati je torej potrebno vsa dela, ki jih je zavarovanec opravljal.⁹ Določbe 6. odstavka 63. člena ZPIZ-2 zato ni mogoče razlagati in uporabljati na način, za katerega se zavzema pritožnik, torej da bi se pri ugotavljanju sprememb v stanju invalidnosti upoštevalo le delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede tožnikove spremenjene invalidnosti razčiščevalo z izvedenskim mnenjem specialistke medicine dela, ki pa je le dodatno potrdilo oceno iz predsodnega upravnega postopka. Torej, da je pri tožniku sicer prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju v smislu potrebe po dodatnih fizičnih razbremenitvah, vendar pa ne do potrebe po časovni razbremenitvi niti do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodna izvedenka je ocenila, da tožnik ni več zmožen za delo pomočnika v kotlovnici. Zmožen je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, določenimi v predsodnem postopku s polnim delovnim časom, od 12. 7. 2016 dalje. Lahko bi opravljal delo referenta in informatorja. Delazmožnost je zmanjšana za manj kot 50 %, vzrok zmanjšanja je poškodba pri delu.

Na zaslišanju je sodna izvedenka vztrajala pri podanem mnenju. Pojasnila je, da tožnikova zmanjšana delovna zmožnost posledica poškodbe gležnja in poškodbe hrbtenice, ki pa niso bistvene. Kasneje je imel poškodovano ramo. Ugotovljena je bila naglušnost. Zaradi nesreče na delovnem mestu ima psihične težave. Ni več zmožen za delo pomočnika v kotlovnici, niti v krajšem delovnem času. Nujno potrebuje določene stvarne razbremenitve. Dodatno je prepričljivo izpovedala, da skrajševanje delovnega časa ni potrebno. Tožnik nima nobene takšne bolezni, ki bi lahko terjala delo v krajšem delovnem času od polnega, na primer diabetesa, celiakije, živčno mišičnih bolezni.

11. Pridobljeno sodno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno argumentirano in prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je pri tožniku 12. 7. 2016 prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da potrebuje dodatne fizične razbremenitve pri delu, vendar pa ne tudi časovne razbremenitve, kaj šele da bi bila podana popolna izguba delovne zmožnosti. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter izvida osebnega pregleda.

Pri oceni delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic iz 3. odstavka 63. člena ZPIZ-2, vključno z delom iz 6. odstavka 63. člen ZPIZ-2, torej delom, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Čeprav je sodna izvedenka ocenila, da bi tožnik lahko delal kot referent in informator, je bilo upoštevano, da je tožnik po izobrazbi strojni tehnik, delal pa je med drugim kot strojni tehnik za stružnico in prodajalec v skladišču s pohištvom ter od 1. 12. 2004 do 18. 5. 2007 kot pomočnik v kotlovnici. Pritožbene navedbe v smeri zmotno upoštevanega svojega poklica zato niso utemeljene. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne vpliva. Sodna izvedenka je pojasnila, da bi kljub daljši neaktivnosti v okviru svojega poklica še vedno lahko opravljal delo kot strojni tehnik. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti ob neizpolnjenih zakonskih pogojih pravice do poklicne rehabilitacije¹⁰ nikakor ni mogoče priznati.

Posebej k pritožbi zoper II. točko izreka sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi s priznanjem pravice do višje invalidnine)

12. Predmet spora je tudi presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o pravici do višje invalidnine za telesno okvaro. Tožniku je bila že pravnomočno priznana pravica do invalidnine zaradi 40 % telesne okvare, ki je posledica poškodbe pri delu, od 1. 12. 2005 dalje.¹¹ V obravnavanem predsodnem upravnem postopku invalidski komisiji I. in II. stopnje višje stopnje telesne okvare nista ugotovili.

13. ZPIZ-2 je telesne okvare kot poseben zavarovalni riziko, na podlagi katerega lahko zavarovanci prejemajo invalidnino, izločil iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bi se ta posebna pravica uredila na novo. Kot izjema je v 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Seznam TO)¹² pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena ZPIZ-1, če gre za poškodbo pri delu ali za poklicno bolezen.

14. Tudi stopnja tožnikove telesne okvare je bila razčiščevana s sodno izvedenskim mnenjem specialistke medicine dela, ki pa višje telesne okvare od že priznane, ni ugotovila. Zaradi funkcionalnih motenj desnega gležnja je po oceni sodne izvedenke podana 40 % telesna okvara po poglavju VII. B, točka 14 (deformacija stopala ali posledica preloma maleolusa, petnice, tarzalnih ali metakarpalnih kosti), ki je podana od 1. 12. 2005 dalje zaradi posledic poškodbe na delu z dne 14. 1. 2004. Po tožnikovem osebnem pregledu izvedenka ni ugotovila telesne okvare v večjem obsegu niti nove telesne okvare.

15. Na podlagi takšnega prepričljivega in strokovno utemeljenega izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku višja telesna okvara ni podana in zato tudi ni pogojev za priznanje višje invalidnine.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Vse predhodno navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje sodno izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine oziroma priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega v okviru III. kategorije invalidnosti (I. točka izreka) ter na odpravo zavrnilnih odločb o priznanju višje telesne okvare in priznanje višje vtoževane pravice (II. točka izreka). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnik, dodeljen z odločbo o brezplačni pravni pomoči,¹³ s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ 4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Na primer VIII Ips 26/2017.
⁵ Odločbi toženca z dne 18. 5. 2015 in 23. 1. 2006, potrjeni s sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. Ps 494/2006 z dne 16. 4. 2008 in sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 393/2008 z dne 3. 12. 2008.
⁶ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.
⁸ Na primer VIII Ips 49/2010 in VIII Ips 9/2015.
⁹ VIII Ips 220/2017.
¹⁰ 72. člen ZPIZ-2.
¹¹ Odločba z dne 15. 3. 2006.
¹² Ur. SFRJ, št. 38/83 in 66/89.
¹³ Odločba BPP 99/2019 z dne 13. 3. 2019.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 69/2019
• VDSS Sodba Psp 130/2019
• VDSS Sodba Psp 176/2021