VDSS Sodba Pdp 43/2019

Jedro

Odškodninska obveznost je podana, če je podano nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in krivda. Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da toženec ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, saj je bil stebriček v mrtvem kotu. Šlo je namreč za stebriček višine 60 ali 70 cm, toženec pa je zanj vedel, saj je večkrat dnevno parkiral avtobus. Huda malomarnost je podana, če oseba ni ravnala s takšno pazljivostjo kot običajen človek, pri čemer je toženec poklicni voznik in zavezan še k večji skrbnosti kot običajen človek, hkrati pa je šlo za peron, ki ga je toženec dnevno uporabljal. Toženec bi lahko škodo preprečil, če bi ravnal s profesionalno skrbnostjo, kar pa ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 136,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, kar je tožeča stranka zahtevala več, to je 68,34 EUR, je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 414,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Toženec v pritožbi navaja, da je bil v času škodnega dogodka delavec pri tožeči stranki in je prejemal plačo na podlagi pogodbe o zaposlitvi v višini 670,90 EUR, pri čemer je bila njegova delovna obveznost mesečno v povprečju 250 ur dejanske prisotnosti na delu. Tožeča stranka je zahtevala povračilo škode od voznikov, pri čemer škode od zavarovalnice ne uveljavlja, ker se vozil ne zavaruje. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ji takšen poslovni model omogoča ustvarjanje velikih dobičkov, in sicer iz javnih evidenc izhaja, da čisti dobiček tožeče stranke znaša za leto 2017 3,5 mio EUR, za leto 2016 2,4 mio EUR in za leto 2015 3,5 mio EUR. Odškodninska odgovornost toženca ni podana. Neizvedba dokaznih predlogov o postavitvi izvedenca za motorna vozila in promet, skupaj z ogledom in simulacijo nezgode in sam ogled kraja nezgode predstavljajo bistvene postopkovne kršitve. Sodišče ne bi bilo dolžno pozvati toženca k substanciranju dokaznega predloga, v kolikor bi podal samo gol predlog za postavitev izvedenca. Ker je predlog obrazložil, bi v primeru nejasnosti sodišče moralo pozvati toženca na dopolnitev dokaznega predloga. Neprepričljivi so razlogi za zavrnitev ogleda in simulacije. Sodišče se ne opredeli do trditvene podlage in izrecnega sklicevanja tožene stranke na 178. člen ZDR-1, kljub temu, da situacija, ko se presoja o soprispevku, kliče prav po uporabi te zakonske določbe. Avtobus ni imel senzorjev, ni imel stekla do tal pri prvih vratih, kar mrtvi kot skoraj odpravlja. Toženec je bil preobremenjen, objektivne razmere na avtobusni postaji v A. so bile nevzdržne in so zahtevale dnevno manevriranje iz perona 6 na način, da so bili vozniki vedno tik na meji, ali jim bo manever uspel ali ne. Toženec je poznal avtobusno postajo in otežene razmere, kljub temu pa je moral dnevno izvajati ta manever. Zgolj dobro poznavanje avtobusne postaje v A. s strani toženca ne pomeni, da se lahko zanemari stanje, v kakršnem je postaja. Toženec je sedem let opravljal delo voznika avtobusa pri tožeči stranki in ves ta čas je bil delovno močno obremenjen. Je starejši delavec, v času škodnega dogodka je bil star 57 let, v času nezgode pa je bil na delu že skoraj 11 ur. Toženec ima predvideno 40 urno tedensko obveznost. Avtobusna postaja v A. ni ustrezna za današnje prometne razmere. Ostaja nespremenjena že od leta 1961, v tem obdobju se je število registriranih vozil povečalo iz cca. 50.000 registriranih vozil v letu 1960 na 1.438.000 registriranih vozil v letu 2015. Locirana je na dimenzijsko neustreznem prostoru, stisnjena je med dvema cestama. Že sama Mestna občina A. šteje avtobusno postajo za neustrezno. Poleg tega vozniki osebnih vozil zlorabljajo križišče za izogibanje rdeči luči na semaforju in so razmere dodatno kaotične. Treba je upoštevati, da je do nezgode prišlo v času hude gneče v A., saj je ob petkih ob 14.15 uri v centru A. promet zelo živahen in gost. Stebriček, v katerega je zadel toženec, je bil v mrtvem kotu. Zaradi njegove višine in karakteristik avtobusa, ga toženec ni mogel videti in bi moral vsak voznik na slepo odpeljati mimo. Toženec na avtobusu ni povzročil nobene škode, kjer bi mu lahko očitali krivdo. Bil je skrben, presodil je, da bo glede na svoje dosedanje dolgoletne izkušnje in strokovno podkovanost zmogel takšen primer. Priče, še posebej B.B. so pojasnile, da so poškodbe avtobusov s strani voznikov tožeče stranke pogoste, da ni voznika brez škode. Toženec je pri zaslišanju tudi jasno povedal, da ni imel možnosti, da bi podal svoj zagovor, pri čemer je bilo vsem ostalim voznikom to omočeno, oziroma so bili njihovi dogodki obravnavani pred Komisijo. Soprispevek tožeče stranke je 99 % in sicer iz razloga, ker je šlo za hudo preobremenjenost toženca, za neustrezno avtobusno postajo, neustrezno opremo avtobusa. Šlo je za manjšo površinsko prasko v dolžini dobrih 10 cm. Ličarska dela tudi niso mogla trajati 5 ur. Tožeča stranka ni utrpela nobene škode, saj so delo opravljali delavci tožeče stranke. Popravilo ni bilo posebej specificirano glede potrebe materiala. Račun predstavlja enostransko listino. Glede na to, da je tožeča stranka sama izvedla popravilo avtobusa, obračun delovnega naloga oziroma postavk, ki jih vtožuje po svojem ceniku, ne predstavljajo navadne škode ali izgubljenega dobička. Prav tako je dogodek odmaknjen več kot leto dni, kar pomeni, da je nastala še višja škoda. Toženec priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe toženca ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Ne drži očitek tožene stranke sodišču, da ni dovolilo postavljati vprašanj o ravnanju skrbnega poklicnega voznika in pri tem izpostavlja na primer zapis na strani 22 zapisnika naroka z dne 6. 3. 2018, ko sodišče ni dovolilo postavitve vprašanja C.C., pri čemer toženec spregleda, da je sodišče vedno obrazložilo, zakaj določenega vprašanja ne dovoli. Sodišče je glede določenih vprašanj obrazložilo, da ne dovoli zaslišanja na primer priči C.C. in priči D.D., ker je toženec predlagal njuno zaslišanje zgolj iz razloga neenake obravnave zaposlenih, toženec pa je postavljal vprašanja, ki se na to niso nanašala. Predlog postavitve izvedenca za motorna vozila in promet je nekonkretiziran in nesubstancioniran, poleg tega pa je potrebno opozoriti, da gre za izvedenca dveh ločenih področij, pri čemer toženec ni specificiral, kaj bi dokazoval s prvim in drugim izvedencem. Toženec je navajal, da ni imel nikoli poškodbe vozila, takšno navedbo je tožeča stranka prerekala in dokazala nasprotno. Glede na navedbe, da je bil preobremenjen, je tožeča stranka predložila potne naloge in pripravila tabelo dejansko opravljenih ur. Bil je poklicni voznik avtobusa in je avtobus vozil dnevno brez senzorjev na avtobusno postajo A. in to večkrat dnevno. Primerjava s sodbo Pdp 947/2015 je brezpredmetna, saj ne gre za enako dejansko stanje. Tožeča stranka se zaradi nizkega zavrnjenega zneska ni odločila za vložitev pritožbe, nasprotuje pa pavšalnim navedbam sodišča, da tožeča stranka tožencu časa čakanja na avtobusni postaji ne šteje v delovni čas. Tožeča stranka ravna v skladu z Zakonom o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev, Kolektivno pogodbo za cestni potniški promet ter internim Pravilnikom o deljenem delovnem času. Toženec lahko dobi na obračunu potnega naloga in obračunski listi posamezne postavke ločeno: delo po času, čas za pripravo in pospravo, za sprevodniška opravila, čas malice ter dodatek za delo v deljenem delovnem času. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu poklicni voznik avtobusa, pri čemer med strankama tudi ni bilo sporno, da je 17. 4. 2015 ob 14.15 uri pri izvozu iz perona št. 6 na avtobusni postaji v A. zaradi nepravilno parkiranega avtomobila na peronu št. 5 večkrat zapeljal naprej in nazaj in oplazil (60 ali 70 cm visok) betonski stebriček, pri tem pa poškodoval spodnji srednji vogal avtobusa. Tožeča stranka je toženca pozvala tudi, da plača škodo v višini 60 % in ga opozorila, da bo sicer znesek izterjala po sodni poti. Sodišče je ob navedenem štelo, da je tožeča stranka soprispevala k škodi v deležu 1/3 zaradi tega, ker je bil toženec v spornem obdobju preobremenjen z delom.

7. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore o tem, da sodišče ni izvedlo vseh relevantnih dokazov, navaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek s prečitanjem listin, ki sta jih predložili obe stranki ter z zaslišanjem toženca in prič E.E., F.F., C.C., D.D., G.G., H.H. in B.B. in I.I. Ob navedenem je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca - cenilca, saj je šlo za škodo, ki je bila jasno obrazložena in izkazana, prav tako je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca za motorna vozila in promet, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da dokazni predlog ni bil dovolj substanciran, prav tako ni šlo za takšno situacijo, da sodišče ne bi imelo strokovnega znanja glede prometa. Tudi glede simulacije dogodka je sodišče jasno obrazložilo, da je bilo tudi sicer dejansko stanje kasneje spremenjeno, tako da tudi ogled kraja nezgode in simulacija dogodka ne bi dodatno razjasnili stvari, ker na avtobusni postaji A. ni več betonskega stebrička, ki je oviral izvoz iz perona 6. Dejstvo je, da je bil toženec dolgoletni voznik avtobusa, torej nesporno usposobljen za vožnjo konkretnega avtobusa (brez dodatne opreme ogledala do tal), pri čemer je tudi večkrat dnevno speljeval iz perona št. 6 in bil seznanjen s stebričkom. Ob tem tudi ne gre spregledati dejstva, da ni obvezna oprema avtobusa takšna, da bi zahtevala ogledala do tal.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 177. členu določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. ZDR-1 v 178. členu ureja zmanjšanje odškodnine ali oprostitev plačila odškodnine in določa, da se odškodnina lahko zmanjša ali se delavca oprosti njenega plačila, če je zmanjšanje ali oprostitev plačila primerna glede na njegovo prizadevanje za odpravo škode, odnos do dela ali njegovo gmotno stanje. V kolikor se sodišče ni izrecno sklicevalo na 178. člen ZDR-1, ne gre za takšno kršitev, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Iz celotne obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče določbo vendarle upoštevalo pri svoji odločitvi. Sodišče je raziskovalo, kakšna je bila delovna obremenitev toženca in na podlagi te ocene tudi odločilo o soprispevku tožeče stranke v deležu do 1/3, s tem da je sodišče odločalo o nizkem tožbenem zahtevku in pri tem odločilo, da je toženec dolžan toženi stranki povrniti 136,67 EUR, kar ne predstavlja visokega zneska, upoštevaje pri tem tudi nižjo plačo toženca. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da že stroški sodnega postopka na prvi stopnji presegajo tožbeni zahtevek v višini 205,01 EUR, postavitev različnih sodnih izvedencev, pa bi pomenila, da bi stroški sodnega postopka večkratno presegli znesek v višini 136,67 EUR, kar bi moral sicer plačati toženec toženi stranki po odločitvi sodišča prve stopnje.

9. Odškodninska obveznost je podana, če je podano nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in krivda. Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da toženec ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, saj je bil stebriček v mrtvem kotu. Šlo je namreč za stebriček višine 60 ali 70 cm, toženec pa je zanj vedel, saj je večkrat dnevno parkiral avtobus na peronu 6. Huda malomarnost je podana, če oseba ni ravnala s takšno pazljivostjo kot običajen človek, pri čemer je toženec poklicni voznik in zavezan še k večji skrbnosti kot običajen človek, hkrati pa je šlo za peron, ki ga je toženec dnevno uporabljal. Toženec bi lahko škodo preprečil, če bi ravnal s profesionalno skrbnostjo, kar pa ni, kot je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je obširno obrazložilo tudi vse elemente odškodninske odgovornosti.

10. Ni mogoče slediti tudi pritožbenim ugovorom toženca, da je tožeča stranka odgovorna za škodo v 99 % (toženec pa 1 %). Sodišče je ugotovilo, da je bil v spornem obdobju dejansko delovno prekomerno obremenjen, pri tem pa je soodgovornost tožeče stranke pravilno ocenilo v višini ene tretjine, kar je sodišče ugotovilo upoštevaje prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) in posledično ustrezno zmanjšalo naloženo odškodnino.

11. Neutemeljen je pritožbeni ugovor toženca, da bi morala o predmetnem škodnem dogodku pri tožeči stranki odločati Komisija, ter da ni imel možnosti, da bi podal svoj zagovor. Toženec je lahko vse svoje ugovore podal pred sodiščem, pri čemer je pojasniti, da zakonodaja ne predvideva posebne Komisije pri delodajalcu, ki bi presojala utemeljenost oziroma neutemeljenost odškodninskih zahtevkov. Tudi ugovor toženca, da tožeča stranka ni utrpela nobene škode, ni utemeljen. Škoda je tožeči stranki nastala. Če so zaposleni delavci pri tožeči stranki opravili kleparska in ličarska dela, to ne more pomeniti, da škoda ni nastala, nenazadnje je tožeča stranka morala plačati svoje delavce in material za popravilo škode.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navedlo razloge za svojo odločitev. Na ostale pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer toženec iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1960/2001
• VDS sodba Pdp 102/2002
• VDS sodba Pdp 478/98