<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 933/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.933.2018
Evidenčna številka:VDS00023162
Datum odločbe:27.03.2019
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Marko Hafner (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da je moral pred izrednimi naročili pridobiti soglasje uprave zaradi kontrole nad zalogami blaga, težave pa so bile tudi v komunikaciji med tožnikom in obema zakonitima zastopnikoma, ki so se stopnjevale tekom leta).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožeči vročila dne 19. 1. 2018, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 11. 7. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (točka II izreka), tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 6 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v znesku 2.800,00 EUR bruto, skupaj 16.800,00 EUR bruto, v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko od dne 19. 1. 2018 do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za obdobje od 15. 1. 2018 do 18. 1. 2018 plačati 50 % zneska ob upoštevanju mesečne plače v višini 2.800,00 EUR bruto, od 19. 1. 2018 do 11. 7. 2018 pa za vsak mesec plačati plačo v višini 2.800,00 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (točka IV izreka), ji plačati sorazmerni del regresa za leto 2018 v znesku 360,52 EUR bruto (točka V izreka) ter ji za obdobje od 1. 1. 2018 do odločitve sodišča prve stopnje plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2018 v skupnem znesku 1.733,68 EUR bruto, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka VI izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo, reparacijo od dneva odločitve sodišča prve stopnje do poziva nazaj na delo ter višjo reparacijo od dosojene za obdobje od 15. 1. 2018 do 18. 1. 2018, plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2017 v višini 1.600,00 EUR bruto, višje denarno povračilo namesto reintegracije od dosojenih 6 plač in obračun in plačilo davkov in prispevkov na vse denarne zneske iz delovnega razmerja (točka VII izreka). Postopek je (s sklepom) ustavilo zaradi umika tožbe glede zahtevka za plačilo regresa za leto 2017 v višini 804,96 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2017 dalje do plačila (točka VIII izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.934,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka IX izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper točke II, III, IV, VII in IX izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu zahtevku tožnika glede poziva nazaj na delo oziroma podrednemu zahtevku za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 18 plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v znesku 2.800,00 EUR bruto, skupaj 50.400,00 EUR bruto, ter zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2017 v višini 1.600,00 EUR bruto, celotnih potnih stroškov pooblaščenca tožnika, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnika, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za poziv nazaj na delo navaja, da je izredna odpoved konstrukt zoper tožnika, ukinitev delovnega mesta tožnika pa kaže na jasen namen tožene stranke, da se tožnika kot delavca znebi tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage in s tem kršilo 7. člen ZPP, ko je navedlo, da naj bi se pri toženi stranki prej, pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, težje odločili, da bi le enega od dveh družbenikov, tožnika ali A.A., postavili za vodjo prodaje. Nobena stranka namreč ni zatrjevala, da naj bi se pri toženi stranki pred podano izredno odpovedjo tožnikove pogodbe pogovarjali o tem, da naj bi se postavilo enega od družbenikov za vodjo prodaje. V zvezi z odločitvijo glede višine denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče je spregledalo, da tožnikov naziv višji medicinski tehnik pomeni VI. raven dosežene izobrazbe, še dosegljivo delovno mesto, za katero bi se lahko tožnik potegoval, pa je delovno mesto diplomirane medicinske sestre v enem od razpoložljivih oddelkov javnih zdravstvenih zavodov. Na tem delovnem mestu lahko delavec napreduje od 32. do najvišjega 42. plačnega razreda ter bi osnovna bruto plača, ki bi jo lahko tožnik dosegel ob zaposlitvi na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre, znašala 1.485,45 EUR bruto (32. plačni razred) oziroma največ 2.198,84 EUR bruto (42. plačni razred). Takšen znesek bruto plače bi bil za tožnika malo verjeten, saj bi glede na njegovo starost že pred uvrstitvijo v najvišji 42. plačni razred izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Na takšnem delovnem mestu bi torej prejemal zgolj polovico bruto plače, ki jo je prejemal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2017, v nasprotju s 162. členom ZDR-1. Tožnik je namreč preostanek letnega dopusta nameraval izrabiti v prvi polovici koledarskega leta 2018, odločitev sodišča pa predstavlja kaznovanje tožnika, ki je, glede na dolgoletno prakso tožene stranke, načrtoval izrabo letnega dopusta ob upoštevanju družinskih obveznosti in razmer. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede potnih stroškov in odsotnostjo njegovega pooblaščenca iz pisarne.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede pravnega standarda hujše kršitve. Sodišče namreč meni, da je bila izredna odpoved pretiran ukrep, saj na skupščini tožene stranke nihče od družbenikov ni izrecno navedel, da se s tožnikovim predlogom ne strinja (priča B.B. je sicer izpovedala, da je bilo to razumeti iz debate). Sodišče ocenjuje, da bi z odločnejšo reakcijo zakoniti zastopnik C.C. celotno dogajanje lahko ustavil oziroma se vsaj jasneje opredelil, da gre za dejanje, ki ga šteje za hudo kršitev. Zaradi tožnikovega statusa družbenika in glede na dvajset letno poznanstvo z zakonitim zastopnikom C.C., je bil odnos med njima bolj enakopravne narave, v nekem obdobju pa sta bila celo prijatelja. Pritožba meni, da od zakonitega zastopnika ne moremo pričakovati, da bo v razmerju do delavca nastopal diktatorsko ter da bi vsako ravnanje, glede katerega je že iz vsebinskega vidika jasno, da gre za kršitev, posebej opredeljeval s stopnjo kršitve samo zato, da bi potencialno v sodnem sporu dokazal, da gre za hujšo kršitev in da je sam nastopal odločno. Zakoniti zastopnik do vseh delavcev ravna demokratično ter spoštljivo, ne vpije na podrejene ter pričakuje, da tudi zaposleni poznajo svoje delovne obveznosti. Prav tako od delavcev pričakuje lojalnost, pri čemer ni mogoče taksativno našteti vseh situacij, za katere bi lahko ocenili, da gre za kršitev lojalnosti. Izredna odpoved je bila edini možen ukrep, da se zavaruje premoženje tožene stranke pred škodljivim ravnanjem njenega delavca. S tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati dela do poteka odpovednega roka, saj je obstajala resna nevarnost, da bo tožnik s svojim ravnanjem nadaljeval ter bo ostale delavce uspel prepričati, da mu sledijo. Tožnik je kršil svoje pogodbene obveznosti, ki so pisne in jasno določajo, da se mora delavec vzdržati vsakršnega ravnanja, ki lahko povzroči škodo delodajalcu. Posebno opozarjanje na spoštovanje takšnih določb ni potrebno in se tudi od delodajalca ne more zahtevati. Navaja, da so bila že predhodno storjena škodljiva ravnanja tožnika, za katera tožena stranka ni vedela.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2011 za nedoločen čas na delovnem mestu „menedžer nabavne in distribucijske enote družbe“. Tožnik je poleg C.C., A.A. in D.D. tudi družbenik tožene stranke, pri čemer je delež vsakega družbenika 25%. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je dne 8. 1. 2018 s svojega službenega elektronskega naslova (...@...) zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o., ki je v lasti tožene stranke, in sicer B.B., F.F., G.G. in H.H. na njihove službene naslove, v vednost pa vključil tudi preostale družbenike tožene stranke, poslal elektronsko sporočilo z vsebino: „Kot sem vas že danes popoldan obvestil po telefonu in ker se za večino od vas počutim odgovornega, ker ste danes na E. in nekateri med vami „polni delovnik“ nekateri pa vsaj nekaj ur, delate program I., ki ga vodim, sem danes skupščini E. predlagal, da se sproži postopek osamosvojitve/oddelitve „I. grupe“ (v prevodu: „I. skupine“) od E.. Ker ne želim, kot tudi nikoli nisem hotel in ker nimam pravice, da od vas karkoli izsiljujem, se na vas obračam s prošnjo, da se odločite, kdo med vami mi je pripravljen slediti pri oddelitvi, kdo pa želi ostati v E.. Ker vsak od vas skrbi tudi za družino, bom razumel in spoštoval, če se boste odločili, da vam E. zagotavlja večjo varnost in da si ne želite nove avanture. Vendar, če od vas prejmem pozitiven odgovor in ponovno zaupanje, grem naprej z razgovori s solastniki E. (C.C., A.A. in D.D.), da bi se začeli razgovori z dobavitelji in kupci, da se promet, obveznosti, … ki jih ima E. s I. programom, prenesejo na novo firmo. V agendi imamo sestanek I., ki je načrtovan v torek 16. 01. v Zagrebu in zato predlagam, da se sestanka udeležijo tudi C.C., A.A. in D.D.. Do tedaj pa ima vsak dobrih sedem dni časa, da premisli o moji iniciativi in da razčistimo in se odločimo, kje vidimo sebe v prihodnosti in v kateri smeri naj usmerjamo svojo energijo in čas. Hvala na razumevanju in lahko noč, J.J.“.

9. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da je tožnik s svojim dejanjem naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj dejanje predstavlja kršitev prepovedi konkurence, kršitev poslovne skrivnosti in povzročanje škode delodajalcu po 37., 38. in 39. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013) ter mu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti (poleg obstoja odpovednega razloga) izpolnjen tudi drugi zakonski pogoj, in sicer, da v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik 8. 1. 2018 zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo z zgoraj navedeno vsebino. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da je moral pred izrednimi naročili pridobiti soglasje uprave zaradi kontrole nad zalogami blaga, težave pa so bile tudi v komunikaciji med tožnikom in obema zakonitima zastopnikoma, ki so se stopnjevale tekom leta 2017).

12. Sodišče prve stopnje je štelo, da bi moral direktor tožene stranke glede na potek dogodkov in ob vedenju, da tožnik resno razmišlja o odhodu iz družbe, poskrbeti za ustrezen vsebinski pogovor o tem, saj je bila tožnikova e-pošta z dne 8. 1. 2018 posledica izostanka komunikacije, zato je zavzelo stališče, da tožnikovo ravnanje nima takšne teže, kot mu jo pripisuje tožena stranka. Pri tem je upoštevalo, da se je direktor tožene stranke pred tem že dvakrat srečal s tožnikom, in sicer avgusta 2017 in nato še oktobra 2017, vendar s tožnikom ni dosegel dogovora. Zato se je v pogovore vključil tudi A.A., kateremu je tožnik oktobra 2017 povedal, da „se ne vidi“ več pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče meni, da dogajanje na skupščini ter dogodki, ki so se zgodili pred tem, ne opravičujejo tožnikovega ravnanja v smislu, da v tolikšni meri zmanjšujejo težo njegovega ravnanja, da zaradi tega ni podana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku je bilo namreč na skupščini jasno povedano, da družbeniki njegovega predloga ne podpirajo, da ga je treba predhodno obravnavati na skupščini, vendar mora biti formalen, konkretiziran in finančno ovrednoten. Tudi če družbeniki na skupščini niso izrecno zavrnili tožnikovega predloga o oddelitvi programa iz družbe, je tožnik s svojim ravnanjem kršil prepoved škodljivih ravnanj iz 37. člena ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, kar je navsezadnje ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožnik med prejemnike e-pošte vključil ostale družbenike in spornega dejanja pred njimi ni skrival, ni odločilno za presojo kršitve. To je kot bistveno zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje, ki je dalo tudi prevelik pomen dejstvu, da je bilo na skupščini izpostavljeno, da se bo tožnik obrnil na sodelavce s predlogom, da pa zakonita zastopnika napovedanega in pričakovanega dejanja tožnika nista preprečila, čeprav bi ga mogla in morala, če sta štela, da gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadošča namreč, da je direktor C.C. tožnika prosil, naj sodelavcem ne piše. Stališče sodišča prve stopnje ne upošteva sicer pravilnih ugotovitev, da je tožnik povzročil zaskrbljenost, nemir in v določeni meri tudi strah pri prejemnikih pisanja, pri čemer je B.B. izpovedal, da je bil nad prejetim e-sporočilom kljub seznanjenosti o dogodkih pred, na in po skupščini presenečen, H.H. pa, da je razmišljal predvsem o sebi, A.A. pa je izpovedal, da ga je pisanje pretreslo. G.G. je izpovedal, da je bil to zanj šok in da je bil razočaran ter zaskrbljen zaradi sodelavcev v Zagrebu, F.F. pa, da je zaradi e-pošte ni nič skrbelo, saj je vedela, da dela v dobri ekipi, se je pa vznemirila, ko je drugi dan prejela sporočilo zakonitega zastopnika, kjer je bilo navedeno, da ni s tožnikom nič dogovorjeno in da njegovo ravnanje ni dobro. Ravnanje tožnika je torej pri zaposlenih povzročilo predvsem negativno reakcijo, zaskrbljenost, nemir, na tožnikovo sporočilo tudi ni nihče odgovarjal. Tožnikovo elektronsko sporočilo z dne 8. 1. 2018 torej pomeni hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podana, sploh ni ugotavljalo obstoja okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Zato je v tem delu ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Posledično je najmanj preuranjena in zato nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede reparacije, reintegracije oziroma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, glede sorazmernega dela regresa za leto 2018 ter nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2018, saj je odločitev o teh zahtevkih odvisna od zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališča, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v tem sklepu ter dokazni postopek dopolniti tudi glede drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ponovno odločilo o zakonitosti izpodbijane odpovedi, reparaciji, reintegraciji ali sodni razvezi. Glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR‑1, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 37, 38, 39, 109, 110, 110/1, 110/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MTYw