VDSS Sodba Pdp 937/2018

Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da napredovanj, ki jih je tožnik dosegel na delovnem mestu kuhar IV v obdobju med 1. 2. 1992 in 30. 11. 2004, ni mogoče upoštevati zaradi razlike med količniki in plačnimi razredi po sprejetju Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je ob prevedbi v plačne razrede s 1. 8. 2008 tožniku napredovanja v količnikih prevedla v napredovanje za tri plačne razrede in da je posledično tožnik na delovnem mestu pomožni delavec II - čistilec motornih vozil napredoval za 5 plačnih razredov. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni razloga, da se napredovanj v času pred uveljavitvijo ZSPJS ne bi smelo upoštevati tudi po uveljavitvi tega zakona.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvi in drugi alineji II. točke izreka delno spremeni tako, da se izrek v tem delu na novo glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko:

- od 16. 8. 2012 do 31. 3. 2016 uvrstiti v 17. plačni razred in ji obračunati razliko v plači med 14. in 17. plačnim razredom, od zneska razlike odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

- od mesečnih neto zneskov za obdobje od 16. 8. 2012 do 30. 6. 2014, od 16. 8. 2014 do plačila,

- od mesečnih neto zneskov za obdobje od 1. 7. 2014 do 31. 3. 2016, pa od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila,

- zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov za obdobje od 16. 8. 2012 do 30. 6. 2014, od zapadlosti teh zneskov (od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec) do 15. 8. 2014, pa se zavrne,

- od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2017 uvrstiti v 18. plačni razred ter ji od 1. 12. 2016 obračunati razliko v plači med 15. in 18. plačnim razredom, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, zavrne pa se višji zahtevek za obračun razlike v plači med 15. in 18. plačnim razredom in izplačilo pripadajočega zneska neto plače od 1. 4. 2016 do 30. 11. 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov razlike v plači za obdobje od 1. 4. 2016 do 30. 11. 2016."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep tožene stranke z dne 28. 9. 2017 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 2. 2018 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni:

- od 16. 8. 2012 do 31. 3. 2016 uvrstiti v 17. plačni razred ter mu obračunati razliko v plači med 14. in 17. plačnim razredom, od zneska razlike odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec;

- od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2017 uvrstiti v 18. plačni razred in mu obračunati razliko v plači med 15. in 18. plačnim razredom, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec;

- od 1. 7. 2017 dalje uvrstiti v 20. plačni razred in mu obračunati razliko v plači med 17. in 20. plačnim razredom, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za uvrstitev v 19. plačni razred in obračun ter izplačilo razlike v plači od 15. 9. 2010 do 15. 8. 2012, uvrstitev nad 17. plačni razred in obračun ter izplačilo razlike v plači od 15. 8. 2012 do 31. 3. 2016, uvrstitev nad 18. plačni razred in obračun ter izplačilo razlike v plači od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2017, nadalje sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se bo tožniku določila osnovna plača na podlagi uvrstitve v 19. plačni razred ter z njim določiti dodatek k osnovni plači, del plače za delovno uspešnost in način odpravljanja nesorazmerij v osnovni plači vse od 15. 9. 2010 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 912,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne bi smelo upoštevati plačilnih razredov napredovanj v količniku, ker jih ni mogoče enačiti s plačnimi razredi po uveljavitvi ZSPJS. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik ob razporeditvi na delovno mesto pomožni delavec II - čistilec motornih vozil s 1. 12. 2004 razporejen tri plačilne razred višje kot znaša izhodiščni količnik delovnega mesta čistilec motornih vozil. To pomeni, da je tožena stranka tri napredovanja, ki jih je tožnik dosegel v obdobju med 2. 1. 1992 in 30. 11. 2004 že upoštevala. Sodišče se do tega argumenta ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ponovno upoštevanje določenega števila napredovanj bi pomenilo podvajanje in tožnikovo neupravičeno obogatitev. Za napredovanje s 1. 4. 2016 in naslednja napredovanja, ki jih je sodišče priznalo tožniku, bi moralo ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje, česar pa ni storilo. Sodišče ni upoštevalo interventnega Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015, ki določa, da javni uslužbenci, ki napredujejo v višji plačni razred v letu 2016, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom s 1. 12. 2016. Sodišče ni upoštevalo niti ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti in tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 16. 8. 2012, temveč je potrebno upoštevati krajši, triletni zastaralni rok. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, nanj pa je v pretežnem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja dela zakonskih zamudnih obresti ter glede pridobitve pravice do višje plače na podlagi napredovanja z dnem 1. 4. 2016, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sicer se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da je tožena stranka tožniku pri premestitvi z delovnega mesta kuhar IV na delovno mesto pomožni delavec II - čistilec motornih vozil s 1. 12. 2014 že upoštevala tri plačne razrede napredovanj. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka, to ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo mogoče preizkusiti, kar je v obravnavani zadevi mogoče. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, iz obrazložitve sodbe pa je jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče prav tako ne stori očitane bistvene kršitve postopka.

7. V obravnavani zadevi tožnik zahteva priznanje napredovanj. V obdobju od 2. 1. 1992 do 30. 11. 2004 je delal na delovnem mestu kuhar IV v IV. tarifnem razredu. Od 1. 12. 2004 do 14. 9. 2010 je bil zaposlen na delovnem mestu pomožni delavec II - čistilec motornih vozil v II. tarifnem razredu, od 15. 9. 2010 dalje pa je ponovno opravljal delo na delovnem mesto kuhar IV. Zahteva, da mu tožena stranka za obdobje od 15. 9. 2010 dalje prizna oziroma upošteva napredovanja, ki jih je pridobil z delom na delovnem mestu kuhar IV v obdobju med 2. 1. 1992 in 30. 11. 2004. Sodišče je tožniku priznalo tri plačne razrede napredovanj z nosilnim argumentom, da gre za napredovanja, ki jih je tožnik že dosegel z delom na istem delovnem mestu in mu jih je tožena stranka ob ponovni premestitvi na isto delovno mesto dolžna priznati, četudi je bil vmes pri toženi stranki zaposlen na drugem delovnem mestu nižjega tarifnega razreda.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da napredovanj, ki jih je tožnik dosegel na delovnem mestu kuhar IV v obdobju med 1. 2. 1992 in 30. 11. 2004, ni mogoče upoštevati zaradi razlike med količniki in plačnimi razredi po sprejetju Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je ob prevedbi v plačne razrede s 1. 8. 2008 tožniku napredovanja v količnikih prevedla v napredovanje za tri plačne razrede in da je posledično tožnik na delovnem mestu pomožni delavec II - čistilec motornih vozil napredoval za 5 plačnih razredov. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni razloga, da se napredovanj v času pred uveljavitvijo ZSPJS ne bi smelo upoštevati tudi po uveljavitvi tega zakona.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so bila tožniku napredovanja neupravičeno priznana, ker jih je tožena stranka že upoštevala pri razporeditvi na delovno mesto pomožni delavec II - čistilec motornih vozil 1. 12. 2004. Da je tožena stranka napredovanja upoštevala pri navedeni razporeditvi, med strankama niti ni sporno, saj je tožnik to dejstvo sam navedel v tožbi (str. 3 tožbe). To pa ne pomeni, da se je priznanje napredovanj s tem "izčrpalo" oziroma da bi bil tožnik s priznanjem napredovanj tudi od 15. 9. 2010 dalje, ko je bil ponovno premeščen na delovno mesto kuhar IV, neupravičeno obogaten, kot zmotno zatrjuje tožena stranka. Pri razporeditvi na delovno mesto pomožni delavec II - čistilec motornih vozil v II. tarifnem razredu je bila tožena stranka na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS zavezana priznati napredovanja, saj je šlo za razporeditev na delo v nižjem tarifnem razredu. Ob premestitvi z dne 15. 9. 2010 pa je bil tožnik premeščen na delovno mesto kuhar IV v IV. tarifnem razredu - enako, kot ga je zasedal v obdobju med 2. 1. 1992 in 30. 11. 2004. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se dikcija določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS, da javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na "prejšnjem delovnem mestu", razlaga tako, da se upoštevajo tudi pretekle zaposlitve in ne le zadnje delovno mesto pred premestitvijo. Bistvena okoliščina, ki jo je pri tem stališču upravičeno upoštevalo sodišče prve stopnje, pa je primerjava dela oziroma delovnih nalog. Tožnik je od 15. 9. 2010 opravljal enako delo kot v obdobju med 2. 1. 1992 in 30. 11. 2004. Posledično je zaradi opravljanja enakega dela pravilna presoja, da po določbi prvega odstavka 20. člena ZSPJS tožnik ohrani napredovanja.

10. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za napredovanja, ki jih je tožniku priznalo od 1. 4. 2016 naprej, ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku z aneksom k pogodbi o zaposlitvi priznala napredovanje s 1. 4. 2016 in je dejstvo, da je tožnik s 1. 4. 2016 napredoval za en plačni razred, med strankama nesporno. Napredovanje za dva plačna razreda s 1. 7. 2017 pa je bilo izvedeno neposredno na podlagi Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (Ur. l. RS, št. 46/17), zato v tem primeru ni treba preverjati izpolnjevanja pogojev za napredovanje, kot zmotno navaja tožena stranka.

11. Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri priznanju pravice do višje plače na podlagi napredovanja s 1. 4. 2016 upoštevati Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (ZUPPJS15, Ur. l. RS, št. 95/14). Po določbi prvega odstavka 7. člena tega zakona pridobijo javni uslužbenci, ki napredujejo v višji plačni razred, pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom s 1. decembrom 2016. To pomeni, da se tožnik s 1. 4. 2016 sicer uvrsti v 18. plačni razred, vendar pa mu plača iz tega plačnega razreda pripada šele od 1. 12. 2016. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Tožena stranka prav tako utemeljeno ugovarja zastaranje zakonskih zamudnih obresti. Drži, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo (str. 5) podala ugovor zastaranja, torej je ugovor pravočasen. Po določbi prvega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) zastarajo zamudne obresti v 3 letih. Tožnik je zahtevek za odpravo kršitev pri toženi stranki vložil 16. 8. 2017, kar pomeni, da je do terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti upravičen od 16. 8. 2014 dalje. To pomeni, da tečejo zakonske zamudne obresti od mesečnih neto zneskov razlik v plačah za obdobje od 16. 8. 2012 do 30. 6. 2014 od 16. 8. 2014 dalje, od mesečnih neto zneskov razlik v plačah za obdobje od 1. 7. 2014 do 31. 3. 2016, pa od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnik vtoževal zakonske zamudne obresti od mesečnih neto zneskov razlik v plačah šele od 18. v mesecu za pretekli mesec, čeprav so plače v resnici zapadle v plačilo že 5. v mesecu za pretekli mesec, kot izhaja iz predloženih plačilnih list. Glede na postavljeni zahtevek zato razlika v plači za junij 2014 zapade v plačilo 18. 7. 2014 in od nje zaradi zastaranja začnejo zakonske zamudne obresti teči šele od 16. 8. 2014. Razlika v plači za julij 2014 pa glede na postavljeni zahtevek zapade v plačilo 18. 8. 2014, zato zanjo zakonske zamudne obresti ne morejo teči že od 16. 8. 2014 (s tem bi pritožbeno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek), ampak tečejo od 18. 8. 2014, kot je tožnik vtoževal. Ob upoštevanju vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Zaradi delne ugoditve zahtevku se uspeh strank ni bistveno spremenil, zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji.

14. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.06.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 891/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 20/2018
• VDSS Sodba Pdp 179/2019