VDSS Sodba Pdp 952/2018

Jedro

Odškodninski zahtevek tožnice iz naslova izgubljenega zaslužka je zastaral. Dejstva, na katera tožnica opira svoj zahtevek (spremenjena sistemizacija delovnih mest), izhajajo iz let 2007 oziroma 2008, tožnica pa je zahtevek uveljavljala šele leta 2016 oziroma konkretizirano šele v letu 2017, kar je po preteku 3-letnega subjektivnega in tudi 5-letnega objektivnega zastaralnega roka.

Ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma domnevnega trpinčenja in diskriminacije. Po stališču sodne prakse v podobnih zadevah za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, temveč morajo okoliščine primera dokazovati, da je šlo za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takih okoliščin tožnica ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 36.200,00 EUR odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka, premoženjske škode, nepremoženjske škode in uničenega poslovnega ugleda in časti (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 1.382,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje zaključku sodišča, da ni podano protipravno ravnanje v obliki diskriminacije in kontinuiranega trpinčenja tožnice v zvezi s posamično postavko vtoževane škode. Meni, da je sodišče napačno opredelilo vrednost spora, saj je tožnica za znesek 8.354,60 EUR zahtevek utesnila, zato je vrednost spora 27.845,60 EUR. Nasprotuje zaključku o zastaranju zahtevka, saj tožena stranka ni podala ugovora zastaranja. Tožničin zahtevek za odškodnino iz naslova diskriminacije in trpinčenja se nanaša na čas po 2. 5. 2009 in zato poravnava v zadevi opr. št. I Pd 634/2009 ne bi smela vplivati na ta zahtevek, saj je v tistem sporu tožnica navajala trpinčenje do 2. 5. 2009. Po sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 788/2013 z dne 23. 1. 2014 bi tožnica lahko odškodnino zaradi trpinčenja v obliki podaje nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala šele po pravnomočnosti te odločbe, zato v tem delu tožbeni zahtevek še ni zastaral. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njene pripombe na zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 4. 6. 2018 z obrazložitvijo, da je tožnica zapisnik podpisala, kar ne drži. Ker je bila sodba izdana že 4. 6. 2018, kar je isti dan, kot je bil opravljen zadnji narok za glavno obravnavo, obstaja dvom v poštenost postopka oziroma dokazuje, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave. Meni, da sodišče ni upoštevalo dokazov v zvezi s pogodbo o zaposlitvi po novi sistemizaciji, uveljavljeni od 1. 1. 2010. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj v pretežnem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede navedbe vrednosti spornega predmeta po delnem umiku tožbe in glede zastaranja dela tožbenega zahtevka zaradi uničenega poslovnega ugleda in časti, vendar pa nobena od navedenih napak ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče ni sledilo tožničinemu naziranju glede presoje protipravnosti ravnanja tožene stranke v zvezi s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovnega sekretarja, ki ga je tožnica razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v zvezi z datumom izdaje sodbe (4. 6. 2018) tožnici ni bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Po določbi tretjega odstavka 321. člena ZPP je sodišče prve stopnje ob zaključku glavne obravnave dne 4. 6. 2018 odločilo, da sodba izide pisno in jo skladno z ZPP vročilo strankama v 30. dneh od dneva zaključka glavne obravnave. Sodba je bila strankama poslana dne 22. 6. 2018 in vročena dne 26. 6. 2018, kar dokazuje, da ni bila pripravljena vnaprej še pred zadnjim narokom za glavno obravnavo dne 4. 6. 2018, kot neutemeljeno navaja tožnica.

7. Glede kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se lahko ta kršitev uveljavlja v primeru, ko sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, ki bi jo moralo izvesti. V obravnavani zadevi pa je bila glavna obravnava izvedena, okoliščina, da tožnica res ni podpisala zapisnika na naroku dne 4. 6. 2018, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ne pomeni, da glavna obravnava ni bila izvedena. Po presoji pritožbenega sodišča navedena napaka tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z očitanima kršitvama po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnica očitkov ne konkretizira, zato jih pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja.

8. V obravnavani zadevi tožnica zahteva izplačilo odškodnine zaradi domnevnega protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma njenih zaposlenih v času, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki. Drži, da sodišče prve stopnje po delnem umiku tožbe, glede česar je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 4. 6. 2018 sprejet sklep o ustavitvi postopka, ni zmanjšalo vrednosti spora s 36.200,00 EUR na 27.845,40 EUR, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni poseglo v pravice tožnice, ki niti ni konkretizirala, v čem je navedena napaka vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

9. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek med strankama, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. I Pd 634/2009 in se je dne 24. 5. 2012 končal s sodno poravnavo, so v tem sporu brezpredmetne, saj je postopek pravnomočno končan. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. I Pd 1101/2011, saj je tudi ta postopek s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 788/2013 z dne 23. 1. 2014 že pravnomočno končan.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odškodninski zahtevek tožnice iz naslova izgubljenega zaslužka zastaral. Dejstva, na katera tožnica opira svoj zahtevek (spremenjena sistemizacija delovnih mest), izhajajo iz let 2007 oziroma 2008, tožnica pa je zahtevek uveljavljala šele leta 2016 oziroma konkretizirano šele v letu 2017, kar je po preteku 3-letnega subjektivnega in tudi 5-letnega objektivnega zastaralnega roka. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje v odgovoru na tožbo (str. 7), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka zastaranja ni ugovarjala. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne glede na zastaranje ni dokazala protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnica ni podala nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi ji morala tožena stranka ponuditi delovno mesto poslovnega sekretarja, iz katerega črpa odškodninski zahtevek iz naslova razlike v plači. Okoliščina, da je tožnica opravila izpite I. in II. letnika na ..., pri čemer je na navedeni študij po lastni izpovedi niti ni napotil delodajalec, ne pomeni, da je tožena stranka s tem, ko tožnici ni ponudila pogodbe za želeno delovno mesto, ravnala protipravno.

11. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica podala pomanjkljivo trditveno podlago glede protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma glede tožnici nastale škode. Tožnica tako ni dokazala obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke za domnevno ji nastalo premoženjsko škodo v času trajanja sodnega postopka.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma domnevnega trpinčenja in diskriminacije. Po stališču sodne prakse v podobnih zadevah za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, temveč morajo okoliščine primera dokazovati, da je šlo za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.¹ Takih okoliščin tožnica po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dokazala. Tudi glede presoje domnevnega trpinčenja oziroma diskriminacije pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede ravnanj, na podlagi katerih bi lahko sodišče sploh ugotavljalo elemente trpinčenja oziroma diskriminacije tožnice.

13. V zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na škodo zaradi uničenega poslovnega ugleda in časti, je sicer napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka glede tega dela zahtevka uveljavljala zastaranje in da je posledično zahtevek iz tega naslova zastaral. Vendar pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni dokazala obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnica je glede tega dela zgolj navajala, da je bil tožničin ugled, ustvarjen v letih 2005-2007, uničen z dejanji novega vodstva, ki je prišlo leta 2008, naštela pa je tudi nekatera dejanja, ki jih je opravljala oziroma dogodke, ki se jih udeleževala v obdobju 2005-2007, iz česar pa ne izhajajo nikakršni konkretni očitki, ki bi potrjevali, s kakšnim protipravnim ravnanjem je tožena stranka uničila poslovni ugled oziroma čast tožnice.

14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe (165., 155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Npr. sodba VSRS VIII Ips 263/2012 z dne 17. 6. 2013, sodba VDSS Pdp 1088/2013 z dne 6. 3. 2014.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 640/2008
• Sodba II Ips 191/2003
• VDSS sklep Pdp 159/2016