VDSS Sodba Pdp 128/2019

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delo sicer v bistvenem ostalo enako kot prej, da pa je bistvo reorganizacije v tem, da je z novo opredelitvijo tožnikovih delovnih nalog omogočena večja fleksibilnost pri odrejanju nalog tožniku. Po novi sistemizaciji je tožniku mogoče odrediti tudi opravljanje nekaterih drugih nalog ali stalno opravljanje nekaterih nalog, ki so bile dotlej opredeljene zgolj kot začasne, kar prispeva k večji učinkovitosti, predvsem v primerih odsotnosti zaposlenih in njihovih nadomeščanj. Tožnik sicer opravlja delo kot ga je opravljal, sprememba sistemizacije oziroma nova pogodba pa je sklenjena predvsem zato, da bo v primeru odsotnosti drugih delavcev tožena stranka lahko organizirala delovni proces tako, da bo tožnik opravljal nekatere naloge odsotnih delavcev, česar do sedaj ni opravljal, oziroma je lahko opravljal le začasno. Takšna ugotovitev pa predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe prvega odstavka 1. alineje 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 1. 12. 2017 nezakonita, ter da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti delo in priznati vse pravice na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2008 (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni pritožbeni obravnavi in zaslišanju priče A.A. pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih pritožbenih in drugih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kjer je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke (pravilno: tožnika) za soočenje tožnika s pričo B.B. glede dela, ki ga je tožnik opravljal pred in po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Meni, da priča, ki je njegov neposredni vodja, ni izpovedala po resnici in prepričljivo, za ugotovitev dejanskega stanja pa bi jo bilo treba še soočiti. Med izpovedjo priče in tožnika naj bi obstajalo tudi razhajanje glede vprašanja domnevne fleksibilnosti po uveljavitvi nove pogodbe o zaposlitvi ter dejanske vsebine dela tožnika pred in po reorganizaciji. Sodišče bi moralo zaslišati pričo A.A., predsednika sindikata C., saj je bil dnevno v stiku s svojimi člani in je seznanjen z delom, ki ga je tožnik opravljal, natančno pozna delovni proces in bi lahko konkretno in natančno opisal delo tožnika pred in po reorganizaciji. Glede na to, da je sodišče izvedlo dokaze z zaslišanjem delavcev tožene stranke, ki so na vodilnih delovnih mestih, ne pa tudi predsednika sindikata C., katerega član je tožnik, meni, da je bil neenakopravno obravnavan v postopku. Tožnik zato ni mogel dokazati fiktivne reorganizacije na delovnem mestu, na katerem dela.

Pritožba navaja, da sta podani tudi kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih pa v sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zaslišanja prič in med samimi izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve navedlo, da tako tožnik kot ostali zaposleni kljub novi sistemizaciji in reorganizaciji še vedno opravljajo enako delo kot prej in da njihove naloge ostajajo povsem identične. Nadalje navaja, da je odpovedni razlog neutemeljen, nova pogodba pa posega v tožnikove pridobljene pravice, saj naj bi opredelitev elementov delovnega razmerja v novi pogodbi o zaposlitvi, in sicer delovnega časa, kraja opravljanja dela in načina izračuna osnovne plače, pomenila nižjo stopnjo delovnopravne zaščite. V pogodbi je nezakonito navedeno, da se lahko polni delovni čas delavca med koledarskim letom spreminja z internim aktom, neodvisno od njegove volje. Kraj dela je v nasprotju z 31. členom ZDR-1 določen za območje celotne Slovenije, definicija osnovne plače pa je bistveno slabša od definicije po odpovedani pogodbi in je v nasprotju z ureditvijo v Kolektivni pogodbi dejavnosti premogovništva in ureditvijo v podjetniški kolektivni pogodbi. Navaja, da se sodišče do njegovih navedb ni opredelilo. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je prišlo do zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj vsi poslovni razlogi, ki vodstvo vodijo do določenih organizacijskih sprememb, ne pomenijo nujno tudi prenehanja potreb po delu delavcev. Sklicuje se na sodbo Vrhovega sodišča RS VIII Ips 224/2012, enako VIII Ips 226/2012, da opis delovnega mesta ni odločilni dejavnik za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerljivih primerih, četudi bi se opisa razlikovala. Sprememba delovnih mest ni zasledovala cilja združevanja delovnih mest in zniževanja nivoja vodenja in ukinitev delovnih procesov. Tožena stranka bi morala dokazati, da se opisa delovnega mesta razlikujeta v bistvenih elementih, ki bi kazali na to, da opravljanje dela zaposlenega po obstoječi pogodbi ni več mogoče oziroma potrebno. To naj bi povedala tudi priča D.D., E.E., F.F., G.G. ter H.H. Tožena stranka dejansko ni ukinila tožnikovega delovnega mesta in ga nadomestila z novim delovnim mestom. Pri toženi stranki ni prišlo do odpuščanja delavcev, ker pa je institut odpovedi pogodbe s ponudbo nove pogodbe vezan izključno na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ga ni mogoče uporabiti za primere, ko delodajalec nima namena odpuščati delavcev, ampak želi doseči le spremembo že sklenjene pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije delovnega procesa. V zvezi z dokazovanjem utemeljenosti odpovednega razloga se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 132/2013, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 318/2016 ter na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 476/2018.

Zmotno je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. V stari družbi I. namreč opravljajo delo po stari sistemizaciji, delo pa poteka nemoteno. Meni, da je mogoče kot datum obvestitve Zavoda RS za zaposlovanje šteti šele 30. 11. 2017, in ne 27. 10. 2017, zato je odpoved nezakonita, saj ni bil spoštovan 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 100. člena ZDR-1. Sindikat J. je namreč kot reprezentativni sindikat šele 27. 11. 2017 podal svoje mnenje na program razreševanja presežnih delavcev, odgovor na mnenje in končno verzijo programa presežnih delavcev pa je tožena stranka zavodu posredovala 30. 11. 2017, s tem dnem pa je tudi pričel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in se tako nasprotno z ugotovitvami sodišča do vročitve odpovedi še ni iztekel. Rok je začel teče šele 30. 11. 2017, ko je tožena stranka zavodu posredovala končno verzijo programa presežnih delavcev. Če bi tožena stranka menila, da je že 27. 10. 2017 izpolnila vse obveznosti do zavoda, ne bi bilo potrebe ponovno pošiljati programa. Nadalje opozarja, da program razreševanja presežnih delavcev ni bil finančno ovrednoten, po stališču sodne prakse, na primer VSRS VIII Ips 382/2016, pa se v kvoto presežnih delavcev štejejo vsi delavci ne glede na delovno mesto, prav tako ni odločilno le število delavcev, ki jim z odpovedjo preneha delovno razmerje, ampak štejejo vsi delavci, ki jim je dosedanja pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi razlogov na strani delodajalca oziroma neodvisno od njihove volje. Program razreševanja presežnih delavcev ni bil finančno ovrednoten ter izpostavlja sodno prakso sodišča EU, da se v kvoto presežnih delavcev štejejo vsi delavci, ne glede na delovno mesto.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Soočenje tožnika in B.B. ter zaslišanje priče A.A. ni bilo potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je sodišče prve stopnje dokazna predloga utemeljeno zavrnilo. Tožnik je izvedbo teh dveh dokazov predlagal zaradi ugotovitve, da se vsebina njegovega dela ni spremenila. Sodišče prve stopnje pa je glede tega pojasnilo, da je tožnikovo delo v bistvenem ostalo enako kot prej, da pa je bistvo reorganizacije v tem, da se z novo opredelitvijo tožnikovih delovnih nalog omogoča večja fleksibilnost pri odrejanju nalog tožniku. Po novi sistemizaciji je mogoče tožniku odrediti opravljanje nekaterih drugih nalog ali stalno opravljanje nekaterih nalog, ki so bile dotlej opredeljene zgolj kot občasne, kar prispeva k večji učinkovitosti predvsem v primerih odsotnosti zaposlenih in zagotovitvi njihovih nadomeščanj.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik obe kršitvi uveljavlja skupaj, pri čemer glede kršitve določb postopka po 14. točki navede, da se sodišče ni opredelilo do vseh njegovih navedb. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Teh pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj ima sodba razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih in jo je mogoče preizkusiti. Tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je v razlogih sodbe o vsebini posameznih izvedenih dokazov in samimi temi dokazi podano nasprotje. Takšnega nasprotja med ugotovitvami sodišča o izpovedih prič in med njihovimi izpovedmi ni.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva in sprejelo pravne zaključke:

- tožena stranka je bila kot invalidsko podjetje I. ustanovljena v letu 1999 in odtlej ni oblikovala lastne sistemizacije, temveč je ob ustanovitvi zgolj prevzela tedanjo sistemizacijo ustanovitelja. Obstoječa sistemizacija in organiziranost sta bili nepregledni, delovni procesi niso bili natančno opredeljeni, bilo je veliko vodstvenih nivojev in podvojenih organizacijskih enot. S povečevanjem in spreminjanjem obsega različnih delovnih procesov in dejavnosti se je skozi leta povečevalo število delovnih mest na način "kot se je kdo znašel", kar je rezultiralo v precejšnji zmedi na tem področju;

- tožena stranka je v aprilu 2016 ustanovila projektno skupino, pridobila strokovno pomoč zunanjih sodelavcev in pričela pripravljati novo sistemizacijo tako, da je najprej naredila analizo obstoječega stanja, nato opredelila organiziranost, pri čemer je popisala vse potrebne delovne procese, temu je sledila priprava predloga bodoče organizacijske strukture skupaj z opredelitvijo vseh delovnih mest, potrebnih za izvedbo delovnih procesov in njihovo povezovanje, in nazadnje vsebinska opredelitev delovnih mest z njihovimi opisi. V naslednjem koraku je delovna mesta "vpela v organizacijsko strukturo" in zaposlene razporedila na novo oblikovana delovna mesta, pri čemer je upoštevala invalidske omejitve vsakega posameznika. Tožena stranka je nato izdelala osnutke novih pogodb o zaposlitvi za vse zaposlene in jih po uskladitvi s pripombami socialnih partnerjev zaposlenim tudi ponudila v podpis. Podpis nove pogodbe o zaposlitvi je odklonilo 14 zaposlenih od skupno 780 zaposlenih;

- spremembe organizacijske sheme tožene stranke potrjujejo listinski dokazi (priloge B 9 do B 12 in B 64), sodišče prve stopnje pa je na podlagi skladnih izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke K.K. in prič L.L., M.M., N.N., B.B., O.O. in P.P. zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati navideznosti reorganizacije. Ugotovilo je, da je tožena stranka zasledovala cilj združevanja delovnih mest, zniževanja nivojev vodenja in ukinitve določenih procesov. Število delovnih mest se je skoraj prepolovilo, saj jih je bilo pred spremembo sistemizacije več kot 350, po izvedeni spremembi sistemizacije pa 181 in vsa so bila za razliko od prejšnjih usklajena s potrebami delovnih procesov. Število vodstvenih nivojev se je znižalo na štiri, namesto devet delovnih procesov pa jih je sedaj le sedem. Prenova sistemizacije ni zajela zgolj tožene stranke, temveč celotno skupino I., ki jo sestavljajo štiri družbe;

- o spremembah na področju tožnikovega dela je ugotovilo, da so se v obratu R., v katerem je delo opravljal tožnik, posamezna ločena področja v organizacijski enoti, v kateri opravlja delo, združila, in sicer sta se enoti J5 (odkopni odvozi) in J6 (pripravski odvozi) pridružili združeni enoti odvozov J1. Princip združevanja je veljal tudi za delovna mesta. Delovno mesto "rudar na urejanju jamskih prostorov I", na katerem je delo opravljal tožnik, se je tako združilo z delovnim mestom "rudar na urejanju jamskih prostorov" in oblikovalo v eno delovno mesto. Večina delovnih nalog je sicer za tožnika vendarle ostala enaka, nekatere delovne naloge (izdelava in čiščenje vodnih zbiralnikov in sanacijska dela) so bile ukinjene, druge (urejanje in vzdrževanje jamskih prostorov, opravljanje del pri odpraševanju, upravljanje odvozne in druge mehanizacije ter kontrola delovanja in vzdrževanja, izdelava in čiščenje odvodnjevalnih objektov ter črpanje vode) pa opredeljene na novo;

- nova sistemizacija, v primerjavi s predhodno togo in zastarelo, omogoča večjo fleksibilnost pri odrejanju nalog. Za tožnikov primer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to konkretno pomeni, da mu je mogoče odrediti opravljanje nekaterih drugih nalog ali stalno opravljanje nekaterih nalog, ki so bile dotlej opredeljene zgolj kot občasne, kar prispeva k večji učinkovitosti predvsem v primerih odsotnosti zaposlenih in zagotovitvi njihovih nadomeščanj;

- neutemeljeno je tožnikovo zatrjevanje o navidezni reorganizaciji, enako pa velja za njegove navedbe o fiktivnosti sistemizacije, ki jo tožnik utemeljuje z argumentom, da ta ni bila potrebna, saj še vedno opravlja povsem enako delo. Namen reorganizacije je v tem, da so pozitivni učinki sistemizacije opazni zlasti ob vsakodnevnem razporejanju delovnih nalog med zaposlene in organizaciji delovnega procesa ter ob odsotnosti zaposlenih, katerih delo je bistveno lažje nadomestiti z delom preostalih zaposlenih;

- sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni pristojno presojati poslovnih odločitev tožene stranke in njihove racionalnosti, smotrnosti in potrebnosti, temveč zgolj ugotavljati njihovo morebitno fiktivnost, ki pa v obravnavanem primeru ni izkazana. Ker delovno mesto "rudar na urejanju jamskih prostorov I", na katerem je delo dotlej opravljal tožnik, po sistemizaciji ni več obstajalo, tožnik pa ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni želel podpisati, kar med strankama ni bilo sporno, je bila tožena stranka tožniku primorana odpovedati pogodbo o zaposlitvi in sočasno v podpis ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti, saj je zaradi ukinitve delovnega mesta prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi;

- glede ostalih razlogov, zaradi katerih tožnik ni želel podpisati ponujenega osnutka nove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso relevantni, zato se do navedb o domnevnih pomanjkljivostih ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, ni opredeljevalo. Tožnik ni zatrjeval, da vsebina dela ne bi ustrezala njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti, temveč je izpostavljal druge pripombe na njeno vsebino, ki za odločitev o (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po stališču sodišča prve stopnje v tem delovnem sporu niso bistvene. Ne glede na to pa je ugotovilo, da se delovnopravni položaj tožnika po reorganizaciji ni v ničemer spremenil, saj novo delovno mesto ustreza njegovi izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti, upošteva vse njegove omejitve, nova pogodba pa je ponujena za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Da gre za delovno mesto "v jami", v kar je tožnik dvomil, je razvidno že iz samega opisa delovnega mesta, enaka ostaja tudi tožnikova plača. Glede na to, da sta bili reorganizacija in sprememba sistemizacije izvedeni za vsa delovna mesta pri toženi stranki, pa se kot neutemeljeno izkaže zatrjevanje tožnika, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zasledovala interes posega v njegove pridobljene pravice in vsebino dotlej veljavne pogodbe o zaposlitvi;

- sodišče prve stopnje je zaključilo, da niso utemeljene tožnikove navedbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred iztekom 30-dnevnega roka, opredeljenega v tretjem odstavku 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka o postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, o opravljenem posvetovanju, o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev ter o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po delu, Zavod RS za zaposlovanje obvestila 27. 10. 2017, je rok začel teči s tem datumom, in ne šele 30. 11. 2017, ko je zavodu posredovala še končni program presežnih delavcev. Že v obvestilu z dne 27. 10. 2017 je zadostila vsem zahtevam iz prvega odstavka 100. člena ZDR-1, saj iz zakonske določbe ne izhaja potreba po posredovanju končne različice programa, kar pomeni, da je 30-dnevni rok pričel teči 27. 10. 2017 in ne šele 30. 11. 2017.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zgoraj navedenimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delo sicer v bistvenem ostalo enako kot prej, da pa je bistvo reorganizacije v tem, da je z novo opredelitvijo tožnikovih delovnih nalog omogočena večja fleksibilnost pri odrejanju nalog tožniku. Po novi sistemizaciji je namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku mogoče odrediti tudi opravljanje nekaterih drugih nalog ali stalno opravljanje nekaterih nalog, ki so bile dotlej opredeljene zgolj kot začasne, kar prispeva k večji učinkovitosti, predvsem v primerih odsotnosti zaposlenih in njihovih nadomeščanj. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sicer tožnik opravlja delo kot ga je opravljal, sprememba sistemizacije oziroma nova pogodba pa je sklenjena predvsem zato, da bo v primeru odsotnosti drugih delavcev tožena stranka lahko organizirala delovni proces tako, da bo tožnik opravljal nekatere naloge odsotnih delavcev, česar do sedaj ni opravljal, oziroma je lahko opravljal le začasno. Takšna ugotovitev pa predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe prvega odstavka 1. alineje 89. člena ZDR-1. Zato niso utemeljeni večkrat ponovljeni tožnikovi očitki, da je sistemizacija fiktivna. Dejstvo, da naj bi I. še vedno uporabljal "staro" sistemizacijo, ni bistveno. Pri toženi stranki so se namreč odločili za spremembo sistemizacije, ki je pomenila združevanje delovnih mest, zniževanje nivojev vodenja in ukinitev določenih procesov, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje. Z novo sistemizacijo se je število delovnih mest skoraj prepolovilo, saj jih je bilo pred spremembo sistemizacije več kot 350, po izvedeni spremembi sistemizacije pa 181 in vsa so bila za razliko od prejšnjih usklajena s potrebami delovnih procesov. Število vodstvenih nivojev se je znižalo na štiri, namesto devet delovnih procesov jih je le sedem. Ker je bilo tožnikovo delovno mesto "rudar na urejanju jamskih prostorov I", na katerem je delo dotlej opravljal tožnik, po sistemizaciji ukinjeno in ni več obstajalo, tožnik pa ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni želel podpisati, mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sočasno v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu "rudar-oskrbnik prostorov in naprav (šifra delovnega mesta: ...)", kar je drugo ustrezno delo, saj ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ji kot delodajalcu nalaga dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 224/2012, enako VIII Ips 226/2012. V navedenih zadevah je sodišče ugotovilo, da je sicer prišlo do formalne spremembe sistemizacije, vendar se v resnici potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila. V obravnavani zadevi pa ni mogoče šteti, da potreba po tožnikovem delu ostaja nespremenjena, prav zaradi dejstva, da mora tožnik po novi pogodbi opravljati tudi nekatere druge zadolžitve, predvsem v primeru odsotnosti drugih delavcev. V zadevi VIII Ips 132/2013 je bilo zavzeto stališče, da je spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma jih odda zunanjemu izvajalcu, utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi. Sklicevanje tožnika na navedeno sodbo torej ne more biti uspešno, saj odločitev potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje v konkretnem primeru. Glede odločitve VIII Ips 251/2015 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v njej navedlo, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Glede na zgoraj obrazloženo ni mogoče šteti, da bi tožena stranka zlorabila ta institut, glede na to, da je tožena stranka z novo sistemizacijo združevala delovna mesta, zniževala nivoje vodenja in ukinila določene procese. V zadevi VIII Ips 318/2016 je bilo zavzeto stališče, da poseg v plačo, če se hkrati ne spremeni naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela (s posledico spremembe vsebine del oziroma vrste del), ali čas za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi ali trajanje delovnega časa, brez soglasja delavca ni dopusten. Navedeni primer v konkretni zadevi ni uporabljiv, saj se je spremenil tako naziv tožnikovega delovnega mesta kot tudi deloma vsebina njegovih del. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 476/2018. Iz odločitve izhaja, da je šlo za nebistveno spremembo delovnega mesta po novi sistematizaciji, delovno mesto tudi ni bilo ukinjeno, kar pa v obravnavani zadevi ne velja.

12. Sodišče prve stopnje se je sicer le deloma opredelilo do nekaterih tožnikovih navedb glede vsebine nove pogodbe o zaposlitvi, vendar pa to ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je opredelitev kraja opravljanja dela pravilna, prav tako opredelitev delovnega časa, tožnikova plača pa se ni znižala. Glede opredelitve delovnega mesta in vrste dela pritožba neutemeljeno uveljavlja nezakonitost nove pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev je v skladu z novo sistemizacijo. Pogodba se sklicuje na opredelitev (in šifro) tožnikovega delovnega mesta v novi sistemizaciji, zato so naloge določljive oziroma določene, prav tako je opredeljeno, da se pogodba sklepa glede na odločbo ZPIZ št. ..., torej upoštevaje zdravstvene omejitve, ki jih ima tožnik pri opravljanju dela. Glede opredelitve delovnega časa pritožba neutemeljeno navaja, da je v pogodbi nezakonito navedeno, da se lahko polni delovni čas delavca med koledarskim letom spreminja z internim aktom, neodvisno od njegove volje. Moti ga predvsem to, da tega določila ni bilo v prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Za odločitev o pritožbi je bistveno, da je v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas in polni delovni čas, določba, da se med koledarskim letom lahko spreminja, pa ne posega v samo opredelitev, da tožnik opravlja delo s polnim delovnim časom. V tem smislu torej določba ni v nasprotju z določbami ZDR-1 o delovnem času.

13. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je nezakonito določen kraj opravljanja dela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek ni utemeljen. V pogodbi o zaposlitvi je navedeno, da bo delavec delo po tej pogodbi opravljal na sedežu delodajalca in na terenu, pri čemer teren zajema področje Republike Slovenije in po potrebi v tujini. V prejšnji pogodbi iz leta 2008 (A 1 - člen II) pa je bilo navedeno, da bo delavec delo opravljal na sedežu delodajalca in zunaj sedeža delodajalca na območju Republike Slovenije ter na terenu na območju Republike Slovenije. Delavec bo delo opravljal tudi v krajih, kjer delodajalec opravlja svojo dejavnost (območje dejavnosti delodajalca), odvisno od pogodb, ki jih je oziroma jih bo delodajalec sklenil z naročniki storitev. V konkretni kraj opravljanja dela bo delavec napoten po odredbi oziroma napotitvi delavca. Opredelitev v novi pogodbi je v bistvenem enaka kot v prejšnji pogodbi, le da se v novi pogodbi izrecno navaja tujina. Prejšnja pogodba tujine ne izključuje v delu, ki se nanaša na opravljanja dela v krajih, za katere bo delodajalec sklenil pogodbe o opravljanju dejavnosti. Zato opredelitev kraja ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v novi pogodbi o zaposlitvi nezakonito določena opredelitev plače. Pritožba pavšalno navaja, da je opredelitev bistveno slabša in v nasprotju s podjetniško in panožno kolektivno pogodbo. Plača je v novi pogodbi določena glede na razvrstitev delovnega mesta v III. tarifni in 20. izhodiščni plačni razred, v znesku 1.097,72 EUR bruto mesečno. Določilo pogodbe tudi navaja, da delavcu pripadajo tudi druge vrste plačil po kolektivnih pogodbah. Prejšnja pogodba je določala bruto plačo 836,66 EUR in navajala, da se pri določitvi plače v skladu z ZDR upošteva zahtevnost dela. Osnova se usklajuje skladno s spremembami enote enostavnega dela v podjetju (EED). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je prišlo do novega vrednotenja delovnih mest, v skladu z novo metodologijo in do dviga enote EED. V prejšnji pogodbi opredelitev osnovne plače ni bila vezana na kolektivno pogodbo, kar pa ni pomenilo, da delodajalca ne bi zavezovale kogentne določbe iz kolektivnih pogodb. Predvsem glede na dejstvo, da tožnik ni navajal, da bi se osnovna plača znižala, ali da bi bila razvrstitev novega delovnega mesta nepravilna, ni mogoče šteti, da bi bila plača nezakonito določena.

15. Prav tako sodišče ni kršilo materialnega prava iz 89. in 91. člena ZDR-1. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil Zavod za zaposlovanje že 27. 10. 2017 pisno seznanjen z vsemi zahtevami iz prvega odstavka 100. člena ZDR-1, rok ni bil kršen, saj je bila odpoved tožniku podana po poteku roka. Tudi, če bi tožena stranka tožniku dejansko podala odpoved znotraj 30-ih dni, to v okoliščinah konkretnega primera ne bi v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost odpovedi, saj so bili kriteriji za določitev presežnih delavcev v programu določeni že bistveno pred tem, in se dejansko v tem času ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na pravni položaj tožnika.

16. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da bi moral biti program presežnih delavcev finančno ovrednoten. Bistveno je, da je izkazan odpovedni razlog, zato v okoliščinah konkretnega primera finančna ovrednotenost programa v ničemer ne vpliva na zakonitost podane odpovedi.

17. Ker niso bili podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.05.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 474/2014
• VDSS sklep Pdp 543/2010
• VDSS sodba Pdp 795/2011