<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 582/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.582.2018
Evidenčna številka:VDS00021273
Datum odločbe:07.02.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Silva Donko (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - krivdni razlog

Jedro

Sodišče prve stopnje je kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so nekvalitetno, prepozno ali nestrokovno opravljanje delovne naloge, rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožnik zavestno kršil svoje delovne obveznosti, zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanja tožnika okvalificiralo kot kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in da je zato odpoved iz razloga nesposobnosti, nezakonita.

Tožena stranka tožniku ni očitala naklepnega oziroma malomarnega ravnanja, zato tožnik tekom postopka ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot krivdni razlog po 3 alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca, sodišče pa lahko presoja le, ali je razlog naveden v odpovedi dejansko podan in utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da na novo glasi:

"Z a v r n e s e zahtevek tožnika: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 14. 2. 2017 nezakonita in se razveljavi; tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 28. 9. 2017, ampak je trajalo do 16. 5. 2018, ko se pogodba o zaposlitvi razveže; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 29. 9. 2017 do 16. 5. 2018 priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter plačati nadomestilo plače v mesečnem znesku v višini 2.021,86 EUR bruto, zmanjšanem za izplačila nadomestila plače za čas brezposelnosti, od 29. 10. 2017 do 28. 4. 2018, v znesku 892,50 EUR bruto in po plačilu ustreznih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. delovnega dne v tekočem mesecu za pretekli mesec ter izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 839,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 14. 2. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 9. 2017, ampak je trajalo do 16. 5. 2018, ko preneha na podlagi sodbe, višji tožbeni zahtevek (reintegracija k toženi stranki in priznanje delovnega razmerja od 16. 5. 2018 dalje) pa zavrnilo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 29. 9. 2017 do 16. 5. 2018 priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter izplačati nadomestilo plače v mesečnem znesku v višini 2.021,86 EUR bruto, zmanjšanem za izplačano nadomestilo za čas brezposelnosti od 29. 10. 2017 do 28. 4. 2018 v znesku 892,50 EUR bruto in po plačilu ustreznih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. delovnega dne v tekočem mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja, višji tožbeni zahtevek (priznanje pravic iz delovnega razmerja v času po 16. 5. 2018) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 839,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da zavrača očitke sodišča prve stopnje, da v obravnavanem postopku ni podala zadostne trditvene podlage glede meril za doseganje rezultatov, ki jih tožnik ni dosegal. Tožena stranka je obširno razlago podala že v odgovoru na tožbo z dne 10. 4. 2017, kot tudi v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2017. Tožena stranka je ponudila številne dokazne predloge, za vsakega od katerih je podala tudi obrazložitev. Izrecno in konkretno se je sklicevala na vse navedbe v redni odpovedi z dne 14. 2. 2017 ter še posebej poudarila, da se v izogib ponavljanju sklicuje na posamezne konkretne očitke, vpisane v obliki tabele, in v tej smeri predlagala, da sodišče navedeno šteje kot del njene trditvene podlage. Smiselno enako je storil tudi tožnik, ko v tožbi ni posebej navajal posameznih primerov in ni zavrnil vsak očitek posebej, temveč se je skliceval na svoj pisni zagovor in predlagal, da ga sodišče šteje kot del njegovih navedb. Tožnik ni pojasnil za vsak primer posebej, kot so navedeni v odpovedi, zakaj je na določen način ravnal in zakaj je določeno ravnanje opustil, pa najsi bo iz razloga nesposobnosti ali ker je ravnal namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo razloge, zaradi katerih je tožnik svoje delo opravljal nekvalitetno, nestrokovno in nepravočasno, kar pa je nedopustno. Po oceni tožene stranke je sodišče s takšnim ravnanjem preseglo meje pristojnosti presoje izpodbijane odpovedi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik iz osebnih razlogov opustil tisto skrbnost pri delu, ki se je od njega pričakovala in je torej ravnal malomarno, s tem pa zavestno kršil svoje delovne obveznosti, nima opore v izvedenem dokaznem postopku, saj sodišče prve stopnje ne pojasni, iz katerih navedb, listin ali drugih dokazov to izhaja in je sodba v tem delu nejasna oziroma nima razlogov. Tožena stranka s to okoliščino v času, ko je bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ni bila seznanjena, četudi bi dejansko obstajala, saj tožnik tega nikoli ni navajal. Tožnik tudi ni trdil, da je določena pravila, za katera je zatrjeval, da jih je poznal, namenoma kršil, saj je nasprotno ves čas zatrjeval, da je delo opravljal kvalitetno, skladno s pravili in standardi in bil zato celo nagrajen. Tožnik je pravila bančnega poslovanja poznal, vendar jih v konkretnih primerih ni znal v celoti aplicirati oziroma jih je apliciral napačno glede na dano situacijo, pri čemer tožnik ni nikoli trdil, da je pravila zavestno kršil, ker se z njimi ni strinjal. Po oceni tožene stranke je potrebno upoštevati okoliščine, ki so bile prisotne v času, ko je tožena stranka začela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev povsem nezakonito oprlo na dejstva, ki so se domnevno izkazala v dokaznem postopku predmetnega spora, kar pa je nedopustno. Tožena stranka meni, da bi sodišče prve stopnje s tem, ko je pravilno ugotovilo, da tožnik svojega dela ni opravljal kvalitetno, strokovno in pravočasno, posledično moralo ugotoviti, da je bila odpoved izpodbijane pogodbe o zaposlitvi v celoti zakonita.

3. Zoper zavrnilni del sodbe (odločitev o reintegraciji in sodni razvezi ter denarnem povračilu) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da v 16. točki naslovno sodišče poudarja, da je tožnik sicer upravičen do ustreznega denarnega povračila, vendar ker ni postavil tožbenega zahtevka, sodišče na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni imelo podlage, da po uradni dolžnosti dosodi tožniku denarno povračilo. Tožnik je v sporu zahteval uveljavitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z zahtevkom uspel, pri tem pa je sodišče, na predlog tožene stranke, razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče bi moralo, na podlagi 118. člena ZDR-1, ob razvezi pogodbe tožniku priznati ustrezno denarno povračilo. Brez odmere ustreznega denarnega povračila v višini 18. mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, sodišče prekorači pooblastila, ki jih ima v zvezi s sodno razvezo. Na ta način sodišče nedopustno poseže v ustavno varovano tožnikovo pravico do dela, ne da bi mu za to priznalo kakršnokoli povračilo. Da sodišče o denarnem povračilu odloči brez tožbenega zahtevka izhaja tudi iz sodbe Pdp 1021/2016. Kriterij za določitev višine denarnega povračila postavlja sam zakon in postavlja tudi zgornjo mero v višini 18 mesečnih plač, kar sodišču nalaga, da upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev, njegovo izobrazbo, zdravstveno stanje in podobno ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar vse je sodišču znano. Če je sodišče že sledilo predlogu tožene stranke in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, bi moralo odločiti tudi o denarnem povračilu. Sicer pa se tožnik ne strinja z razvezo pogodbe in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o reintegraciji tožnika na delovno mesto vodje poslovalnice. Sodišče je pogodbo razvezalo le na podlagi želje tožnikove predpostavljene, ki je izpovedala, da s tožnikom več ne more delati. Da tožnik pri svojem delu ni bil izrazito površen, predvsem pa da v ničemer ni bil konfliktna oseba, so izpovedale tudi vse druge priče, zlasti oba njegova podrejena delavca A.A. in B.B.. Navedeno pa bi sodišče moralo upoštevati pri izreku reintegracije. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo odločilna dejstva tega spora, je pa izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja poslovalnice I od leta 2010 naprej, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011. Tožena stranka je zoper tožnika dne 16. 9. 2016 uvedla postopek prestrukturiranega spremljanja dela in njegovo delo spremljala tri mesece. Po poteku treh mesecev je tožena stranka tožniku 30. 1. 2017 izdala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, tožnik pa je svoj zagovor podal pisno. Dne 14. 2. 2017 je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V odpovedi je tožena stranka navedla, da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, saj se mu pri delu pojavljajo številne napake in druge nepravilnosti vezane na izvajanje zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi in akta o sistemizaciji delovnih mest. V odpovedi je navedla, da se tožnik ne drži prioritet pri opravljanju dela, posledično pa je v zamudi pri izvedbi pomembnejših nalog, le deloma in površno upošteva navodila, smernice in akte delodajalca in kot vodja poslovalnice ni usmerjen k doseganju zastavljenih ciljev ter je precej pasiven pri tržno usmerjenih zadolžitvah, večina napak pa se odraža tudi v zunanjem poslovanju banke in razmerju do komitentov, kar pri slednjih vzbuja nelagodje in nezaupanje v pričakovane bančne storitve tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik v spornem času svojega dela ni opravljal kvalitetno, strokovno in pravočasno in zaključilo, da slednjega ni mogoče pripisati njegovi nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljeno delo, pač pa njegovemu subjektivnemu odnosu, to je malomarnemu odnosu do dela. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala zakonitosti izpodbijane odpovedi, ker ni dokazala, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil zaradi nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo, pač pa je dokazni postopek pokazal, da je tožnik zavestno kršil navodila tožene stranke. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožnik iz razlogov, ki izhajajo iz njegove osebne sfere, pri opravljanju del in nalog na svojem delovnem mestu, zavestno opusti tisto skrbnost, ki se je od njega pričakovala, posledice te opustitve pa so se kazale v kvaliteti, strokovnosti in pravočasnosti opravljenega dela. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da z okoliščino, da naj bi tožnik zavestno kršil obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ni bila seznanjena tekom postopka redne odpovedi in četudi bi dejansko obstajale, tožnik tega ni trdil v postopku odpovedi in tudi v tem sodnem postopku ne. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je tožnik v tožbi navajal, da je poslovalnica C., v času njegovega vodenja, dosegla izjemno dobre rezultate, da je bilo tožnikovo delo ocenjeno kot izjemno pozitivno in da je bil večkrat nagrajen ter je prejemal tudi dodatek k plači iz naslova uspešnosti. Tožnik je v tožbi in tekom sodnega postopka trdil, da mu tožena stranka neutemeljeno očita, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Trdil je, da je delo opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi prič D.D., A.A. in B.B. ter E.E., da ne drži. V 14. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da so navedene priče izpovedale o nepravočasnem, nekvalitetnem delu tožnika, za kar pa je bil razlog, po njihovem mnenju, težave tožnika v zasebnem življenju. Priča B.B. je izpovedala, da so tožnikove težave v zasebnem življenju vplivale na njegovo delo (bil je vidno žalosten). O tožnikovih težavah v zasebnem življenju in njegovi stiski ter posledično nesposobnosti izpolnjevati delovne naloge pravočasno in kvalitetno, je izpovedala tudi njegova nadrejena delavka E.E., ki je neposredno spremljala njegovo delo v času, od 23. 9. 2016 do 28. 12. 2016.

10. Sodišče prve stopnje je kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so nekvalitetno, prepozno ali nestrokovno opravljanje delovne naloge, rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožnik zavestno kršil svoje delovne obveznosti, zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je opisana ravnanja tožnika okvalificiralo kot kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in da je zato odpoved iz razloga nesposobnosti, nezakonita.

11. Odpovedni razlog nesposobnosti je v drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ali ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v izpodbijani odpovedi očitala, da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov na segmentu pravnih oseb; da kot vodja poslovalnice ne obvešča svojih zaposlenih o vseh internih obvestilih, da se stranke pritožujejo nad počasnostjo tožnika, nad nestrokovnostjo in je veliko strank zahtevalo spremembo skrbništva, da so se stranke pritoževale, da se tožnik velikokrat ne oglaša na telefon in ga zato ne uspejo priklicati, da naloženih nalog ne opravlja pravočasno, ter ga je potrebno opozarjati na zastavljene roke, da se tožnik ne udeležuje vseh potrebnih sestankov in da je pri svojem delu nenatančen, kar se odraža v pomanjkljivo pripravljenih predlogih. Tožena stranka je delo tožnika spremljala v obdobju, od 23. 9. 2016 do 28. 12. 2016, in pri tem ugotovila tožniku očitane kršitve. Tožnikovo delo je neposredno spremljala direktorica Poslovne enote F., E.E., ki je tudi izpovedala, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je tožnik svoje delo kot vodja poslovalnice C., kot skrbnik pravnih oseb in osebni bančnik, opravljal nekvalitetno, nestrokovno in predvsem nepravočasno ter da je tožena stranka prejela veliko reklamacij s strani komitentov, vezano na tožnikovo odzivnost in prepočasno obdelavo, nekaterim komitentom pa je morala tožena stranka spremeniti skrbništvo in jih prenesti v drugo poslovalnico. Tožena stranka tožniku ni očitala naklepnega oziroma malomarnega ravnanja, zato tožnik tekom postopka ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot krivdni razlog po 3 alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca, sodišče pa lahko presoja le, ali je razlog naveden v odpovedi dejansko podan in utemeljen.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno materialnopravno presodilo, da tožniku očitana ravnanja predstavljajo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in iz tega razloga ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 14. 2. 2017 nezakonita.

13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je ugotovilo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in v posledici zavrnilo zahtevek tožnika (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje pa je neutemeljena pritožba tožnika, da bi morala tožena stranka tožnika reintegrirati in da je sodišče prve stopnje nezakonito odločilo o razvezi pogodbe, ne da bi pri tem odločilo o denarnem povračilu. Glede na to, da tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, tudi ni upravičen do vrnitve na delo k toženi stranki (reintegracija) prav tako pa tudi ni razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi, in odločitvi o denarnem povračilu zaradi razveze pogodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/, 89/1-2, 89/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NTU3