VDSS Sodba Pdp 655/2018

Jedro

Pri odločitvi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika kot vzgojitelja predšolskih otrok, je glede na naravo dejavnosti tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bistvena okoliščina zaupanje med vsemi udeleženci, kar vključuje tudi starše, ki so glavni uporabniki storitev tožene stranke. Da je pri odločitvi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika kot vzgojitelja predšolskih otrok bistvena okoliščina, glede na naravo njegovega dela, zaupanje med vsemi udeleženci in da zgolj dejstvo, da je oseba v kazenskem postopku, res ne more sama po sebi utemeljevati sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, lahko pa zaradi narave tožnikovega dela, v konkretnem primeru pomembno vpliva na zaupanje med udeleženci oziroma na normalen potek delovnega procesa, je opozorilo že Vrhovno sodišče v svoji odločbi.

Relevantne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi in neodvisno od tega, ali je kasneje delavcu kršitev dokazana ali ne.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek "25.071,72 EUR" nadomesti z zneskom "25.582,91 EUR".

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 24. 5. 2018 (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 20. 11. 2015 do 24. 5. 2018 obračunati nadomestila plače v višini 2.136,15 EUR bruto mesečno, zmanjšano za bruto znesek nadomestila plače, ki jih je tožnik prejel pri toženi stranki, od tega odvesti davke in prispevke ter plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 25.071,72 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter plačati neto znesek, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (poziv na delo, priznanje neprekinjene delovne dobe za obdobji od 13. 6. 2014 do 13. 7. 2014 in od 20. 11. 2015 do vrnitve na delo, ureditev vpisa zavarovalne dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 13. 6. 2014 do 13. 7. 2014 in od 20. 11. 2015 do vrnitve na delo, obračun nadomestila plače v višini bruto plače, ki jo je tožnik prejel pri drugem delodajalcu za obdobje od 13. 6. 2014 do 13. 7. 2014 ter plačilo neto nadomestila plače v višini neto nadomestil, ki jih je tožnik prejel s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 14. 7. 2014 do 19. 11. 2015 ter obračun nadomestila plače v višini bruto nadomestil plače, ki jih je tožnik prejel pri toženi stranki, od tega odvod davkov ter prispevkov in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 20. 11. 2015 do 24. 5. 2018, ter obračun nadomestil plače v višini 2.136,15 EUR bruto mesečno, od tega odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 25. 5. 2018 do vrnitve na delo, plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov od bruto 2.136,15 EUR za 10. dne v prihodnjem mesecu ter plačilo višjega denarnega povračila nad obračunanim zneskom 25.071,72 EUR ter plačilo denarnega povračila brez odvoda davkov in prispevkov) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.915,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., III. in IV. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, vključno s pritožbenim postopkom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila oziroma podredno, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v celoti ugodi in samo odloči v zadevi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po določbi prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o sodni razvezi sprejelo na podlagi predloga tožene stranke. Tožena stranka je navedla, da je zoper tožnika tekel predkazenski in kazenski postopek za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let in čeprav je bila obtožba zavrnjena, pa se je o navedenem razvedelo pri toženi stranki, kar je povzročilo določen konflikt v kolektivu tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi navedeni očitki, tako pri starših kot pri zakoniti zastopnici tožene stranke, porušili zaupanje v tožnika, je popolnoma neutemeljeno, pavšalno, neizkazano, hipotetično, v medsebojnem neskladju in tudi protispisno. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni utemeljilo bistvenih razlogov, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev, niti ni pojasnilo, zakaj v obrazložitvi izpodbijane sodbe, glede bistvenih razlogov, v celoti sledi izpovedi zgolj zakonite zastopnice tožene stranke. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Tožnik poudarja, da so bile vse navedbe tožene stranke povsem pavšalne, hipotetične, prirejene za potrebe postopka ter neresnične, podane z očitnim namenom, da se ugotovi obstoj porušenega zaupanja med toženo stranko ter starši in tožnikom, kar bi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in ni pojasnilo, do kakšnega konflikta naj bi v kolektivu tožene stranke prišlo, kakšne govorice so se pri toženi stranki pojavile, kakšne informacije so se razširile med starši, če sploh nasprotujejo reintegraciji tožnika. V ta namen sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, ampak se je zgolj zadovoljilo s pavšalnimi navedbami tožene stranke. Tako pomanjkljiva, hipotetična in pavšalna obrazložitev sodišča prve stopnje tožniku dejansko onemogoča izvajanje učinkovite pravice do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije). V nasprotju s toženo stranko in prvostopenjskim sodiščem v izpodbijani sodbi je tožnik večkrat, s konkretno navedbo in konkretnimi dokazi, iz katerih izhajajo imena in priimki sodelavcev, staršev in otrok, izkazal, da je med njimi užival visoko stopnjo zaupanja in podpore ter da niso podani nobeni zakoniti objektivni niti subjektivni razlogi, ki bi preprečevali nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju navodil iz odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 101/2017 z dne 19. 12. 2017 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 5/2018 z dne 15. 2. 2018, v predmetni zadevi, temeljito pretehtati vse okoliščine konkretnega primera ter se do njih opredeliti. Sodišče prve stopnje pa se do navedb tožeče stranke ni opredelilo, kar je v nasprotju z 22. členom URS ter 23. členom URS, ker predstavlja tudi kršitev pravic do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je zakonita zastopnica tožene stranke na naroku dne 24. 5. 2018 izpovedala neverodostojno in zavajujoče, zato sodišče predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo upoštevati, saj je bilo to bistveno za presojo nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi izpostavlja, da navedena odločitev pomeni nedopusten ter nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljene pravice tožnika. Sodišče prve stopnje v 34. točke obrazložitve sodbe pavšalno in zavajajoče navede, da je do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so v bistveno manjšem obsegu ugotovljene (dokazane pred sodiščem), kar pa nikakor ne drži, saj so bili vsi očitki zoper tožnika popolnoma neutemeljeni in neizkazani. Vsled navedenega je delavcu, kot v konkretnem primeru tožniku, onemogočeno opravljanje dela, za katero se je strokovno usposabljal in ima bogate praktične izkušnje, s čemer je nedopustno in nesorazmerno poseženo v pravico do dela kot izpeljavo načela svobode dela (49. člen URS). Tožniku je bila podana nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem je bila ogrožena njegova osebna in strokovna eksistenca. Izredno odpoved mu je tožena stranka podala zaradi popolnoma neizkazanih zavržnih očitkov A.A. in je s tem tožniku nastala nepopravljiva škoda. Edino reintegracija tožnika na delovno mesto "vzgojitelj" pri toženi stranki ter opravljanje dela, za katero je tožnik visoko strokovno in praktično usposobljen lahko torej vsaj delno omili storjeno krivico in nastalo škodo tožniku. Sodišče ni kritično presojalo izpovedbe priče A.A. ter navedb tožene stranke, da so o ravnanju tožeče stranke pisali mediji in da je bilo o tožniku objavljen prispevek na televiziji, kar ne izhaja iz izvedenih dokazov. V zvezi s tožnikom je bila objavljena zgolj in samo ena kratka novica, in sicer v mesecu avgustu 2014, v kateri pa niti nista bila navedena polna ime in priimek tožnika, ampak zgolj začetnice. Vsled navedenega je zaključek sodišča prve stopnje glede medijskih objav o tožniku neutemeljen ter v nasprotju s predloženimi in izvedenimi dokazi, zaradi česar je skladno z določbami ZPP podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno dalo velik poudarek za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi dejstvu, da so se o ravnanju tožnika razširile govorice, čeprav neutemeljene, s katerimi so se seznanili tudi starši, katerih otroci so pri toženi stranki zaupani v vzgojo in varstvo. Celo priča B.B., ki ga je predlagala tožena stranka, je dne 24. 9. 2015 jasno izpovedal, da so govorice po oktobru 2013 prenehale in da se o tej zadevi tudi med sodelavci niso več pogovarjali. Sodišče prve stopnje je napravilo popolnoma zmotno dokazno oceno, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so se govorice pojavljale dalj časa ter da so bile še vedno prisotne, zaradi česar bi bilo podano nezaupanje v tožečo stranko. Tožnik poudarja, da so posledice nezakonitega ravnanja tožene stranke zanj izjemno težke ter da lahko škodo, katera utegne tožniku nastajati tudi v prihodnje, prepreči zgolj reintegracija. Sodišče samo ugotavlja, da tožnik v poklicu vzgojitelja, katerega kvalitetno ter visoko strokovno opravlja že več kot 20 let, praktično ne bi mogel več zaposliti. Dejstvo, da tožnik kljub temu, da je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi ter da je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen, v kolikor ne bi bil reintegriran k toženi stranki, bi to pri tretjih osebah vzbujalo dvom in nezaupanje v delo tožnika. Tožnik je poudaril, da kljub dejstvu, da razpolaga s formalno izobrazbo orodjarja, navedenega poklica nikoli ni opravljal ter ga zaradi tehnoloških sprememb in pomanjkanju ustreznih izkušenj tudi zdaj ne bi mogel opravljati. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi nepravilna in nezakonita ter tudi neživljenjska in nedopustna ter izjemno škodljiva za tožnika. V kolikor pa reintegracijskemu zahteveku pritožbeno sodišče ne bi ugodilo pa se tožnik pritožuje zoper III. točko izreka sodbe zgolj v delu, v katerem je sodišče v presežku zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo višjega denarnega povračila. Tožnik meni, da bi mu sodišče moralo dosoditi denarno povračilo v višini 18 povprečnih bruto plač glede na okoliščine, da je pri toženi stranki poklic vzgojitelja kvalitetno in visoko strokovno opravljal več kot 20 let, da je tožnik dopolnil 57 let starosti ter ima že zmanjšane zaposlitvene zmožnosti. Tožnik pa še opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno izračunalo povprečno bruto plačo tožnika v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, to je v mesecih od julija 2013 do septembra 2013, ker ni upoštevalo, da je v mesecu septembru tožnik zaradi nezakonite odredbe o prepovedi opravljanja dela prejel bruto plačo v znesku 2.008,33 EUR namesto bruto plače, do katere je bil sicer upravičen v znesku 2.136,15 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku za mesec september 2013 priznalo pravico do polne plače, zato bi tudi sodišče moralo pri izračunu zneska denarnega povračila kot osnovo upoštevati povprečno plačo v bruto znesku 2.131,91 EUR, nikakor pa ne plače v bruto znesku 2.089,31 EUR, torej v skupnem znesku 25.582,91 EUR oziroma v znesku 38.374,38 EUR, kar predstavlja 18 povprečnih bruto plač. Tožnik pa predlaga, v kolikor bi pritožbeno sodišče presodilo, da pritožbi tožnika ni mogoče v celoti ugoditi na način, da samo spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, da samo razpiše obravnavo ter po potrebi dopolni dokazni postopek in zasliši tudi C.C., ki bi lahko potrdila, da je izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke o njenem nepodpiranju tožnika, neresnična. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče kljub navedenemu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pa tožnik predlaga, da se zadeva dodeli drugemu senatu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper III. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 138. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prisodi denarno povračilo največ v višini 2.089,31 EUR bruto ter toženi stranki naloži plačilo stroškov le v višini 1.472,78 EUR. V pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna v delu, v katerem je sodišče odločilo o višini denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter v delu, v katerem je sodišče odločilo o stroških postopka. Tožnik je s tožbo v primeru sodne razveze zahteval denarno povračilo v višini 15 plač, sodišče pa je njegovemu zahtevku ugodilo v višini 12 plač. Tožena stranka meni, da je prisojeno denarno povračilo glede na konkretne okoliščine in glede na zakonske kriterije prisojeno v bistveno previsokem znesku in odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožena stranka se sklicuje na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2014, ko je obširno utemeljila, zakaj je zahtevano denarno povračilo previsoko glede na ustaljeno sodno prakso. Sodišče se do argumentov tožene stranke v pripravljalni vlogi ni opredelilo. Okoliščine, ki vplivajo na višino odmerjenega denarnega povračila je sodišče nepravilno presodilo. Sodišče je ocenilo, da so tožnikove zaposlitvene možnosti majhne, kar pa je oprlo zlasti na izpoved tožnika, da nove zaposlitve v vrtcu ne išče, ker je ocenil, da bi bila to izguba časa in da čaka na reintegracijo. Sodišče je torej izpoved tožnika štelo kot dokaz, da so njegove zaposlitvene možnosti majhne, kar je nelogično in protispisno. Izpoved tožnika, na katero se je oprlo sodišče, dejansko narekuje priznanje minimalnega denarnega povračila, saj iz nje izhaja, da tožnik ni vložil nobenega truda pri iskanju nove zaposlitve. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da ima tožnik pridobljena dva poklica, da je zdrav in sposoben opravljati delo. Da tožnik zaradi izgube zaposlitve socialno ni bil ogrožen, dokazuje tudi dejstvo, da je bil zmožen skoraj 5 let čakati na odločitev sodišča o reintegraciji in nove zaposlitve ni iskal. Pri odločanju o višini denarnega povračila bi moralo sodišče kot pomembno okoliščino upoštevati tudi dolgotrajnost sodnega postopka. Tožniku je bilo za to obdobje priznano iz naslova nadomestila plač skupaj cca. 115.000,00 EUR in takšna okoliščina narekuje priznanje minimalnega denarnega povračila. Sodišče je tožniku denarno povračilo v višini 12 plač prisodilo tudi v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ki delavcem v primerljivih okoliščinah prisoja odškodnine v višini ene plače (VDSS opr. št. Pdp 571/2008), štirih plač (VDSS opr. št. Pdp 404/2007), štirih plač (VDSS, opr. št. Pdp 104/2007), do največ šestih plač (VDSS, opr. št. Pdp 17/2012). Iz navedenega jasno izhaja, da je sodišče prisodilo odškodnino, ki močno odstopa od ustaljene sodne prakse in da je tožnik glede na okoliščine konkretnega primera upravičen do odškodnine največ v višini ene plače. Sodišče pa je napačno odločilo tudi o stroških postopka, in sicer je tožniku neutemeljeno priznalo dve dodatni nagradi za ponovljen postopek v višini 347,10 EUR, kljub jasni sodni praksi, da stranki pripada le ena nagrada za postopek na prvi stopnji, toženi stranki pa ni priznalo dveh nagrad za ponovljen postopek v višini 234,00 EUR, zato so stroški postopka odmerjeni nepravilno. Če bi sodišče prve stopnje stroške postopka obema strankama odmerilo pravilno, bi morala tožena stranka tožniku po pobotu plačati le še stroške v višini 1.472,78 EUR. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka v celoti zakonita in pravilna, sodišče je pravilno izračunalo stroške postopka. Navaja, da se tožena stranka glede na vse ugotovljene in izkazane konkretne okoliščine spreneveda, da tožnik nove zaposlitve ne išče oziroma v teku celotnega petletnega trajanja sodnega postopka ni iskal in da bi bile zaposlitvene možnosti tožnika dobre. Tožnik je večkrat poudaril, da bi se z veseljem vrnil na delo k toženi stranki in da bi delo resnično rad opravljal, vendar mu vrnitve na delo vzgojitelja, tožena stranka ni omogočila. Zavajajoče so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da ima tožnik dva poklica. Delovna doba tožnika znaša 37 let, pri čemer je več kot 20 let opravljal delo v vzgoji, varstvu in izobraževanju. Tožnik je sicer po osnovni izobrazbi orodjar, vendar tožnik svojega osnovnega poklica ni opravljal vse od leta 1992 dalje. Tožena stranka tožniku očita, da bi na podlagi 118. člena ZDR-1 prejel denarno povračilo, ne da bi za to moral opraviti oziroma izpolniti kakršnokoli nasprotno obveznost. Hkrati pa ravno tožena stranka tožniku preprečuje njegovo željo po reintegraciji in opravljanju dela na delovnem mestu vzgojitelj pri toženi stranki. Tožena stranka je storila vse, da je tožniku preprečila opravljanje dela tudi potem, ko je Višje delovno in socialno sodišče jasno in nedvomno odločilo, da ima tožnik pravico vrniti se na delo k toženi stranki. Glede višine denarnega povračila pa tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da novejša sodna praksa v primerljivih zadevah delavcem priznava višino denarnega povračila, kot je to določilo sodišče prve stopnje in da se tožena stranka sklicuje predvsem na starejšo sodno prakso v času, ko je veljal ZDR.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje je pa delno napačno uporabilo materialno pravo (glede višine denarnega povračila).

7. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo prvič s sodbo opr. št. I Pd 3120/2013, s katero je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka. Na pritožbo tožnika je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1677/2014 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in s sodbo opr. št. I Pd 457/2015 ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 11. 2015. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika za reintegracijo. Po pritožbi obeh strank je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 78/2016 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v zavrnilnem delu tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati na delo ter mu za čas, od 20. 11. 2015 do vrnitve na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo, obračunati in izplačati po odvodu davkov in prispevkov nadomestilo plače. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 101/2017 z dne 19. 12. 2017 reviziji tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo odločitev pritožbenega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, sicer pa je revizijo zavrnilo. V novem sojenju je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 5/2018 z dne 15. 2. 2018 ugodilo pritožbi tožnika glede odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Glede na navedeno je odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2013 in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 18. 10. 2013 do 12. 6. 2014 in od 14. 7. 2014 do 19. 11. 2015 priznati delovno dobo, urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco in mu obračunati ter po odvodu davkov in prispevkov plačati nadomestilo plače za sporno obdobje, postala pravnomočna. Predmet odločanja v ponovljenem postopku je bil tožbeni zahtevek tožnika, da ga je dolžna tožena stranka pozvati na delo (reintegrirati).

9. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi tožnika sodno razveže z dnem 24. 5. 2018 in da mu je tožena stranka dolžna obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v višini 25.071,72 EUR, kar predstavlja 12 plač, izplačanih tožniku v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe in meni, da je tako v individualnem delovnem sporu kot tudi v kazenskem postopku dokazal, da so bili očitki, ki so predstavljali podlago za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za izvedbo predkazenskega in kazenskega postopka, popolnoma neutemeljeni, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo vzgojitelja. V kolikor pa ne bi bilo ugodeno njegovi pritožbi, pa tožnik predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče zviša denarno povračilo na znesek v višini 18 povprečnih bruto plač. Tožeča stranka torej meni, da gre za prenizek znesek odmerjenega denarnega povračila in da bi bila primerna odškodnina v višini 18 povprečnih bruto plač tožnika, medtem ko tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje absolutno previsoko odmerilo denarno povračilo v višini 12 plač in bi kvečjemu lahko denarno povračilo odmerilo v višini ene povprečne bruto plače tožnika.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi tožnika razveže z dnem 24. 5. 2018 in da se tožniku dosodi denarno povračilo ob sodni razvezi v višini 12 povprečnih plač tožnika zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotilom pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 5/2018 z dne 15. 2. 2018 ter temeljito pretehtalo vse okoliščine konkretnega primera, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 101/2017 z dne 19. 12. 2017. Pri odločitvi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika kot vzgojitelja predšolskih otrok, je glede na naravo dejavnosti tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bistvena okoliščina zaupanje med vsemi udeleženci, kar vključuje tudi starše, ki so glavni uporabniki storitev tožene stranke. Da je pri odločitvi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika kot vzgojitelja predšolskih otrok bistvena okoliščina, glede na naravo njegovega dela, zaupanje med vsemi udeleženci in da zgolj dejstvo, da je oseba v kazenskem postopku, res ne more sama po sebi utemeljevati sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, lahko pa zaradi narave tožnikovega dela, v konkretnem primeru pomembno vpliva na zaupanje med udeleženci oziroma na normalen potek delovnega procesa, je opozorilo že Vrhovno sodišče v citirani sodbi in sklepu.

11. Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožnika, da sodišče ne bi smelo razvezati pogodbe o zaposlitvi glede na to, da je tako v individualnem delovnem sporu kot kazenskem postopku bilo ugotovljeno, da tožnik očitanih kršitev in kaznivega dejanja ni storil in bi zato edino reintegracija tožnika na delovno mesto vzgojitelja pri toženi stranki omilila storjeno krivico tožniku in nastalo škodo tožniku. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ki ga ureja 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) je predvideno z zakonom prav za primer, ko se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa kljub temu okoliščine in interesi obeh strank kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je zmotno prepričanje tožnika, da porušeno zaupanje ni izkazano, ker tožniku kaznivo dejanje ni bilo dokazano. Relevantne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi in neodvisno od tega, ali je kasneje delavcu kršitev dokazana ali ne (tako je odločilo VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 325/2017 z dne 20. 2. 2018).

12. Delodajalčeva nezmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezna dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi, kot tudi v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem. Tožena stranka je predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča utemeljevala z izgubo zaupanja v delo tožnika. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da se je sodišče prve stopnje oprlo izključno na izpoved zakonite zastopnice o izgubi zaupanja, zato ni mogoče s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pretehtalo vse okoliščine, med drugim upoštevalo izpoved tožnika, zakonite zastopnice, prič B.B., D.D., E.E., F.F., G.G. ter H.H.. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tako do izpovedi tožnika, da ga starši otrok, ki jih je varoval v vrtcu podpirajo in tudi določeni sodelavci, kot do izpovedi zakonite zastopnice, ki je sicer potrdila, da določeni starši in sodelavci podpirajo tožnika, vendar pa na drugi strani določeni sodelavci, ki jih je tudi navedla, so kritični do delovnih metod tožnika. Verjelo je zakoniti zastopnici, da navedeno vodi v konfliktne situacije med zaposlenimi, saj so eni stopili v podporo tožniku, drugi nasproti njim in to vsekakor vpliva na sam delovni proces pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je obširno navedlo okoliščine, ki prevladajo na strani tožene stranke, da se razveže pogodba o zaposlitvi (26. točka obrazložitve sodbe). Te ugotovitve pa po presoji pritožbenega sodišča napolnjujejo pravni standard izgube zaupanja in pomenijo okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom.

13. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odpravilo nasprotja med ugotovitvijo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke nezakonita in da so vse obtožbe zoper tožnika o sumu storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let v celoti pravnomočno zavrnjene ter nadaljnjim zaključkom, da že dejstvo, da se je razvedelo o teku predkazenskega in kazenskega postopka zoper tožnika in da mu je bila izrečena izredna odpoved v kolektivu tožene stranke domnevno povzročilo konflikt, da so se pojavile govorice in da se naj bi informacije o tožniku razširile tudi med starši ter to zadošča za ugotovitev, da so podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja tožniku. Med obema ugotovitvama ni nobenega nasprotja, zaradi katerega izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožnik meša pogoje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 109. člena ZDR-1 s pogoji, pod katerimi sodišče odloči s sodbo o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. O razvezi pogodbe o zaposlitvi je sodišče odločilo na predlog tožene stranke, pri čemer je upoštevalo okoliščine, zaradi katerih je prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razmere pri toženi stranki, ki so nastopile po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z bistvenimi okoliščinami za sprejem izpodbijane odločitve in s tem tožnika neenako obravnavalo, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli pravdnega postopka, kakor je tudi tožniku onemogočilo učinkovito izvrševanje pravic do izjave (22. člen URS) in sodnega varstva (23. člen URS), kar predstavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi tožnika in njegovih trditev, da ni nobenih ovir za njegovo reintegracijo, vendar je dalo večjo težo razlogom, ki jih je navajala zakonita zastopnica tožene stranke, zakaj je potrebno pogodbo o zaposlitvi razvezati. Ker se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh bistvenih trditev in ugovorov strank, četudi ni sledilo navedbam tožnika, ni kršilo 22. člena (enako varstvo pravic) ali 14. člena (enakost pred zakonom) Ustave RS. Prav tako tožniku z obrazložitvijo sodbe ni bilo onemogočeno učinkovito pravno sredstvo (25. člen Ustave RS). Četudi sodišče prve stopnje ni izrecno odgovorilo na navedbe tožnika, na katere opozarja v pritožbi (da je zaupanje staršev v tožnika porušeno, pri čemer v dokaz svojega zaključka sodišče ne navede niti enega konkretnega imena staršev), mu s tem ni kršilo navedenih ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno s stopnjo gotovosti dokazati porušenega zaupanja staršev otrok v delo tožnika, sicer pa se tožena stranka utemeljeno sklicuje, da starši, na katere se sklicuje tožnik, da mu zaupajo, nimajo več otrok v varstvu pri toženi stranki, saj je od prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki minilo več kot pet let.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, sodišče prve stopnje namreč ni napačno povzelo nobene izpovedi strank, prič in vsebine listin. Prav tako niso podane zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je sledilo prepričljivi izpovedi zakonite zastopnice, ki je izpovedala, da bi ob ponovni zaposlitvi tožnika, lahko prišlo do odklonilnega ravnanja staršev otrok, ki svojih otrok ne bi vpisali v vrtec iz razloga, ker bi obstajal dvom v samo institucijo in njene zaposlene. Tožena stranka je bila dolžna predvsem dokazati, da je medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja več ni mogoče. V tej luči je potrebno presojati tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je glede na to in glede na izpoved zakonite zastopnice prepričljiva in zadosti argumentirana, tako da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP.

16. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji je bila s postopanjem sodišča prve stopnje kršena pravica do sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjavljanja in kontradiktornosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana takrat, ko sodišče stranki z nezakonitim postopanjem (kršitvijo določb ZPP) odvzame možnost sodelovanja v postopku. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje te kršitve ni zagrešilo.

17. Sodišče je torej na predlog tožene stranke razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožniku namesto reintegracije dosodilo denarno povračilo v višini dvanajstih bruto plač. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 ima značaj nadomestila namesto reintegracije, pri odmeri katere se upoštevajo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno tožniku dosodilo denarno povračilo v višini dvanajstih bruto plač, pri tem pa je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo višino plače kot osnovo za izračun povračila, namreč sodišče je upoštevalo plačo v višini 2.089,31 EUR bruto, moralo pa bi kot osnovo upoštevati povprečno bruto plačo v bruto znesku 2.131,91 EUR, saj bi moralo sodišče pri plači za mesec september upoštevati, da je tožnik prejel zaradi nezakonite odredbe o prepovedi opravljanja dela nižjo bruto plačo, kot mu je pripadala. Glede na navedeno predstavlja dvanajst plač tožnika ob upoštevanju povprečne bruto plače v znesku 2.131,91 EUR znesek 25.582,91 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP).

18. Sicer pa je pritožba tožnika neutemeljena, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo denarno povračilo tožniku in bi mu moralo odmeriti v višini 18 plač. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik uveljavljal denarno povračilo v višini 15 plač. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino denarnega povračila (12 plač) je pravilna in v skladu s sprejeto sodno prakso. Tako je VDSS s sodbo opr. št. 49/2016, ki jo je potrdilo VS RS s sodbo opr. št. VIII Ips 293/2016 z dne 5. 9. 2017 enako prisodilo tožniku 12 plač ob primerljivih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (21 let), slabše možnosti tožnika za ponovno zaposlitev in njegovo starost 56 let ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravice, ki so bile tožniku priznane za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno določilo denarno povračilo v skladu z okoliščinami, ki jih predvideva 118. člen ZDR in ustaljeno sodno prakso, je tudi neutemeljena pritožba tožene stranke, da je denarno povračilo odmerjeno previsoko in v nasprotju z veljavno sodno prakso.

20. Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke tudi glede odmere stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu z ZOdvT.

21. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

22. Ker je tožnik s pritožbo uspel v neznatnem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 558/2017
• VDSS Sodba Pdp 653/2019
• VDSS Sodba Pdp 521/2018