VDSS Sodba Pdp 686/2018

Jedro

V pogodbi o zaposlitvi je bila dogovorjena bruto plača v določeni višini, vendar je med pravdnima strankama dejansko obstajal ustni dogovor o plačilu glede na prevožene kilometre. Zato je tožbeni zahtevek iz naslova vtoževane razlike plače utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili o načinu povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in da je tožnik sicer res podal izjavo, v kateri je navedel, da znaša oddaljenost bivališča do delovnega mesta 120 km. Pravilno pa je zaključilo, da zgolj na podlagi predloženega izpisa razdalje od tožnikovega bivališča do delovnega mesta, ne da bi tožena stranka zatrjevala in dokazovala višino stroškov, do katere je bil tožnik upravičen, ni mogoče preizkusiti zatrjevanega preplačila iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke, da tožena stranka za tožečo stranko na neto znesek razlike neizplačane plače za mesec marec 2017 v višini 455,68 EUR obračuna in odvede akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplača neto razliko v znesku 455,68 EUR in da ne obstoji terjatev tožeče stranke za obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 67,08 EUR bruto, odvod davka in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila. V II. točki izreka sodbe je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 83,41 EUR. V III. točki izreka sodbe je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni na neto znesek razlike neizplačane plače za mesec marec 2017 v višini 455,68 EUR obračunati in odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto razliko v znesku 455,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2017 dalje do plačila, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 733,95 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je med strankama obstajal ustni dogovor o plačilu po prevoženem kilometru. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je iz izpovedi prič izpeljalo zaključke, ki iz njih ne izhajajo. Zaslišani A.A. ni potrdil tožnikove izpovedi glede ustnega dogovora o plači, temveč je takšen dogovor izrecno zanikal. Sodišče napačno povzame njegovo izpoved, da je bila plača dogovorjena kot plačilo za posamezne vožnje, to je glede na prevožene kilometre. Res je povedal, da je bila plača dogovorjena za posamezne vožnje, vendar pa je izrecno zanikal, da bi to pomenilo obračunavanje po prevoženem kilometru, temveč je šlo za fiksne zneske. Določeni so bili torej fiksni zneski za prevoze na določena območja, plača pa je bila seštevek teh zneskov glede na opravljene prevoze. To pa je v nasprotju z dogovorom, kot ga zatrjuje tožnik. A.A. je sicer povedal tudi, da naj bi se način obračunavanja kasneje spremenil in da naj bi se obračunavalo po prevoženih kilometrih, vendar pa je glede tega pojasnil, da dejansko ni bilo moč preračunati, koliko si prevozil in koliko dobil plačano. Poleg tega je zanikal, da bi bil glede tega sklenjen kakršen koli dogovor, ampak naj bi tožena stranka sama začela s takšnim načinom obračunavanja. Zanikal je tudi, da bi se glede plačila kadarkoli dogovarjal z B.B.. Poudarja, da je A.A. pri toženi stranki delal do leta 2015, kar je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s tožnikom in pred nastopom dela sedanjega poslovodstva tožene stranke. Do leta 2015 je bila tožena stranka izključno v lasti C.C., ki je sprejemal vse odločitve. Kakšne dogovore je ta sklepal z vozniki, toženi stranki ni znano. Opozarja na nenaklonjenost te priče do tožene stranke, ki do nje še vedno goji zamere, ki izhajajo iz prepričanja, da ima tožena stranka do njega še vedno dolg zaradi neplačanega dela. Zato njegova izjava ni verodostojna. Sodišče napačno razume in povzema izpovedi D.D. in B.B.. Njuni izpovedi nista bili izmikajoči, ampak sta jasno in prepričljivo zanikala dogovor, da bi se plača izračunala iz prevoženih kilometrov. Oba pa sta potrdila, da so obstajale ocene, koliko povprečno znaša plačilo na kilometer, ki pa ni bilo fiksno in je šlo zgolj za ocene zaradi boljše predstave. Vsem zaposlenim je bilo predstavljeno, da je določena fiksna plača, ki je navedena v pogodbi v zaposlitvi, in da so za kvalitetno delo običajne stimulacije. Oba sta pojasnila, kako se določa stimulacija. B.B. je obrazložil, da gre pri številu prevoženih kilometrov zgolj za enega od parametrov pri odločanju o stimulaciji, pa še to v smislu ugotavljanja prizadevnosti delavca, tako da se nagradi voznike, ki delajo nadpovprečno število kilometrov. Napačen je tudi zaključek sodišča glede pobotnega ugovora. Ne drži, da ni zatrjevala in dokazala višine stroškov prevoza, ki jih je neutemeljeno izplačala tožniku. Navedla je vse podatke glede višine stroškov, ki jih tožnik ni prerekal in razlog, zakaj je stroške izplačala v višjem znesku. Zato je pobotni ugovor utemeljen. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je z zahtevkom uspel le delno, to je v višini 80 % in ne v celoti. To ni zanemarljivo majhen uspeh, zato bi moralo sodišče stroške razdeliti glede na uspeh. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi protispisno ugotovilo dejstva, ki iz izpovedi zaslišanih prič ne izhajajo. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine ali zapisnike o izpovedbah v postopku (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstva. S tem očitkom pa pritožba uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot od svojega bivšega delodajalca, uveljavlja premalo izplačano plačo za mesec marec 2017, kot bi mu pripadala na podlagi ustnega dogovora o plači, in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev do tožnika iz naslova preveč plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela za mesec marec 2017. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je bilo med strankama ustno dogovorjeno plačilo po prevoženem kilometru in da znaša tožnikovo prikrajšanje pri plači 455,68 EUR neto. Tožnik pa ni upravičen do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017, glede na to, da je pri toženi stranki delal manj kot en mesec, in zato ni pridobil pravice do koriščenja 1/12 letnega dopusta. V zvezi z v pobot uveljavljeno terjatvijo tožene stranke do tožnika v višini 83,41 EUR pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta ne obstoji, ker je tožena stranka v postopku ni dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še navaja:

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 20. 3. 2017 do 19. 6. 2017 za delo voznika, ki pa je na podlagi tožnikovega predloga za sporazumno prekinitev prenehala veljati z dnem 10. 4. 2017. V pogodbi o zaposlitvi je bila sicer dogovorjena bruto plača v višini 805,00 EUR, vendar je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je med pravdnima strankama dejansko obstajal ustni dogovor o plačilu glede na prevožene kilometre, in sicer 12,50 centov za prevoženi kilometer v državi Španiji, 13 centov za prevoženi kilometer v državi Franciji in 75 EUR za vožnjo za "vikend". Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je v zvezi z obstojem ustnega dogovora o plačilu verjelo tožniku in ne toženi stranki, ki je obstoj takega dogovora zanikala in pojasnilo tudi, zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov, predvsem izpovedi zaslišanih prič, zaključilo, da je obstoj ustnega dogovora o plačilu glede na prevožene kilometre, dokazan. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša.

8. Tako je sodišče prve stopnje glede obstoja dogovora o plačilu glede na opravljene kilometre utemeljeno verjelo tožniku, saj je njegovo izpoved potrdil tudi A.A.. Ta je sicer med drugim res povedal, da je bila pri toženi stranki sprva plača dogovorjena za posamezne vožnje v fiksnih zneskih, potrdil pa je tudi, da se je kasneje plača pri toženi stranki obračunavala glede na prevožene kilometre, kar je zatrjeval tožnik. Tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje njegovo izpoved zmotno tolmačilo. S pritožbenimi navedbami, da je A.A. bivši delavec tožene stranke in da ima do nje še vedno določene zamere, pa tožena stranka verodostojnosti te priče ne uspe omajati. Pritožbene navedbe, da je bilo v času zaposlitve A.A. pri toženi stranki drugo poslovodstvo, zaradi česar tožena stranka ne ve, kakšni so bili takrat dogovori z vozniki glede plač, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi izpovedi zakonitega zastopnika D.D. in priče B.B., pri čemer je tudi ta dokazna ocena jasna in prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Pritožbene navedbe, ki dokazni oceni nasprotujejo, pa so neutemeljene. Zaslišani priči res nista izrecno potrdili obstoja ustnega dogovora o plačilu s tožnikom, vendar je glede na njuno izpoved o načinu preračunavanja cene na prevoženi kilometer, ki je bila med drugim odvisna tudi od števila prevoženih kilometrov, prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da iz njune izpovedi izhaja ravno nasprotno, torej, da se je pri toženi stranki plača voznikom izplačevala upoštevaje prevožene kilometre.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku za prevoženih 5916 kilometrov v spornem času, kar med strankama ni bilo sporno, ob upoštevanju 12,50 centov/km in 75 EUR za vožnjo za "vikend", pripada plačilo 814,50 EUR. Ker je tožena stranka tožniku že izplačala plačo v višini 270,82 EUR in dnevnice v višini 88,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu tožena stranka dolguje še neizplačano razliko v plači v neto znesku 455,68 EUR.

10. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev do tožnika v višini 83,41 EUR iz naslova preveč plačanih stroškov prevoza na delo iz dela. Tožena stranka je zatrjevala, da jo je tožnik ob podpisu pogodbe zavedel, da mu je izplačala za 83,41 EUR preveč stroškov prevoza na delo in z dela, to je povračilo stroškov za 120 km, čeprav je razdalja od tožnikovega bivališča do delovnega mesta znašala le 70 km. V dokaz svojih trditev je predložila izpis razdalje s spletne strani google.maps za relacijo od tožnikovega bivališča do delovnega mesta.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se toženi stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili o načinu povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in da je tožnik sicer res podal izjavo, v kateri je navedel, da znaša oddaljenost bivališča do delovnega mesta 120 km. Pravilno pa je zaključilo, da zgolj na podlagi predloženega izpisa razdalje od tožnikovega bivališča do delovnega mesta, ne da bi tožena stranka zatrjevala in dokazovala višino stroškov, do katere je bil tožnik upravičen, ni mogoče preizkusiti zatrjevanega preplačila iz tega naslova. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se od tožene stranke ob izplačilu stroškov prevoza na delo in z dela pričakuje določena skrbnost, torej da preveri dolžino poti in pravilno izračuna obseg stroškov, do katerih je delavec upravičen. Tako se je sodišče pravilno oprlo tudi na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/01, s spremembami), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker se tožena stranka na omenjene okoliščine glede pridržanja pravice zahtevati plačani znesek nazaj ali plačila zaradi izognitve sili v postopku na prvi stopnji niti ni sklicevala, tožena stranka od tožnika ne more uveljaviti vračila preveč plačanega zneska. To pa pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 83,41 EUR pravilna.

12. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik v sporu ni uspel zgolj s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, uspel pa je tudi z zavrnitvijo v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu mora tožena stranka povrniti vse stroške postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 932/2017
• VDSS Sodba Pdp 587/2017
• VDSS Sodba Pdp 659/2019