VDSS Sodba Pdp 108/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 248/2018 z dne 19. 4. 2018 zavzelo stališče, da kljub dejstvu, da se tožnik med zaslišanjem ni (več) spomnil, za kakšno urno postavko sta bila s toženo stranko dogovorjena, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med strankama (ustni) dogovor o plačilu glede na število opravljenih ur resnično sklenjen. Tudi v novem sojenju je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu ustrezno obrazložilo. Sprejelo je pravilno dokazno oceno, da so bili delavci - šoferji, med katere sodi tudi tožnik, plačani drugače, kot je navedeno v pisni pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh izplačati razlike v plačah, in sicer za december 2010 znesek 126,64 EUR, za januar 2011 znesek 389,76 EUR, za februar 2011 znesek 528,21 EUR, za marec 2011 znesek 637,84 EUR, za april 2011 znesek 290,49 EUR, za maj 2011 znesek 562,60 EUR, za junij 2011 znesek 197,24 EUR in za julij 2011 znesek 575,26 EUR, vsak znesek zmanjšan za dohodnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezen znesek od 19. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.109,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) ter za tožnika plačati stroške tega delovnega spora v roku 15 dni v višini 983,66 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimizamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, da naj bi bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o plačilu glede na opravljene ure, torej drugačen dogovor kot je bilo to določeno v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem se je sodišče zmotno oprlo na neverodostojni izpovedi tožnika in priče A.A., ne pa na izpoved priče B.B.. Navedena priča je za toženo stranko opravljala računovodske storitve in obračunavala plače, ter je izpovedala, da plač ni nikoli obračunavala na podlagi opravljenega števila kilometrov ali opravljenih ur, niti ni obračunavala nadur. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede višine urne postavke, ko je neutemeljeno upoštevalo pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožnika. Tožnik bi se moral spomniti, kakšna je bila urna postavka, če je dejansko obstajal tak dogovor. Zato njegova izpoved ni prepričljiva. Zaključek sodišča v zvezi s tem je zmoten in predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Zahtevek tožnika iz naslova opravljenih nadur je neutemeljen, saj je zanje prejel plačilo iz naslova osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je spregledalo, da je tožnik prejemal plačo v višini med 2.000,00 EUR in 2.900,00 EUR, torej je nedvomno prejel plačilo za vse opravljeno delo. Izpoved priče A.A. ni verodostojna, saj je tudi on v sodnem sporu uveljavljal zahtevek zoper toženo stranko kot svojega delodajalca. V zadevi opr. št. Pd 39/2013 je A.A. zatrjeval, da naj bi obstajal dogovor o plačilu na prevoženi kilometer, kar je tožena stranka dokazovala z dokaznim predlogom po vpogledu v sodni spis opr. št. Pd 39/2013, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Sodišče nadalje ni verjelo izpovedbi C.C. in D.D., kar je obrazložilo le s tem, da naj bi iz njunih izpovedi izhajale nasprotujoče si izjave in nelogičnosti, pri tem pa jih ni določneje pojasnilo. S tem je kršilo določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Morebitni višek ur je bil zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa izravnan. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, da ni preverjal tehnične zmožnosti uporabe magneta na konkretnem tovornem vozilu, ki ga je vozil tožnik. Navedel je, da je bila uporaba magneta možna na starejših dajalnikih impulzov, ki so bili nameščeni pred 1. 10. 2012, zato tehnično ni bilo mogoče, da bi bil v spornem obdobju magnet sploh uporabljen. Nadalje pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo višine urne postavke, medtem ko iz izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke izhaja različna urna postavka za vsak mesec, kar pa je nesprejemljivo. Sodišče torej ni upoštevalo izrecnega napotka iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 469/2016 z dne 24. 11. 2016. V tem delu gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj se ne strinja z ugotovitvijo, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim zneskom. Meni, da je njegov dejanski uspeh le 70 %, zato bi moralo sodišče tožniku dosoditi sorazmerno nižji znesek pravdnih stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo tretjič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 60/2013 z dne 3. 2. 2016 tožbenemu zahtevku ugodilo, sodba pa je bila po pritožbi tožene stranke s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 469/2016 z dne 24. 11. 2016 razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku ponovno ugodilo s sodbo opr. št. Pd 75/2016 z dne 29. 11. 2017, pritožbeno sodišče pa je s sodbo in sklepom Pdp 248/2018 z dne 19. 4. 2018 pritožbi glede plačila nadur ugodilo, v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke ter pravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v navedenih odločbah, ter sprejelo pravilno odločitev.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena, v zvezi s 7. členom ZPP, ker naj bi sodišče glede višine urne postavke odločilo v nasprotju s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu. ZPP v prvem odstavku 7. člena določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZPP pa sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne smejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena). Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 469/2016 z dne 24. 11. 2016 v zvezi z očitki o nezadostnih trditvah tožnika navedlo, da te niso utemeljene, saj je tožnik že v prvi pripravljalni vlogi pravočasno dopolnil trditveno podlago glede višine urne postavke tako, da je za vsak posamezni mesec urno postavko izračunal na podlagi podatkov iz plačilne liste, upoštevajoč višino plače in število delovnih ur v posameznem mesecu. Glede urne postavke je torej trditvena podlaga tožnika v celoti podana oziroma tožbeni zahtevek ustrezno substanciran.

8. Pritožbeni očitek, da je dokazna ocena glede urne postavke pomanjkljiva in neprepričljiva, ker se tožnik ni natančno spomnil višine urne postavke za vsak posamezni mesec, ni utemeljen. Tožnik je namreč, kot je zgoraj navedeno, urno postavko izračunal za vsak posamezni mesec glede na obračun plače, ki jo je za vsak mesec prejel, sodišče pa je v tem delu pravilno ugotovilo višino tožnikovega prikrajšanja. Sodišče je sprejelo skrbno in vestno dokazno oceno, ki torej predstavlja pravilne zaključke o ugotovitvah dejanskega stanja. Glede na obrazloženo ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi ugotovilo višine postavke ter s tem kršilo napotek iz sklepa opr. št. Pdp 469/2016 z dne 24. 11. 2016. Sodišče je na podlagi ugotovitev izvedenca cestno prometne stroke - tahografi E.E. ugotovilo število nadur, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju napravil, to število ur pa je pri izračunu prikrajšanja pri plači v svojem izvedenskem mnenju pravilno upoštevala sodna izvedenka finančne stroke F.F.. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo višino prikrajšanja pri plači za vsak posamezni mesec, je mogoče sodbo preizkusiti kljub temu, da sodišče prve stopnje za vsak posamezni mesec sicer res ni posebej navedlo urne postavke, temveč jo je upoštevalo v skupnem izračunu prikrajšanja.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen dokazni zaključek, da je med strankama obstajal (ustni) dogovor o plačilu glede na število opravljenih ur. Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 248/2018 z dne 19. 4. 2018 zavzelo stališče, da kljub dejstvu, da se tožnik med zaslišanjem ni (več) spomnil, za kakšno urno postavko sta bila s toženo stranko dogovorjena, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med strankama (ustni) dogovor o plačilu glede na število opravljenih ur resnično sklenjen. Tudi v novem sojenju je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu ustrezno obrazložilo. Sprejelo je pravilno dokazno oceno, da so bili delavci - šoferji, med katere sodi tudi tožnik, plačani drugače, kot je navedeno v pisni pogodbo o zaposlitvi. Pritožba (ponovno) neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je tudi priča A.A. zoper toženo stranko sodno uveljavljal plačilo prejemkov iz delovnega razmerja ter da je zaradi tega neverodostojna priča. Pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, kot že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 248/2018 z dne 19. 4. 2018, da je neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje dejstva, da je A.A. v individualnem delovnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 39/2013, zatrjeval, da je bil s toženo stranko dogovorjen za plačilo glede na število prevoženih kilometrov. V obravnavanem sporu je izpovedal enako, to pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Izpoved priče namreč potrjuje pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili delavci tožene stranke za svoje delo plačani drugače, kot je bilo to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje dejstva, da je A.A. zoper toženo stranko kot delodajalca vložil tožbo za izplačilo neplačanih nadur in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, češ da je priča zato neverodostojna. Zgolj na podlagi navedene okoliščine namreč ni mogoče zaključiti, da izpoved priče nima dokazne vrednosti. Sodišče si v okviru zaslišanj prič in strank ustvari lasten vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem ustrezno obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

11. Pritožba tudi ponovno neutemeljeno uveljavlja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. in priče D.D.. Razloge za to je navedlo v 8. in 10. točki obrazložitve sodbe. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na izpoved računovodkinje B.B., ki je v svoji izpovedi dejansko potrdila navedbe tožnika, da mu nadure niso bile izplačane, saj tožnikove plače ni nikoli obračunavala na podlagi opravljenega števila ur, opravljenih kilometrov, temveč le na podlagi pisne pogodbe o zaposlitvi.

12. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je bilo mogoče na tožnikovem vozilu dejansko uporabljati motilec oziroma magnet, ki bi vplival na tahograf tako, da ne bi prikazoval pravilnih podatkov o vožnji oziroma počitku v smislu določb Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl. - ZDCOPMD). Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da uporaba magneta v spornem obdobju ni bila več mogoča, saj se tožbeni zahtevek nanaša na leti 2010 in 2011, pritožba pa navaja, da šele po 1. 12. 2012 ni bilo več mogoče manipulirati s tahografom na način, da bi motilec (magnet) vplival na podatke o vožnji. Izvedenec je podal jasno stališče, da podatki tahografa niso pravilni, ter s tem potrdil izpoved tožnika in priče A.A.. Bistveno je tudi, da je izvedenec nadure ugotovil na podlagi tožnikove evidence, podatkov tahografa in na podlagi podatkov o razdaljah, ki jih je pridobil na spletnem portalu maps.google.com. Zato podatki tahografa v tem smislu niso bili edini odločilni.

13. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnikov uspeh le okoli 70 %, in da se naj zato njegovi stroški sorazmerno zmanjšajo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikov uspeh glede na tožbo znašal 94 %, da pa je res s pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2014 postavke po posameznih mesecih delno zvišal, tako da je tožbeni zahtevek znašal 4.557,00 EUR. Kljub tej spremembi tožbenega zahtevka pa skupen uspeh tožnika znaša 85 %. Zvišanje tožbenega zahtevka ni vplivalo na stroške postopka, saj bi moralo sodišče izvesti dokaza z obema izvedencema tudi v primeru, če tožnik tožbenega zahtevka ne bi zvišal. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik v pretežnem delu uspel, zato je v celoti upravičen do povračila stroškov postopka.

14. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

17. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 660/2017
• VDSS Sodba Pdp 587/2017
• VDSS sodba Pdp 435/2014