VDSS Sodba Pdp 2/2018

Jedro

Komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Naloga komisije je preveriti ali delodajalec delavcu utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela na drugem delovnem mestu, kot tudi ne more zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, njegovo strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, ni pa naloga komisije ugotavljati oziroma ocenjevati tožnikove preostale delovne zmožnosti, saj je slednja že ugotovljena in izhaja iz odločbe ZPIZ.

Pri toženi stranki so bila zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnika glede na njegovo izobrazbo in omejitve pri delu, zato tožena stranka v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožniku podala izpodbijano odpoved, ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, ni imela prostih sistemiziranih delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi invalidnosti št. ... z dne 3. 8. 2016, ki jo je tožena stranka dne 11. 8. 2016 vročila tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač (1.000,00 EUR bruto mesečno), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, za ves čas od nezakonite odjave iz vseh zavarovanj do dneva poziva nazaj na delo, ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik pritožbo vlaga tudi zaradi kršitev ustavnih pravic tožnika v postopku pred naslovnim sodiščem, kar predstavlja bistvene kršitve določb postopka (2., 8., 14., 21., 22., 23., 24. do 31. člena Ustave RS ter 34., 49., 50., 52. člena Ustave RS) ter kršitev Evropske socialne listine ter konvencije MOD 158 in 159, Konvencije o pravicah invalidov, 26. in 27. člena, Direktive SE 2000/78/ES. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka v tožbi izčrpno obrazložila in grajala postopek iskanja delovnega mesta za tožnika, ki je bil le navidezen. Tožnik je navedel, da tožena stranka ni preverila oziroma iskala delovnega mesta na strokoven način, s strokovnjakom medicine dela, zato ne moremo govoriti, da bi delodajalec strokovno in z medicinsko organizacijskega vidika preveril, katero delovno mesto bi tožnik lahko zasedel. Glede na izpoved izvedenke medicine dela, prometa in športa dr. A.A., dr. med., kdo mora sodelovati pri iskanju delovnega mesta za invalida, in sicer specialist MDPŠ, inženir varnosti in zdravja pri delu, kadrovska služba, konkretni delavec, za katerega se išče delovno mesto in njegov vodja oddelka ali vodja procesa oziroma nadrejeni je jasno, da navedenega tožena stranka ni izpolnila in je zato tožena stranka po vsebini kršila pravico tožnika do premestitve. Tožnik je v tožbi navedel in izčrpno obrazložil, da je delodajalec kot stranka v postopku prejel odločbo ZPIZ prve stopnje in je očitno, da niti ni poskusil izvesti in zagotoviti tožniku pravico do premestitve. Sodišče prve stopnje bi moralo bistveno bolj upoštevati pravnomočno in izvršljivo odločbo ZPIZ-1. To pravico delodajalec zagotovi tožniku z ustreznim in strokovnim iskanjem delovnega mesta. Ker sodišče prve stopnje te osnovne pravice tožnika ni spoštovalo in upoštevalo pri presoji, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je očitno, da se delovno mesto za tožnika pri delodajalcu ni iskalo oziroma niti ni moglo iskati, ker v postopku niso sodelovale strokovne osebe. Delovno mesto je tožena stranka iskala le znotraj skupine B. in tožena stranka ni pristopila na strokoven, življenjski in človeški način, ampak s preprostim izbrisom tožnika iz evidence zaposlenih. V skupino B. sodijo C. d. o. o., D. d. d., E. d. o. o., F. d. d. in G. d. o. o. Tožena stranka je bila pri podaji nezakonite odpovedi v celoti podprta s strani komisije in ministrstva za delo, ki v konkretnem primeru ni moglo strokovno preveriti in nadzirati, ali je bilo pri delodajalcu možno tožnika zaposliti na ustreznem delovnem mestu iz razloga, ker ta komisija v svoji sestavi ni imela strokovnjaka medicine dela in varnostne stroke. Navedbe sodišča o pravilnih zaključkih komisije pod 13. in 14. točko razlogov, so popolnoma neutemeljene, demantira jih izpoved izvedenke v tem postopku. Tožena stranka brez postavitve ustreznih strokovnjakov ni mogla preveriti in nadzirati komisije in ministrstva za delo, saj kot je izjavila izvedenka, bi bilo potrebno pri iskanju delovnega mesta za tožnika sodelovanje več strokovnjakov in tudi tožnika samega. Ker tožena stranka ni ravnala tako, ni dokazala, da tožniku utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-2. Ker pravice do premestitve ni izvrševal skladno s 1. alinejo prvega odstavka 196. člena ZDR-1, določbo prvega odstavka 37. člena ZZRZI in zakonodajo, na katero se sklicuje naslovno sodišče v sodbi, je odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obrazložitev v tem delu pa ni razumljiva oziroma gre v zvezi z 8. členom ZPP za bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prav tako ni podalo dejanskih in pravnih zaključkov glede očitka diskriminacije tožnika pri zaposlovanju. Po oceni komisije ZPIZ naj bi bila ta premestitev možna, v postopku priznanja pravic invalidnosti pri ZPIZ je bila poleg tožnika stranka postopka tudi tožena stranka, ki pa dejstvu glede pravice do premestitve ni nasprotovala in ni vložila tožbe na socialno sodišče. Iz izvedeniškega mnenja komisije ZPIZ druge stopnje z dne 24. 2. 2016, pod točko 6 jasno izhaja, da lahko tožnik še vedno opravlja delo v svojem poklicu voznika, torej v dejavnosti tožene stranke - tega dejstva pa tožena stranka ni izpodbijala niti v postopku odpovedi tožniku z ustreznim mnenjem strokovnjakov medicine dela. Tožena stranka svoje glavne dejavnosti ni ukinila, poleg tega pa ima tožena stranka cel kup podpornih dejavnosti, kamor bi tožnika lahko razporedila. Neustrezno in načrtno neiskanje dela za tožnika pomeni načrtno diskriminacijo tožnika (kršitev 6. člena ZDR-1 in četrtega odstavka 83. člena ZDR-1) in nespoštovanje pravice tožnika do opravljanja drugega dela, skladnega s tožnikovo preostalo delovno zmožnostjo. Obrazložitev sodišča pod 16. točko je le pavšalna. Direktor H.H. je priznal, da strokovnjakov, kot je strokovnjak medicine dela, pri iskanju delovnega mesta za tožnika niso angažirali, kar kaže na to, da je tožena stranka očitno kršila 6. člen ZDR-1 oziroma tožnikova pravica do premestitve in tožnikova ustavna pravica do svobode dela (49. člen v zvezi s 14. in 22. členom Ustave ter 2. členom Ustave RS). Kršitev svobode dela se izraža v tem, da tožnik v primerjavi z zdravimi kandidati ne more iskati zaposlitve, zato z njimi ni izenačen zaradi svojega zdravstvenega stanja. Z navedeno odločitvijo in nespoštovanjem dokaznega bremena je sodišče prve stopnje poseglo v ustavne pravice tožnika do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic v zvezi z ustavnimi pravicami iz 52. člena (pravice invalidov) in 50. člena (pravica do socialne varnosti, posebej invalidnov kot posebej zaščitene kategorije). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnika.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je odločilo skladno z določbo 116., 195. in 196. člena ZDR‑1, da invalidi uživajo posebno varstvo, vendar to varstvo ni absolutno, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 101/2016. Pravilnost delodajalčevega ravnanja v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in dejstvo, da je toženka naredila vse, kar je bilo njeni moči in pristojnosti, da bi ga zaposlila skladno s preostalo delovno zmožnostjo oziroma mu ponudila zaposlitev pri drugem delodajalcu, je v izvedenskem mnenju potrdila stalna sodna izvedenka za medicino dela, prometa in športa dr. A.A., dr. med.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik to kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa je pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišču prve stopnje tudi ni možno očitati, da bi dokazni zaključek glede možnosti, zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, bil sprejet v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno v zvezi s tem vprašanjem oblikovalo vsebinsko prepričljivo ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014 na delovnem mestu voznik avtobusa;

- z odločbo ZPIZ št. ... z dne 25. 11. 2015 v zvezi z odločbo ZPIZ št. ... z dne 14. 3. 2016 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in sicer 70 % zaradi posledic bolezni in 30 % zaradi posledic poškodbe izven dela. Tožniku je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, pri katerem ne bo upravljal z motornimi vozili C in D kategorije, kjer ne bo dalj časa obremenjeval levice in kjer ni potrebna groba moč, s polnim delovnim časom od 27. 10. 2015 dalje.

- Toženka je konec marca in v začetku aprila 2016 pri podjetjih I. d. o. o., J. d. d. in pri Zavodu za zaposlovanje opravila poizvedbe o možnosti zaposlitve tožnika kot invalida, vendar brez uspeha.

- Tožena stranka je zato pričela postopek pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu in komisija je dne 22. 7. 2016 podala mnenje, da tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- tožena stranka je 3. 8. 2016 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi invalidnosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013), ki kot odpovedni razlog ureja nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu je drugi delodajalec ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, z ustreznim delom pri njem. Obenem šesti odstavek istega člena določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

10. Kadar pogodbo o zaposlitvi redno odpoveduje delodajalec, je dokazno breme, v skladu s 84. členom ZDR-1, na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da tožniku invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo voznika avtobusa. Tožnik ima v skladu z odločbo ZPIZ, preostalo delazmožnost na delih, kjer ne bo upravljal z motornimi vozili C in D kategorije; kjer ne bo dalj časa obremenjeval levice in kjer ni potrebna groba moč, kar pa pomeni, da nikakor ne more več opravljati dela voznika avtobusa. Za delo voznika avtobusa je trajno zdravstveno nesposoben, zato so vse pritožbene trditve, da tožnik še vedno lahko opravlja delo v svojem poklicu voznika, torej v dejavnosti tožene stranke in kar naj bi izhajalo iz izvedeniškega mnenja komisije ZPIZ druge stopnje z dne 24. 2. 2016, neutemeljene. Tožena stranka je dokazala, da je konec marca in začetka aprila 2016 pri podjetjih I. d. o. o., J. d. d. oziroma K. d. o. o. opravila poizvedbe o možnosti zaposlitve tožnika kot invalida in prav tako pri zavodu za zaposlovanje, saj je tožnik po osnovnem poklicu natakar ter da mu ni uspela zagotoviti pravice do premestitve. Tožena stranka je nato tožnika dne 21. 4. 2016 obvestila, da mu ne more zagotoviti pravice do premestitve pri toženi stranki, saj ne razpolaga z ustreznim delovnim mestom, oziroma je ustrezno delovno mesto zasedeno z invalidom. Komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je dne 22. 7. 2016 podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri toženi stranki zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnika glede na njegovo izobrazbo in omejitve pri delu in da je tožena stranka v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožniku podala izpodbijano odpoved, ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, ni imela prostih sistemiziranih delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnika. Delovno mesto pomožni administrativni delavec, ki je sicer bilo prilagojeno invalidu, je bilo zasedeno, saj ga je zasedal L.L., zato nanj tožnika niso mogli premestiti. Pa tudi sicer je po izpovedi priče L.L. bilo v zadnjem letu na tem delovnem mestu dela le za dve uri dnevno. Tudi delovno mesto 065 - referent V. stopnje prometa, za katero je tožnik trdil, da bi ga na to delovno mesto tožena stranka lahko premestila, je bilo zasedeno z delavcem M.M., pri tem pa se je za to delovno mesto zahtevala srednješolska izobrazba, medtem ko je tožnik po osnovnem poklicu natakar.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožniku tudi drugih delovnih mest ni mogla ponuditi, saj so dejansko vsa ostala, s strani tožnika, izpostavljena delovna mesta (... - prodajalec vozovnic, ... - prodajni referent, ... - prodaja vozovnic, ... - obračunovalec voznin, ... - referent propagande in reklame, ... - samostojni administrator, ... - samostojni administrator SD in ... - informator, prometnik ...) sistemizirana pri drugem delodajalcu D. d. d. Za vsa navedena delovna mesta je bila potrebna srednješolska izobrazba ustrezne smeri, tožnik pa ima poklicno šolo za natakarja. Edino delovna mesta ... - prodajalec vozovnic, ... - prodajalec vozovnic in ... - obračunovalec voznine bi ustrezala izobrazbi tožnika, vendar pa so ta delovna mesta v okviru D. d. d., ki pa so krajevno preveč oddaljena, da bi bila za tožnika ustrezna.

13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je bilo mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2017 nezakonito, ker v sestavi komisije ni sodeloval strokovnjak medicine dela oziroma ga komisija ni najela. Na podlagi izpovedi N.N. in spisa komisije, iz katerega je razvidno, da je tožena stranka pristojnemu ministrstvu posredovala dokumentacijo (Akt o sistemizaciji s katalogom delovnih mest in izjavo o varnosti z oceno tveganja, opravljene poizvedbe o možnosti tožnikove zaposlitvi pri drugih delodajalcih) in izpovedi O.O. - predsednice komisije, ki je prepričljivo opisala potek dela komisije, sestavo komisije in sprejemanje mnenja komisije, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je mnenje komisije ustrezno obrazloženo in izdano na podlagi postopka, ki ga določa Pravilnik o načinu dela komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005). Pravilnik ne predvideva, da bi morala komisija pri iskanju delovnega mesta za invalida vedno sodelovati s specialistom MDPŠ, kot to trdi tožnik v pritožbi. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da je naloga komisije preveriti ali delodajalec delavcu utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela na drugem delovnem mestu, kot tudi ne more zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, njegovo strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, ni pa naloga komisije ugotavljati oziroma ocenjevati tožnikove preostale delovne zmožnosti, saj je slednja že ugotovljena in izhaja iz odločbe ZPIZ, s katero je tožniku priznana III. kategorija invalidnosti in omejitve pri delu.

14. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka ni preverjala oziroma iskala delovnega mesta na strokoven način s strokovnjakom medicine dela. Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa na pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnika, da bi delo, v okviru svojih omejitev lahko opravljal, temveč je bila tožena stranka dolžna le preveriti, ali je možno tožnika premestiti na ustrezno delovno mesto, kar pa je tudi storila (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 101/2016 z dne 10. 11. 2016).

15. Glede na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pod točko 13 in 14 v nasprotju z mnenjem izvedenke v tem postopku. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnika v postopku angažiralo izvedenko medicine dela, prometa in športa dr. A.A., dr. med., da preveri možnost tožene stranke za premestitev tožnika glede na preostalo delazmožnost. Izvedenka je upoštevala predloženo enotno sistemizacijo in izjavo o varnosti z oceno tveganja ugotovila, da bi za tožnika glede na njegovo preostalo delovno zmožnost dejansko bila ustrezna le delovna mesta ... - referent propagande in reklame, ... - pomožni administrativni delavec in ... - prodajalec vozovnic. Ta delovna mesta pa po ugotovitvah sodišča, v času podaje odpovedi, niso bila prosta. Pri tem pa se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da tožena stranka po vsebini ni iskala delovnega mesta za tožnika s sodelovanjem ustreznih strokovnjakov, kar naj bi zaključila tudi izvedenka dr. A.A., dr. med., saj navedeno iz izvedenskega mnenja ne izhaja.

16. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da tožena stranka dela za tožnika dejansko ni iskala in da navedeno pomeni načrtno diskriminacijo tožnika (kršitev 6. člena ZDR-1) in kršitev 4. odstavka 83. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje kršitve prepovedi diskriminacije kot to sicer določa 6. člen ZDR-1, v predmetni zadevi glede na izid dokaznega postopka ni ugotovilo. Nazadnje je delavec, ki je ostal na delu pri toženi stranki, na delovnem mestu pomožni administrativni delavec, ki je sicer bilo prilagojeno invalidu, L.L. tudi invalid z omejitvami, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik diskriminiran zato, ker je invalid.

17. Pritožbeno sodišče pa ne odgovarja na očitane kršitve v pritožbi, in sicer, da je zaradi nespoštovanja dokaznega bremena sodišče prve stopnje poseglo v ustavne pravice tožnika do enakega varstva pravic (po 22. členu Ustave RS) in do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) v zvezi z ustavnimi pravicami 50. in 52. člena ter 2. člena Ustave ter kršitve Direktive SE 2000/78/ES, saj tožnik navedene kršitve uveljavlja povsem pavšalno in nekonkretizirano, zato pritožbeni preizkus s tem v zvezi niti ni mogoč.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 103/2017
• VDSS sodba Pdp 104/2014
• VDSS Sodba Pdp 504/2018