VDSS Sodba Pdp 519/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnica ni izpostavila, zaradi katere osebne okoliščine naj bi bila pri toženi stranki pri povračilu stroškov prevoza na delo diskriminirana in da tudi zaradi morebitne diskriminacije pri povračilu teh stroškov tožnica z zahtevkom ne bi uspela. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati kakršnihkoli dokazov s tem v zvezi. Prav tako pa je bilo tožnici v isti točki obrazložitve že pojasnjeno, da se pot na delo ne šteje v delovni čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati razliko stroškov prevoza na delo in z dela v znesku 2.237,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki tečejo od posameznih datumov kot izhajajo iz točke I/1 sodbe in zahtevek tožnice po povračilu stroškov postopka v točki I/2 izreka sodbe. Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) stroške postopka v višini 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v povrnitev tožničine stroške postopka, zgolj podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni izvajalo predlaganih dokazov, zaradi česar je zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje dejanskih stroškov, ki so ji nastali, vsaj preuranjen. Tožnica izrecno opozarja, da je v tožbi pod točko II navajala vozni red in da zaradi odvečne poti, ki jo opravi javno prevozno sredstvo prihaja do nesorazmerne izgube časa za prihod na delo in z dela, poleg tega pa ona prihaja na delo z lastnim prevoznim sredstvom. Zaradi tega je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala trditvene podlage v smeri odvečne poti, protispisna. Tožnica je pojasnila, da je zaradi časovne izgube, če bi se na delo vozila na način, kot ji ga plačuje tožena stranka, prisiljena uporabiti lastni prevoz. Z doma bi bila namreč odsotna celo 19 ur in 55 minut, s tem pa ji ne bi bil zagotovljen počitek v trajanju 8 ur. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi s tožničinimi navedbami, da tožena stranka drugim njenim sodelavcem priznava potne stroške v višini kilometrine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabno materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici plačevala stroške prevoza na in z dela skladno z določbami prvega in drugega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), druge točke 48. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo (Ur. l. RS, št. 24/2011) in 6. ter 8. člena Pravilnika tožene stranke o povračilu stroškov v zvezi z delom. Plačala ji je tako, da ji je za pot na delo plačala kilometrino od tožničinega prebivališča do Maribora, nato pa v višini najcenejšega javnega prevoza vozovnico za vlak od Maribora do Ljubljane in vozovnico za mestni potniški promet do naslova A. v Ljubljani ter za pot domov vozovnico za mestni potniški promet z delovnega mesta do železniške postaje, najcenejšo vozovnico za vlak Ljubljana - Maribor in avtobus od železniške postaje v Mariboru do B., kjer je tožnica doma.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, nanje se v celoti sklicuje in jih ne ponavlja. Presoja pa le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do vseh navedb, ki jih tožnica ponovno navaja v pritožbi, opredelilo že v sodbi. Tako je v točkah 3, 4 in 5 obrazložitve pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in tudi razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se tožnica v pritožbi zgolj pavšalno sklicuje na neizvedbo dokazov, ne pojasni pa, katerih ključnih dokazov sodišče prve stopnje naj ne bi izvedlo.

9. Tožnica ni prerekala navedb tožene stranke, da pri uporabi javnega prevoza ne prihaja do odvečne poti, ki jo opredeljuje pravilnik. Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 12, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve pojasnilo, da tožnica ni izpostavila, zaradi katere osebne okoliščine naj bi bila pri toženi stranki pri povračilu stroškov prevoza na delo diskriminirana in da tudi zaradi morebitne diskriminacije pri povračilu teh stroškov tožnica z zahtevkom ne bi uspela. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati kakršnihkoli dokazov s tem v zvezi. Prav tako pa je bilo tožnici v isti točki obrazložitve že pojasnjeno, da se pot na delo ne šteje v delovni čas.

11. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP, 1. odstavku 154. člena ter 155. členu istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.

Datum zadnje spremembe:

12.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1262/2001
• VDSS sodba Pdp 1172/2013
• VDSS sklep Pdp 284/2016