VDSS Sodba Pdp 446/2018

Jedro

Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično o upravičenosti tožnice do plačila odpravnine. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnica je nato v času trajanja odpovednega roka s pisnim predlogom prosila toženo stranko za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Tožena stranka je predlogu tožnice ugodila tako, da je spornega dne izdala pisno potrdilo o prejemu prekinitve delovnega razmerja, v katerem je zgolj navedeno, da tožena stranka potrjuje prejem tožničine prekinitve delovnega razmerja. Tožničina prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja ne predstavlja predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, temveč predlog za skrajšanje odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici izplačati odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v znesku 1.985,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 12. 2016 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati stroške postopka v znesku 552,87 EUR, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje le deloma ocenilo izpovedi tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke. Zmotno je sledilo izpovedi tožnice, pri čemer ni ocenilo njene verodostojnosti. S tem je prišlo do zmotnega zaključka, da ni bilo soglasja volj za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Dejansko stanje je zato zmotno ugotovljeno, prav tako pa so razlogi sodbe nejasni, podani brez kritične ocene odločilnega dela izpovedi. Zaradi navedenih kršitev pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 82. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in 81. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po oceni pritožbe je izpoved tožnice neverodostojna, saj je na eni strani izpovedovala skladno izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke (ter torej govorila po resnici), po drugi strani pa je izpovedala, da naj bi ji zakoniti zastopnik zagotovil, da se nima kaj bati glede tega, kar ji pripada. Gre torej za kontradiktorno, neresnično izpoved tožnice, ki bi jo sodišče moralo kritično oceniti, saj je samo s seboj v nasprotju, da bi zakoniti zastopnik tožene stranke vztrajal na pogojih redne odpovedi in s tem odpovednega roka, po drugi strani pa naj bi ji zagotavljal vse pravice, če bi tožnica odpoved podala sama. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil pravzaprav motiv tožnice, saj bi šele z odgovorom na to vprašanje lahko pravilno razlogovalo tožničino pravo voljo. Če je tožnica vedela za stališče zakonitega zastopnika tožene stranke, preden je zapisala predlog z dne 29. 11. 2016, potem bi se njen predlog zagotovo glasil drugače, in sicer bi delodajalca prosila za skrajšanje odpovednega roka. Potrdilo o prejemu prekinitve delovnega razmerja vsebuje voljo tožene stranke za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne pa volje za skrajšanje odpovednega roka. Tudi konkludentna ravnanja tožene stranke kažejo, da je bilo podano soglasje za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka tožnici izročila potrebne dokumente in jo odjavila iz zavarovanja. Zato ne more držati zaključek sodišča, da vsebina potrdila o prejemu prekinitve ne vsebuje niti zapisa o sporazumnem prenehanju, niti morebitne izjave tožene stranke, ki bi bila skladna volji tožnice iz njenega predloga. Bistvo zapisov je jasno, kot so jasna tudi konkludentna ravnanja. V smislu 82. člena OZ tako ni mogoče razlagati volje tožnice drugače, kot da je toženi stranki predlagala sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo upoštevati vsebino obeh zapisov tožnice in tožene stranke in ju v smislu 82. člena OZ razlagati po enakih kriterijih, oba z enostavno razlago, na podlagi samih zapisov.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot takšno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično o upravičenosti tožnice do plačila odpravnine. Tožnici je bila 21. 11. 2016 pogodba o zaposlitvi z dne 14. 12. 2008 redno odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnica je nato v času trajanja odpovednega roka 29. 11. 2016 s pisnim predlogom prosila toženo stranko za sporazumno prekinitev delovnega razmerja s 30. 11. 2016. Tožena stranka je predlogu tožnice ugodila tako, da je 30. 11. 2016 izdala pisno potrdilo o prejemu prekinitve delovnega razmerja, v katerem je zgolj navedeno, da tožena stranka potrjuje prejem tožničine prekinitve delovnega razmerja.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožničina prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja ne predstavlja predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, temveč predlog za skrajšanje odpovednega roka. Pri tem ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje le deloma ocenilo izpoved tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke. Zadostno se je namreč opredelilo do bistvenega dela izpovedi strank, to je glede njunega razumevanja predmeta in vsebine sporazuma. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožničina izpoved ni verodostojna. Za presojo okoliščine, da sta stranki do določenega dela izpovedovali skladno, nato pa se izpovedi razlikujeta, je pristojno sodišče, ki je v obravnavanem primeru skladno z 8. členom ZPP utemeljeno verjelo izpovedi tožnice. Da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med strankama ni prišlo do sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, nakazuje tudi okoliščina nestrinjanja tožnice s predlogom tožene stranke o podaji odpovedi iz razloga, ker ji je bila odpoved podana že s strani tožene stranke. Na pravilen zaključek sodišča prve stopnje kaže tudi izpoved zakonitega zastopnika, da je tožnici rekel, naj nekaj napiše ter bodo nato videli, kaj se da urediti. Poleg tega je izpovedal, da ni mogoče govoriti o njegovem namenu "nagajanja", zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva izpoved tožnice, da ji je zakoniti zastopnik tožene stranke zagotovil, da se nima kaj bati ter da sta se stranki torej dogovorili za skrajšanje odpovednega roka. Neutemeljen je zato očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe o vseh odločilnih dejstvih jasni, ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, zato se sodba tudi da preizkusiti.

8. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, saj 82. člen OZ ne določa le, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, ampak v drugem odstavku določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, saj je predlog tožnice in potrdilo tožene stranke razlagalo skladno z navedeno določbo OZ.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da iz vsebine potrdila tožene stranke z dne 30. 11. 2016 izhaja zgolj, da tožena stranka potrjuje prejem tožničinega predloga za prekinitev delovnega razmerja, medtem ko listina ne vsebuje zapisa o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. To dodatno kaže na to, da je bil med strankama sklenjen sporazum o skrajšanju odpovednega roka. Pritožbene navedbe, da je v potrdilu o prejemu prekinitve delovnega razmerja vsebovana volja tožene stranke za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja, da navedena izjava volje potrjuje zgolj prejem tožničinega predloga, kar pa za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi tudi ne bi zadostovalo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz konkludentnih ravnanj tožene stranke izhaja, da je bil med strankama sklenjen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zatrjevana konkludentna ravnanja tožene stranke bi bila podana tudi v primeru sporazuma o skrajšanju odpovednega roka, zato niso odločilna pri presoji vsebine dogovora strank.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.12.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 158/2002
• Sodba VIII Ips 267/2006
• Sodba VIII Ips 312/2010