VDSS Sodba Pdp 504/2018

Jedro

Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnika, da bi delo v okviru svojih omejitev lahko opravljal, saj je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja, kar pa je storila. Sodišče pa sicer ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 8. 2017, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka med sodnim postopkom proces avtomatizacije in reorganizacije proizvodnje predstavljala kot nekaj izjemno zapletenega oziroma kot popolno spremembo v poteku proizvodne linije, tožnik pa meni, da se je ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. izkazalo, da je dejansko stanje precej bolj preprosto. Pove, da so pred spremembo organizacije dela delavci namreč izdelke jemali s palete, jih nalagali in potem spravljali na drugo paleto, za odvoz teh škatel pa so poskrbeli manipulanti in viličaristi, po spremembi pa delavci izdelke odložijo v posebne zaboje (t. i. germadnike), nato pa mora vsak delavec poskrbeti za logistični tok zaboja preko surovine do stroja in potem do nadaljnjih operacij. Pove, da mora torej delavec zabojnik odnesti sam. Navaja, da sta zakoniti zastopnik tožene stranke in tehnični direktor B.B. želela prikazati, da za tožnika ni več primernega dela, ker je bilo delovno mesto manipulanta pri toženi stranki ukinjeno. Soglaša z dejstvom, da tožnik v okviru svojih omejitev teh zabojev, težkih od 15 do 20 kg, ne bi smel prenašati, vendar opozarja na izpoved tehničnega direktorja B.B., da imajo na vseh programih še vedno večnamenske delavce, ki skrbijo za nemoten proces in lahko delavec, ki rabi pomoč, to še vedno dobi. Trdi, da ni res, da zaradi spremembe delovnega procesa tožnik svojega dela ne more več opravljati, saj bi na enakem stroju kot pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi še vedno lahko delal s pomočjo večnamenskih delavcev, ki bi mu pri prenašanju zabojev pomagali. Meni, da se zaradi zmanjšanja naročil tečajev C. potreba po njegovem delu ni zmanjšala. Priznava, da so se naročila teh tečajev zmanjšala, vendar pa po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je njihovo proizvodnjo nadomestila proizvodnja tečajev D., za katere je proizvodna linija modernizirana, vendar je pri njih treba opravljati enako delo kot ga je tožnik opravljal pri proizvodnji tečajev C. Pove, da B.B. ni zanikal, da se še opravlja delo kot ga je opravljal tožnik. Sklicuje se na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da se s prilagoditvijo dela navoji na novih tečajih še vedno režejo in da novi stroji delujejo 24 ur na dan, zaradi česar je prepričan, da se delo, ki ga je opravljal, še vedno opravlja. Tudi če je potreba po njegovem delu manjša, meni, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi invalidnosti in nezmožnosti dela s polnim delovnim časom. Zatrjuje nedopustno diskriminacijo delovnega invalida, saj pri toženi stranki niso razmišljali o drugačni organizaciji dela, ki bi mu omogočila delo. Da je bil diskriminiran, utemeljuje s sklicevanjem na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da "so morali izbrati ljudi, ki jim lahko ponudijo ustrezna druga delovna mesta, kjer se lahko skombinirajo 4 ure prej, 4 prvi del in 4 ure drugi del izmene,“ in "da so izbrali tiste, ki so jim lahko zagotovili zapolnjen delovni čas tudi izven delovnega mesta, ki ga ni bilo za celotno omejitev". Zatrjuje prikrajšanje v primerjavi z delavci, ki delajo polni delovni čas. Trdi, da je tožena stranka želela, da ostane zaposlena oseba, ki bo 4 ure lahko delala na tožnikovem delovnem mestu, 4 ure pa na drugem delovnem mestu. Zatrjuje, da je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z izpovedmi prič. Trdi, da je toženi stranki bolj ustrezalo, da ima zaposlenega z 8‑urnim delovnikom, tožena stranka pa tožnikovih zdravstvenih omejitev ni upoštevala le pri presoji o tem, ali lahko opravlja tudi druge delovne naloge in ali mu na ta način lahko zagotovi delo za polovični delovni čas. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje obstoj neutemeljenega odpovednega razloga iz 9. alineje 90. člena ZDR-1, saj tožnik zaradi svoje invalidnosti ne more delati s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu poleg svojega in ker zaradi svojih omejitev ni dovolj fleksibilen. Opozarja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca. Meni, da bi bilo treba pripisati večjo težo dejstvu, da je tožena stranka po odpovedih pogodb o zaposlitvi zaposlovala agencijske delavce. Graja dokazno oceno in meni, da bi sodišče prve stopnje bolj kritično moralo ocenjevati navedbe, da je šlo za naključje in da je prišlo do povsem nepričakovanega porasta naročil. Opozarja, da se je pri toženi stranki isti mesec, ko je bila tožniku in ostalim delavcem odpovedana pogodba o zaposlitvi, pojavila potreba po 9 novih agencijskih delavcih. Meni, da če bi držale trditve tožene stranke, da za delavce ni bilo več dela in da so se naročila dejansko zmanjšala, do zaposlitve teh gotovo ne bi prišlo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Iz pritožbe izhaja, da tožnik to kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa je pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovila naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2016 na delovnem mestu posluževalec III s krajšim delovnim časom (20 ur tedensko) in v skladu z omejitvami, ki jih je imel zaradi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti,

- da je tožena stranka po pridobitvi pritrdilnega mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2017 tožniku 29. 8. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga,

- da je tožena stranka sprejela poslovno odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu posluževalec III zaradi zmanjšanega obsega dela (manjšega števila naročil), avtomatizacije in reorganizacije,

- da tožena stranka pri izbiri tožnika kot delavca za odpoved ni ravnala diskriminatorno, saj je delavca, ki je ostal v delovnem razmerju za delo na stroju, na katerem je lahko delal tožnik v okviru svojih omejitev, izbrala na podlagi potreb po nadaljnjem delu, pri čemer je upoštevala, kateri stroji bodo v prihodnje obratovali in kakšne so zahteve za opravljanje dela s temi stroji ter katerim zaposlenim lahko zagotovi delo z opravljanjem drugih delovnih nalog in jim na ta način zapolni delovni čas,

- da tožena stranka tožniku, upoštevaje njegove omejitve pri delu v prihodnje ni mogla zagotoviti dela, saj delovnega mesta za delo z njegovimi omejitvami nima.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevaje določbe prvega odstavka 89. člena v povezavi s prvim odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl., ZDR-1) ter prvega odstavka 102. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/06 in nasl., ZPIZ-1) v povezavi s tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl., ZPIZ-2) ter 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/04 in nasl., ZZRZI). Pravilno je ugotovilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da tožnik ni bil diskriminiran zaradi svoje invalidnosti pri izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. Tožnik v pritožbi predvsem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zakonitega zastopnika in tehničnega direktorja tožene stranke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da tožnik pri pritožbenem sodišču z navajanjem posameznih, iz konteksta iztrganih izjav v okviru izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in tehničnega direktorja, ni vzbudil dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

10. Tožnik si narobe tolmači izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da "so morali izbrati ljudi, ki jim lahko ponudijo ustrezna druga delovna mesta, kjer se lahko skombinirajo 4 ure prej, 4 prvi del in 4 ure drugi del izmene," in "da so izbrali tiste, ki so jim lahko zagotovili zapolnjen delovni čas tudi izven delovnega mesta, ki ga ni bilo za celotno omejitev" kot potrditev njegove trditve, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je želela imeti delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, in ne tožnika, ki zaradi invalidnosti dela s krajšim delovnim časom 20 ur na teden. Iz celotne izpovedi zakonitega zastopnika v povezavi s to izjavo namreč izhaja, da je tožena stranka želela ohraniti na delu takega delavca, katerega delovni čas bo lahko zapolnila z deli (ki jih ta lahko opravlja). Dokazala je, da je dela na istem stroju, na katerem je tožnik opravljal delo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, premalo za napolnitev tožnikovega delovnega časa 20 ur na teden (zakoniti zastopnik je izpovedal, da se navedeni stroj uporablja dvakrat tedensko ves dan, nato pa kdaj tudi več dni stoji) in tožniku ni mogoče zagotoviti dela na njem vsak dan od šestih do desetih, kar je bil njegov delovni čas. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik glede na svoje omejitve ni sposoben za opravljanje dela na kateremkoli drugem stroju, ker novi stroji delujejo 24 ur na dan, v nespremenjenem tempu in so pavze točno določene, zato tu niso mogoče omejitve (izpoved zakonitega zastopnika). Tožnikovo zavzemanje, da bi tožena stranka še vedno lahko zagotovila večnamenskega delavca manipulanta, da bi zanj prenašal zaboje, ki jih sam v okviru omejitev ne more, že zaradi neustreznosti dela na novih strojih ni utemeljeno. Poleg tega možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnika, da bi delo v okviru svojih omejitev lahko opravljal, saj je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja, kar pa je storila (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 101/2016) Sodišče pa sicer ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. Tega v predmetni zadevi glede na izid dokaznega postopka ni ugotovilo. Nenazadnje je delavec, ki je ostal na delu pri toženi stranki na stroju, na katerem bi tožnik lahko opravljal delo, tudi invalid z omejitvami. Glede na vse navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik diskriminaran zato, ker kot invalid ni sposoben dela s polnim delovnim časom.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl., ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

12.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 103/2017
• VDSS sodba Pdp 1151/2009
• VDSS sodba Pdp 995/2009