VDSS Sodba Pdp 561/2018

Jedro

Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da ni šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov.

Glede na to, da bi bil tožnik v primeru, če bi bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo ugodeno, reintegriran k toženi stranki le za 33 % njegovega delovnega časa (za 13,2 uri na teden), je treba kot osnovo za izračun višine denarnega povračila uporabiti sorazmerni del tožnikove plače, izplačane v zadnjih treh mesecih od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v drugem odstavku izreka delno spremeni tako, da se višina bruto zneska denarnega povračila zniža na znesek 5.119,70 EUR (od zneska 15.514,20 EUR), zahtevek za denarno povračilo v višini 10.394,50 EUR bruto, za odvod predpisanih dajatev od navedenega zneska in za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del na UA. FB. za delovno mesto ... Visokošolski učitelj - redni profesor za krajši delovni čas 13,2 ur na teden (33 %) za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje do 1. 1. 2017, ko se razveže na podlagi te sodne odločbe. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku od bruto zneska denarnega povračila v višini 15.514,20 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 25. 4. 2018 dalje, v 15 dneh in pod izvršbo. V tretjem odstavku, ki ni pod pritožbo, je višji zahtevek denarnega povračila, to je za 40.336,92 EUR zavrnilo. V četrtem odstavku, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka v 8 dneh izročiti pogodbo o zaposlitvi s tako vsebino, da bo zajemala opravljanje del UA. FB. za delovno mesto ... Visokošolski učitelj - redni profesor za krajši delovni čas 13,2 uri na teden (33 %) ter mu omogočiti opravljanje dela v skladu z novo pogodbo o zaposlitvi, da ga je dolžna v 8 dneh pozvati nazaj na delo in mu omogočiti opravljanje dela na UA. FB. na omenjenem delovnem mestu za krajši delovni čas 13,2 ure na teden ter mu v tem obsegu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. V petem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.470,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je po eni strani ugotovilo, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom za izročitev pogodbe o zaposlitvi, po drugi strani pa ugotavlja, da je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenjeno. Ker tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni izrek (v delu tožbenega zahtevka se uveljavlja tudi ugotovitveni izrek), bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo v tem delu zavreči. Tožnik je pedagoško delo opravljal v okviru opisa del in nalog delovnega mesta "višji znanstveni delavec" (opravljanje drugih del po nalogu nadrejenih, tako da je tudi vsebinsko neutemeljen njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje pedagoškega dela na UA. FB. za krajši delovni čas 13,2 uri na teden. Tožnik tudi ni nikoli zahteval odprave kršitve v smislu, da bi zahteval sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka soglašala z opravljanjem pedagoškega dela tožnika na UA. FB., v tem delu pa izpodbijana sodba tudi ni ustrezno obrazložena oziroma je ta zaključek protispisen. Tožena stranka tožniku tudi ni dala navodil, da opravlja pedagoško delo na UA. FB. Ker ima tožnik z JRZ C. sklenjeno delovno razmerje za 100 %, ne more terjati še ugotovitve obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu visokošolski učitelj - redni profesor za 33 % delovne obveznosti. Tožnik je imel možnost, da ostane na delu pri toženi stranki v celoti, vendar te možnosti ni izkoristil, temveč je po lastni volji odšel na javni raziskovalni zavod C. Tožena stranka je imela avtonomijo po 58. členu Ustave RS, zato je lahko po pristojnih organih sprejela vse potrebne akte za spremembe nosilcev programov in izvedbo predavanj. Tožnik pa za študij v letu 2016/2017 ni bil v nobenem spremenjenem študijskem programu predviden kot univerzitetni učitelj. Tudi to je odraz avtonomije univerze, v katero ne moreta posegata niti sodišče niti tožnik. Še enkrat poudarja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del na UA. FB. za delovno mesto "visokošolski učitelj - redni profesor" za 33 %, saj za takšno ugotovitev tožnik ni izkazal pravnega interesa. Če bi sodišče pravilno upoštevalo zadnje veljavno sklenjeno pogodbo, tožnikovim navedbam ne bi moglo slediti. Ker so imeli vsi delavci možnost izbire, s tako možnostjo pa je bil seznanjen tudi tožnik, so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, odločitev sodišča pa protispisna, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je treba v predmetni zadevi uporabiti določbo 75. člena ZDR-1 in da je zato podpis aneksa nerelevanten. Tožena stranka je zavod in ne podjetje, zato njen cilj ni opravljanje gospodarske dejavnosti in posledično ni moglo priti do prenosa gospodarske dejavnosti. V konkretnem primeru je šlo za upravno reorganizacijo organov oblasti, JRZ C. je ustanovila Vlada RS s sklepom, spremenila je odlok o ustanovitvi univerze in ukinila članico UA. JRZ C., vse to pa je potrdil Državni zbor RS. To pomeni, da ni šlo za oddelitev članice UA. JRZ C. iz UA., temveč za ukinitev oziroma prenehanja obstoja članice. Glede na to 75. člen ZDR-1 ni uporabljiv. Poleg tega so imeli vsi delavci (in tudi tožnik) možnost izbire delodajalca, kar prav tako dokazuje, da ni šlo za prenos po 75. členu ZDR-1, saj v primeru prenosa delavci nimajo možnosti izbire. Delo tožnika se je v celoti preneslo k novemu delodajalcu, kar izhaja tudi iz obeh aneksov, ki jih je tožnik sklenil z javnim raziskovalnim zavodom C. Delnega prenosa pogodbe o zaposlitvi sicer ne poznata niti teorija, niti sodna praksa. Do prenosa zgolj raziskovalne dejavnosti od tožene stranke na JRZ C. ne more priti tudi zato, ker bi to pomenilo, da bi univerzi (toženi stranki) ostalo le še izobraževalno delo, kar pomeni, da tožena stranka ne bi bila več univerza, temveč zgolj visoka šola. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podpis aneksov nerelevanten, saj je bilo to dogovorjeno že v pogodbi z dne 24. 12. 2016. Tožnik se je prostovoljno odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu, zato je treba šteti, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo sporazumno. Ker o tem dejstvu sodba nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do pravnega mnenja dr. Cirila Ribičiča, dr. Boštjana M. Zupančiča in dr. Franca Grada z dne 8. 11. 2017 v zvezi s vprašanjem neskladnosti normativne ureditve položaja državnih univerz z ustavnim načelom avtonomije, ki ga je izpostavila tožena stranka. 50. člen Ustave RS, ki zagotavlja svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, nima prednosti pred avtonomijo univerze, ki jo zagotavlja 58. člen Ustave RS. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po lastni volji, ni podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, zato tudi ni podlage za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Pri tem se v pritožbi sklicuje tudi na zadevo opr. št. Pdp 692/2017, kjer je bilo zavzeto enako stališče, kot ga zagovarja tožena stranka v pritožbi. Podredno navaja, da je tožniku denarno povračilo prisojeno v previsokem znesku. Tožnik opravlja pedagoško delo na D., zato sodišče prve stopnje kriterijev v zvezi z opravljanjem pedagoškega dela sodišča prve stopnje ni pravilno ovrednoteno, prav tako pa ni bilo pravilno upoštevano dejstvo, da tožnik v času do prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljal nobenih pravic in da je šele po prenehanju delovnega razmerja (kar je bilo posledica njegove lastne odločitve) s tožbo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za pedagoško delo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi med strankama za opravljanje pedagoškega dela, ki predstavlja le 33 % delovne obveznosti, bi moralo tudi pri osnovi za izračun denarnega povračila upoštevati le 33 % povprečne plače oziroma tisti del posamezne plače, ki je namenjen plačilu za pedagoško delo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v delu odločitve o višini pripadajočega denarnega povračila tožniku).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločilo in tožbeni zahtevek tožnika s sodbo opr. št. Pd 197/2016 z dne 31. 5. 2017 zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika izpodbijano prvostopenjsko sodbo in odločitev o pravdnih stroških s sklepom opr. št. Pdp 646/2017 z dne 15. 2. 2018 razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava in zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu in na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja praktično v celoti pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi večkrat očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj bi bili ti razlogi sami s seboj v nasprotju oziroma, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje protispisna. Ti pritožbeni očitki niso utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nikakršnega nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom za izročitev pogodbe o zaposlitvi (torej z dajatvenim zahtevkom) in ugotovitvijo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki za opravljanje pedagoškega dela na UA. FB. za krajši delovni čas 13,2 uri na teden (33 %) za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je med tožnikom in toženo stranko izvajala pogodba o zaposlitvi z drugačno vsebino od tiste, kot jo je opredeljevala njuna pisna pogodba o zaposlitvi. To je bil tudi predmet sodne presoje, ki se je nanašal na ugotovitveni tožbeni zahtevek. Zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi (po tretjem odstavku 17. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je utemeljen, če delavcu pisna pogodba o zaposlitvi ni izročena (torej če pisna pogodba ne obstaja, delo pa se opravlja brez takšne pogodbe). Sodno varstvo za izročitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od tiste, ki je sklenjena v pisni obliki, pa v postopku individualnega delovnega spora ni predvideno, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (tako na primer tudi odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016). Glede na to v zvezi z navedenim ni nasprotja niti v izreku izpodbijane sodbe niti v razlogih te sodbe.

9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka soglašala z opravljanjem tožnikovega pedagoškega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (in to obrazložilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnik opravljal pedagoško delo s privolitvijo tožene stranke in na podlagi pisnega sporazuma med članicama tožene stranke (UA. FB. in UA. JRZ C.), kar je potrdil tudi rektor tožene stranke. Ker je nadalje ugotovilo, da tožena stranka temu ni nasprotovala, čeprav je za to tožnikovo delo vedela, je utemeljeno zaključilo, da je s takim tožnikom delom soglašala. To pa pomeni, da tudi ta pritožbeni očitek o neobrazloženosti teh ugotovitev ni utemeljen. Posledično so neutemeljeni tudi smiselno zatrjevani očitki tožene stranke, da naj bi tožnik delal mimo navodil tožene stranke.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prišlo do prenosa raziskovalne dejavnosti od tožene stranke na JRZ C. (razlogi o pravilnosti te ugotovitve sodišča prve stopnje bodo pojasnjeni v nadaljevanju). Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem, da so imeli delavci tožene stranke možnost izbire delodajalca. To dejstvo namreč ni odločilno za rešitev tega individualnega delovnega spora, saj v primeru spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1 volja delavcev glede izbire delodajalca ni relevantna, razen če delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku. V tem primeru mu lahko delodajalec prenosnik izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (7. odstavek 75. člena ZDR-1).

11. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni imel pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek (za ugotovitev, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, za krajši delovni čas od polnega in za nedoločen čas). Takšen zahtevek je v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Ta določba ZDR-1 daje delavcu pravico do uveljavljanja zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma za ugotovitev, da je bila v določenem obdobju sklenjena pogodba o zaposlitvi med njim in delodajalcem. To pa pomeni, da tožniku v tem individualnem delovnem sporu ni bilo treba še posebej izkazovati pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik v postopku pri toženi stranki ni uveljavljal varstva svojih pravic, saj je tožnik tak zahtevek naslovil na toženo stranko 6. 10. 2016 (A11).

12. Iz dokaznega postopka izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "višji znanstveni sodelavec", pri čemer je del svojega delovnega časa opravljal tudi pedagoško delo. To je razvidno med drugim tudi iz Dogovorov o sodelovanju tožnika, zaposlenega na UA. JRZ C. v pedagoškem procesu na UA. FB. (A4, A3), ki sta se nanašala na obdobje od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 in od 1. 10. 2015 do 30. 9. 2016. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del na UA. FB. za delovno mesto visokošolski učitelj - redni profesor za krajši delovni čas 13,2 uri na teden (33 %) za nedoločen čas. Prenos raziskovalne dejavnosti od tožene stranke na JRZ C. se namreč ni nanašal na tožnikovo opravljanje pedagoškega dela. V postopku je bilo ugotovljeno, da do prenosa pedagoške dejavnosti ni prišlo (tožnik pa je 33 % delovnega časa opravljal pedagoško delo), zato tožnik tudi ni mogel biti v celoti prevzet k novemu delodajalcu. To pa pomeni, da je imel tožnik v zvezi z opravljanjem pedagoškega dela še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Tožena stranka pa je kljub temu tožnika v študijskem letu 2016/2017 izključila iz pedagoškega dela iz razloga, da delavci, ki imajo sklenjeno v pogodbo o zaposlitvi za opravljanje raziskovalnega dela pri UA. JRZ C., zaradi predvidene ustanovitve novega raziskovalnega zavoda in zaposlitve pri tem zavodu ne smejo biti vključeni v študijski proces pri toženi stranki. Učni pedagoški proces, ki ga je izvajal tožnik pred spornim obdobjem, se je izvajal tudi v tekočem letu, tožena stranka pa tožnica ni vključila v napoved izvajanja študijskih programov za to leto.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi izstopa članice UA. JRZ C. in ustanovitve Javnega raziskovalnega zavoda C. z isto dejavnostjo in prenosom te dejavnosti od tožene stranke na novoustanovljeni javni zavod prišlo do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov (v nadaljevanju Direktiva). Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v primerljivi zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS pod opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018. Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da ni šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive (tako tudi sodišče Vrhovnega sodišča RS v zgoraj omenjeni odločbi). Ker je torej zaradi prenosa raziskovalne dejavnosti prišlo do delnega prevzema tožnika k novemu delodajalcu (v obsegu njegovega raziskovalnega dela) po samem zakonu, je neutemeljeno obširno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na anekse k pogodbi o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil z novim delodajalcem. Iz istega razloga prav tako ni odločilno, ali je imel tožnik možnost izbire med delodajalcema, saj je prišel k delodajalcu prevzemniku (v zvezi s prenosom raziskovalne dejavnosti) že po samem zakonu. Kot je bilo že omenjeno ima delavec glede na 75. člen ZDR-1 le možnost, da odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku (7. odstavek 75. člena ZDR-1). V takšnem primeru mu lahko delodajalec prenosnik izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Do takšne situacije pa v tožnikovem primeru ni prišlo.

14. Ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je tudi prenos raziskovalne dejavnosti od tožene stranke na JRZ C. pomenil prenos dejavnosti v smislu 75. člena ZDR-1 (oziroma Direktive) so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi šlo v konkretnem primeru za upravno reorganizacijo organov oblasti. Niti tožena stranka niti JRZ C. namreč nimata statusa organa oblasti, zato ni bistveno, da je bil Javni raziskovalni zavod C. ustanovljen s sklepom Vlade RS, da je Vlada RS spremenila odlok o ustanovitvi univerze ter ukinila članico UA. JRZ C. in da so bile te odločitve potrjene v Državnem zboru RS.

15. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede ugotovitve sklenjene pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del v UA. FB. na delovnem mestu visokošolski učitelj - redni profesor za krajši delovni čas od polnega in za nedoločen čas, ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da ni možen prenos le dela pogodbe o zaposlitvi. Možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega ali možnost sklenitve večih pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega z več delodajalci predvideva že ZDR-1 (člen 65. in 66. ZDR-1). Zato po zaključku pritožbenega sodišča ni ovire tudi za delni prenos delavca k drugemu delodajalcu po 75. členu ZDR-1. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje nadalje na avtonomijo univerze in v zvezi s tem na 58. člen Ustave RS (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.), vendar pa po zaključku pritožbenega sodišča tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka mora namreč tudi pravico do avtonomije izvajati ob spoštovanju določb ZDR-1, ki urejajo pravice delavcev, tudi pravice delavcev v primeru spremembe delodajalca. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico do delne spremembe delodajalca (saj je nepravilno štela, da se je tožnik po lastni volji v celoti zaposlil pri drugem delodajalcu) in s tem kršila določbe ZDR-1.

16. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu (JRZ C.) prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na UA. FB. na delovnem mestu visokošolski učitelj - redni profesor in sicer za krajši delovni čas od polnega, to je za 13,2 ure na teden (33 %). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni mogel biti za 33 % svojega delovnega časa zaposlen pri toženi stranki, ker naj bi bil v celoti prenesen na JRZ C. V tem delu je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito in ker sta obe stranki predlagali sodno razvezo te pogodbe po 118. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje to pogodbo utemeljeno razvezalo z dnem 1. 1. 2007, ko se je tožnik s polnim delovnim časom zaposlil pri drugem delodajalcu. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njegovi volji (prenehalo mu je zaradi prehoda k novemu delodajalcu zaradi instituta spremembe delodajalca, pri čemer je bil ta prehod za del pedagoškega dela, ki ga je tožnik pri toženi stranki opravljal, nezakonit), je v nadaljevanju odločilo tudi o višini denarnega povračila, ki ga ureja prvi in drugi odstavek 118. člena ZDR-1.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterije, na podlagi katerih je opredelilo višino vtoževanega denarnega povračila. To svojo odločitev glede uporabe kriterijev je ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev le sklicuje. Ob tem ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do denarnega povračila sploh ni upravičen iz razloga, ker naj bi mu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njegovi volji. Kot je bilo že ugotovljeno, je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki iz razlogov na strani tožene stranke. Stališče pritožbenega sodišča, zavzeto v odločbi opr. št. Pdp 692/2017, ki jo navaja tožena stranka v pritožbi, je temeljilo na ugotovitvi, da je prišlo v tem primeru do prenehanja delovnega razmerja po volji tožnika (z njegovo pisno izjavo) in da zato ni bilo pogojev za prisojo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. V tem individualnem delovnem sporu pa je situacija drugačna, saj del tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašal na opravljanje pedagoškega dela, ni prenehal po tožnikovi volji.

18. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bilo denarno povračilo tožniku prisojeno v previsokem znesku in sicer zato, ker je sodišče prve stopnje pri določitvi višine tega denarnega povračila upoštevalo napačno osnovo za izračun višine tega nadomestila. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena, ki jo dobi delavec zato, ker se kljub nezakonitemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne reintegrira k delodajalcu. Glede na to, da bi bil tožnik v primeru, če bi bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo ugodeno, reintegriran k toženi stranki le za 33 % njegovega delovnega časa (za 13,2 uri na teden), je treba po stališču pritožbenega sodišča kot osnovo za izračun višine denarnega povračila uporabiti sorazmerni del tožnikove plače, izplačane v zadnjih treh mesecih od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožnikova plača, izplačana v zadnjih treh mesecih, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 3.102,84 EUR, bi znašal sorazmerni del plače, ki je podlaga za izračun višine denarnega povračila, 1.023,94 EUR. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini petih (sorazmernih delov) plač, kar glede na pravilno osnovo za izračun denarnega povračila znaša skupaj 5.119,70 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila tako, da ga je znižalo na znesek 5.119,70 EUR, v preostalem pa tožnikov tožbeni zahtevek (še za plačilo zneska 10.394,50 EUR) zavrnilo kot neutemeljen (358. člen ZPP).

19. Ker (razen v zvezi z odločitvijo o višini pripadajočega denarnega povračila tožniku), niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sama krije svoje stroške pritožbe. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

12.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 646/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 204/2018
• VDSS Sodba Pdp 559/2018