VDSS Sklep Pdp 534/2018

Jedro

Obligacijski zakonik v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo se odgovarja v primeru, če so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer nedopustno ravnanje, nastala škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja, kar bo moralo sodišče jasno obrazložiti po posameznih postavkah. V tem delu je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.263,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2017 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 1.616,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče kot sporno štelo vprašanje, ali je bilo toženi stranki naročeno, naj pri zaščiti plošč pred burjo uporabi mostno dvigalo oziroma, ali ga je sploh potrebno uporabiti za premik plošč. Tožeča stranka toženi stranki očita hudo malomarnost, to je opustitev običajne skrbnosti, ki jo je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega človeka, in sicer v zvezi s tem, ali bi moral po naročilu, ki ga je dobil, uporabiti mostno dvigalo. Sodišče je zaključilo, da bi pri uporabi mostnega dvigala, kot v obravnavani situaciji, povprečno skrben človek v vsakem primeru lahko pomislil na to, da se plošče pri premiku brez pomoči utegnejo zasukati in poškodovati. Ravnanje tožene stranke, ko si je pri delu pomagal z mostnim dvigalom, je ocenilo kot hudo malomarno. Po načelih delovnega prava je delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti. Sodišče je štelo, da izpovedi tožene stranke ne more verjeti, ker so vsi ostali izpovedali, da pri zaščiti plošč pred "vibriranjem" ni bilo potrebno uporabiti mostnega dvigala. Takšen zaključek je poenostavljen in ustrezen zgolj v kontekstu običajnega postopanja zaščite in ne za primer, ko je zaradi napačno postavljenih plošč, le-te potrebno najprej fizično odmakniti na večji razdalji, oziroma kakšen postopek je bil potreben v konkretnem primeru.

Sodišče je popolnoma prezrlo okoliščino, da prav nihče od zaslišanih kritičnega dne ni videl, kako so bile postavljene plošče, glede katerih je tožena stranka pričela s postopkom zaščite in tudi prav nihče od zaslišanih neposredno ni videl dogodka. Tožena stranka je trdila in izpovedala, da je morala kamnite plošče zaradi zaščite pred močnim vetrom najprej pravilno postaviti, saj so bile plošče obrnjene oziroma zložene tako, da vezanja ni mogel opraviti brez vnaprejšnjega premika plošč, zato pa bila v konkretnem primeru potrebna uporaba mostnega dvigala. Pri zaslišanju je pojasnila, da so bile plošče napačno obrnjene, tako da so z nosilcem tvorile trikotnik, zato je bilo potrebno del teh premakniti k drugemu nosilcu, da bi jih lahko zatisnil. Njegova razlaga dogodka je jasna in razumna in z vidika splošnih življenjskih izkušenj ni pričakovati, da bi si tožena stranka sama od sebe brez kakršnekoli potrebe izmislila uporabo mostnega dvigala ter premika plošč. Ne gre zanemariti okoliščine, da je A.A. eden od lastnikov tožeče stranke, vsi ostali, razen B.B., pa so pri njej zaposleni in je jasno, da niso želeli izpovedati v njeno škodo, saj so ekonomsko od nje odvisni. Sodišče ni upoštevalo izpovedi C.C., ki je potrdil, da je tudi sam uporabil mostno dvigalo za premik plošč, če jih je bilo potrebno premakniti. Glede na njegovo izpoved je bila za večje premike očitno potrebna uporaba mostnega dvigala ("prineseš ploščo z dvigalom, jo položiš, umakneš dvigalo, jo povežeš in greš potem po novo..."), manjši premiki - zlasti, ko se jih poravna tako, da slonijo ena na drugi in med njimi ni različnih kotov, pa so se izvajali z montirnim železjem. Izpovedal je tudi, da je pri premikanju plošč z mostnim dvigalom včasih bil sam, včasih pa mu je kdo pomagal, enako pa je izpovedal konkretno tudi za toženo stranko. Tudi priča B.B., ki je edina priča, ki ni v nobenem razmerju do tožeče stranke, je jasno izpovedal, da ko je treba plošče premakniti od enega nosilca k drugemu, se za to uporabi dvigalo. Sodišče ni z ničemer pojasnilo, zakaj izpovedi navedenih dveh prič, ki sta v popolnem nasprotju z njegovimi zaključki, ni sledilo. Svojo dokazno oceno je nekritično oprlo na "glas večine" in popolnoma prezrlo izpovedi navedenih, kljub dodatnemu pomembnemu dejstvu, da dogodka sicer nihče ni videl. Tako je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka ni izvedla nobene nepravilne delovne operacije, saj le-ta ni bila opravljena v nasprotju z dotedanjim načinom dela in ji tudi ni mogoče v ničemer očitati skrajne nepazljivosti. Ni ravno običajno, da pri premikih plošč z mostnim dvigalom sodeluje več oseb. Razbitje plošč ni bilo posledica nepravilnega in malomarnega ravnanja tožene stranke, temveč posledica načina zlaganja plošč pri toženi stranki, ki je bil za tožečo stranko reden in običajen in da je tožena stranka dokumentirala s fotografijo, ki jo je predložila. Tožeča stranka je s svojimi ravnanji, ki odstopajo tudi od vseh pravil delovnega prava ter pravil varstva pri delu, pretrgala vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo.

Poleg tega je zaključek sodišča, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika, zgolj navržen in brez obrazložitve, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo niti do izpostavljenih okoliščin, da tožeča stranka ob samem dogodku stanja ni na noben način ustrezno dokumentirala - niti z zapisnikom, niti na drug primeren način, kar bi nedvomno storila, v kolikor bi smatrala, da za nastanek škode odgovarja tožena stranka. Odškodninske odgovornosti ni ugotavljala sama kot delodajalec, niti ne višine škode v času njenega nastanka. Dolžnost sodišča je, da presodi vsak dokaz posebej, to pa pomeni, da mora navesti argumente dokazne (ne)vrednosti, pri čemer pa morajo biti razlogi logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Tožena stranka je v postopku ugovarjala, da se računi, ki so bili izdani na ime D. d. o. o. iz leta 2007, po specifikaciji ne ujemajo z računi, ki jih je tožeča stranka predložila s prvo pripravljalno vlogo. Iz računa E.E. z dne 24. 4. 2008 je namreč bil razviden nakup granita Rosso Levanto v povsem drugih dimenzijah, kot v računu D. d. o. o. št. ... z dne 3. 5. 2013. Enako v računu F. s.r.l. z dne 4. 4. 2007 izhaja nakup marmorja Pink Salome v drugačnih dimenzijah kot po računu D. d. o. o. št. ... z dne 10. 4. 2013. Vztrajal je, da se za ugotovitev nastale škode postavi sodni izvedenec, saj je sam trdil, da se je poškodovalo največ 5 plošč, ki niso bile takšnih dimenzij, kot jih navaja tožeča stranka. Sodišče je štelo, da se vrsta in količina materiala po računih na ime D. d. o. o. ujema z izdajnico (št. ...), s katero naj bi tožeča stranka dva tedna po škodnem dogodku enako vrsto in količine plošč izločila iz uporabe. Tožeča stranka je družinsko podjetje, v katerem delujejo ožji družinski člani, zato je ob podanih ugovorih potrebna toliko večja kritičnost do vsebine listin. Vsi ugovori tožene stranke glede višine škode bi sodišču morali poroditi dvom v resničnost vsebine izdajnice, ki se po višini (ne naključno) ujema z zneskom, ki ga je bila dolžna tožeča stranka v predhodnem delovnem sporu izplačati toženi stranki. Poleg tega nobena priča ni izpovedala, koliko plošč je bilo poškodovanih, ker dogodka nihče ni neposredno videl, priča G.G. pa je za plošče, ki naj bi bile poškodovane in za katere tožeča stranka trdi, da gre za plošče, ki naj bi jih imela zaradi neponovljivosti vzorca na zalogi za določene stranke že več let, sprva celo izpovedal, da so te že bile povezane in da ne ve, zakaj naj bi jih morala tožena stranka sploh vezati. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni na podlagi izvedenih dokazov in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse dosedanje stroške pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 8. 11. 2013, izdajnico št. ... z dne 31. 10. 2014, fotografije razbitih plošč, račune za nabavo istovrstnih plošč z dne 31. 5. 2013 in z dne 3. 6. 2013, fotografije plošč na nosilcu, posnetek vodil mostnega dvigala na dvorišču tožene stranke, sodbo v zadevi tega sodišča opr. št. Pd 122/2015 z dne 17. 12. 2015, toženčevo skico postavljanja plošč, zaslišanje tožene stranke, njegovega nadrejenega A.A., C.C., G.G., H.H., I.I., B.B. in tehničnega direktorja tožene stranke J.J., pri čemer je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 177. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Tožeča stranka je toženi stranki v postopku očitala, da je škodo povzročil iz hude malomarnosti, to pa je opustitev običajne skrbnosti, ki jo je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega človeka, in sicer ali bi po naročilu, ki ga je dobil, uporabil mostno dvigalo. Pri tem je ocenilo, da bi pri uporabi mostnega dvigala, kot je v obravnavanem primeru, lahko povprečno skrben človek v vsakem primeru pomislil na to, da se pri premiku plošče brez pomoči marmorne plošče utegnejo zasukati in poškodovati.

8. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče ni raziskalo ugovorov tožene stranke, ki jih je podala že v prvi pripravljalni vlogi dne 10. 1. 2018, ki jo je sodišče prejelo na dan poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo razpisanega dne 10. 1. 2018, v katerem je tožena stranka izrecno navedla, da je tožena stranka ravnala na način kot se pričakuje od povprečnega delavca ter da so na ta način delali vsi zaposleni. Ob tem je za rešitev predmetne zadeve pomembno, da je tožena stranka že v začetku pravdanja navajala, da je bila za konkretno delo potrebna uporaba mostnega dvigala, ki ga je sicer uporabljala enako kot vsi zaposleni redno pri svojem delu, pri čemer je tožena stranka na enak način ravnala že večkrat predhodno v primeru, ko je bilo potrebno zaščititi kamnite marmorne plošče pred burjo oziroma slabim vremenom.

9. Tožena stranka je tudi izrecno v postopku navajala, da bi tožeča stranka morala poskrbeti za varno delo in za pravilno opravljanje potrebnih delovnih operacij, pri čemer delavcem niso bila na voljo navodila za upravljanje dvigala, niti tožeča stranka ni poskrbela za to, da bi toženo stranko in druge delavce seznanila s tem, kako se z dvigalom sploh pravilno upravlja. Delodajalec mora namreč delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme tako s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter jih seznaniti z nevarnostmi pri uporabi tehnične opreme. Tožeča stranka tožene stranke ni napotila na opravljanje izpita za upravljalca industrijskega dvigala, čeprav so mu bile odrejene delovne naloge, ki so uporabo dvigala terjale. Prav tako je tožena stranka navajala, da ni imela opravljenega izpita za varstvo pri delu. Navedene okoliščine so po oceni sodišča bistvenega pomena za rešitev zadeve, tako da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevaje dokazne predloge strank navedeno razčistiti, pri čemer je tožena stranka v spis predložila tudi izpis iz spletne strani K., iz katerega je razvidno, kaj obsega tečaj za upravljalca dvigal. Delodajalec pa mora delavca usposobiti tudi za varno delo, pri čemer mora delavec opraviti tudi izpit iz varstva pri delu, kar pa sodišče ni ugotavljalo.

10. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da so bile plošče naložene nepravilno in je to privedlo do njihove poškodbe. Ob tem bo moralo sodišče navedeno raziskati in pri tem tudi upoštevati, da nihče od zaslišanih dejansko ni videl dogodka, in so izpovedali, kako sicer običajno delajo. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi do tožnikovih ugovorov, da je prišlo do poškodbe le 5 plošč, iz priloženih slik pa izhaja, da je količina polomljenih plošč večja. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v predložene fotografije ugotavlja, da iz njih ni razvidno, da bi se posamezni razbiti kosi marmorja ujemali in bi iz njih bilo mogoče - hipotetično sestaviti razbit kos v celoto, na posnetkih je vrsta razbitih plošč, iz katerih ni mogoče enostavno sklepati, da gre za njihovo razbitje ob enkratnem dogodku. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi do situacije, da tožeča stranka, kljub temu, da je prišlo do domnevne poškodbe kamnitih plošč v večjem znesku, ni neposredno tega ugotovila z morebitnim fotografiranjem plošč in narejenim zapisnikom, pač pa je to očitno storila kasneje.

11. Pritožba tožene stranke tudi utemeljeno navaja, da Obligacijski zakonik v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo se odgovarja v primeru, če so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer nedopustno ravnanje, nastala škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja, kar bo moralo sodišče jasno obrazložiti po posameznih postavkah. Tako je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje le dopolnilo dokazni postopek in tako zadevo lahko rešilo v bistveno krajšem roku kot bi jo pritožbeno sodišče.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

12.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 757/2014
• VDSS sklep Pdp 1456/2014
• VDSS sklep Pdp 72/2014