VDSS Sklep Pdp 570/2018

Jedro

Glede na to, da tožnik niti v predlogu za obnovo postopka niti v svoji pripravljalni vlogi ni navedel, na podlagi katerega od obnovitvenih razlogov, taksativno naštetih v 394. členu ZPP, je vložil predlog za obnovo, ga je sodišče prve stopnje glede na njegovo vsebino utemeljeno obravnavalo kot predlog po 10. točki 394. člena ZPP. Predlog je pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je imel tožnik v postopku zaslišanja sporne priče v tem individualnem delovnem sporu možnost s postavljanjem konkretnih vprašanj navedeni priči razčistiti vsa odločilna dejstva. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal, da (ob primerni skrbnosti) pri zaslišanju te priče v postopku tega individualnega delovnega spora ni mogel z navedeno pričo razčistiti spornih vprašanj glede vsebine spornih poročil oziroma drugih spornih vprašanj, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je tožnik priči A.A. v predhodnem postopku postavil vsa pravno relevantna vprašanja, vendar je priča na njih odgovorila drugače, kot pa v kasnejšem kazenskem postopku. Šele v kazenskem postopku je priča jasno in nedvoumno izpovedala, kdaj je tožena stranka izvedela za vsa dejstva. To je pomembno za odločitev v tej zadevi, saj tožnik meni, da bi sodišče verjetno sprejelo drugačno odločitev in bi zahtevku ugodilo, če bi že v tem postopku priča tako jasno izpovedala, da so bile vse relevantne okoliščine oziroma odpovedni razlogi znani bistveno prej, kot pa je bilo izdelano zadnje poročilo, ki je bilo le "pro forma". Dejstvo, da je priča šele v kazenskem postopku bolj natančno, nedvoumno in izrecno navedla, kdaj je delodajalec oziroma s strani njega pooblaščene uradne osebe izvedel za vse relevantne podatke in zakaj tega priča ni jasno in nedvoumno povedala v predhodnem postopku, se ne more šteti v tožnikovo škodo, ker bi bilo to čista in nedvoumna zloraba prava in ravnanje v škodo tožnika kot delavca. V nadaljevanju navaja, da mu je že ves čas onemogočeno uveljavljanje njegovih pravic, ker mu organ, ki mu je dal odpoved, onemogoča dostop do informacij in dokazov (na primer do lastnega telefona, do podatkov na telefonu, do računalnika, …). Sodišče je to le vzelo na znanje, ni pa storilo ničesar, da bi zagotovilo možnost dostopa do teh informacij in dokazov, sedaj pa to onemogočanje dostopa še dodatno šteje v tožnikovo škodo. Opozarja, da je A.A. v svoji izpovedbi 11. 9. 2013 izrecno potrdila, da tožniku niso želeli omogočiti najbolj temeljnih pravic, ki jih ima vsaka stranka v vsakem postopku in sicer vpogleda v spis in možnosti, da se brani, da bi minimalno vedel, česa je obtožen, kar je najbolj osnovna človekova pravica. Priča je namreč izpovedala, da je komisija zavrnila tožnikovo prošnjo za vpogled v spis zato, ker ni šlo za pravno formalen postopek. Na tem zaslišanju je priča s seboj prinesla zapisnike (ki jih tožnik ni nikoli prejel), za katere je tožena stranka trdila, da ne obstajajo. Sodišče je ta dokument vložilo v spis in ni naredilo nič drugega. Najmanj takrat je bilo jasno, da tožena stranka skriva dokumente in da je evidentno vprašljiva verodostojnost pričanj s strani tožene stranke pooblaščenih oseb. Zato bi moralo sodišče uporabiti preiskovalno načelo, saj sicer ni možno ugotoviti pravilnega dejanskega stanja. Tega pa sodišče ni naredilo. V pritožbi citira del zapisnika zaslišanja z dne 11. 9. 2013 in tudi s tem citatom utemeljuje v pritožbi zatrjevano dejstvo, da mu je bilo onemogočeno uveljavljanje njegovih pravic. To je po njegovem stališču pomembno tudi zato, ker je nasprotna stranka država, ki ima bistveno močnejši položaj, čeprav zanjo veljajo enaka pravila, kot za ostale državljane. Ob navajanju, da se mu konstantno preprečuje dostop do informacij in dokazov in ker sodišče noče sprejeti niti dokazov, ki jih po naključju pridobi tožnik, zatrjuje poseg v njegove pravice po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in se pri tem sklicuje na zadevo C 10/1997/794/995-996 z dne 9. 6. 1998 (McGinley and Egan v. the United Kingdom), v katerem je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da bi bila kršitev 6. člena Konvencije, če bi država preprečila tožniku dostop do potrebne dokumentacije ali če bi zanikala, da takšna dokumentacija obstoji. V nadaljevanju opisuje primere, s katerimi dokazuje preprečitev dostopa do dokumentacije s strani tožene stranke. Nasprotuje tudi stališču sodišča glede seznanitve delodajalca z odpovednimi razlogi in kot bistveno izpostavlja vprašanje, kdaj je za te razloge izvedela komisija za ugotavljanje odpovednih razlogov in ne minister (navaja, da iz postopka jasno izhaja, da minister postopka ni vodil). Za javne uslužbence v javnem sektorju sicer velja drugačen zakonski okvir glede vprašanja, kdaj je delodajalec izvedel za kršitev. V pritožbi ob sklicevanju na Protokol št. 16 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah predlaga pritožbenemu sodišču, da zaprosi Evropsko sodišče za človekove pravice za svetovalno mnenje z vsebino, kot izhaja iz VI. točke njegove pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik dne 14. 3. 2018 vložil predlog za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 92/2017 z dne 4. 5. 2017 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1377/2014 z dne 7. 11. 2016 (zoper omenjeno odločitev je tožnik na Vrhovno sodišče RS vložil tudi revizijo). V predlogu za obnovo postopka je navajal, da je A.A., ki je bila sicer v postopku tega individualnega delovnega spora že zaslišana (iz podatkov spisa izhaja, da je bila navedena priča v tem individualnem delovnem sporu zaslišana na naroku dne 11. 9. 2013), na zaslišanju v kazenskem postopku, ki se vodi zoper tožnika, dne 13. 2. 2018 izpovedala drugače, kot v postopku individualnega delovnega spora. V kazenskem postopku je ta priča izpovedala bolj natančno in nedvoumno glede tega, da ni bilo vsebinskih razlik med prvim in drugim poročilom (gre za poročili Komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim nadlegovanjem in trpinčenjem), ki ga je pripravila komisija in da drugo poročilo ni imelo novih ali drugačnih ugotovitev. To pa bi pomenilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku, prepozna, saj je bila podana po izteku subjektivnega prekluzivnega roka iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v času podaje te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V zvezi s tem predlogom je v spis vložil tudi prepis zaslišanja navedene priče, ki je bilo opravljeno dne 13. 2. 2018 v kazenskem postopku zoper tožnika (A76).

7. Glede na to, da tožnik niti v predlogu za obnovo postopka niti v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2018 ni navedel, na podlagi katerega od obnovitvenih razlogov, taksativno naštetih v 394. členu ZPP, je vložil predlog za obnovo, ga je sodišče prve stopnje glede na njegovo vsebino utemeljeno obravnavalo kot predlog po 10. točki 394. člena ZPP. Predlog je pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je imel tožnik v postopku zaslišanja A.A. v tem individualnem delovnem sporu možnost s postavljanjem konkretnih vprašanj navedeni priči razčistiti vsa odločilna dejstva (tudi v zvezi s poročiloma z dne 21. 2. 2012 in 3. 4. 2012), ki sta bila sicer vloženi v spis v okviru prejšnjega postopka tega individualnega delovnega spora (B10, B13). To pa pomeni, da tožnik ni izkazal, da (ob primerni skrbnosti) pri zaslišanju priče A.A. v postopku tega individualnega delovnega spora ni mogel z navedeno pričo razčistiti spornih vprašanj glede vsebine poročil z dne 21. 2. 2012 in 3. 4. 2012 oziroma drugih spornih vprašanj, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka.

8. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi v primeru, če bi tožnik uveljavljal zapisnik o zaslišanju priče A.A. v kazenskem postopku kot nov dokaz, sodišče prve stopnje njegovemu predlogu za obnovo ne bi moglo ugoditi, saj bi šlo za dokaz, ki v času, ko je tekel prejšnji postopek, še ni obstajal. Poleg tega tudi v primeru, če je tožnik želel s predložitvijo prepisa zapisnika o zaslišanju priče A.A. iz kazenskega postopka dokazovati, da je navedena priča v postopku individualnega delovnega spora krivo izpovedovala, s predlogom za obnovo postopka ne bi mogel biti uspešen, saj je obnovitveni razlog po 5. točki 394. člena ZPP podan, če se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče, pri čemer mora biti kriva izpovedba pravnomočno ugotovljena v kazenskem postopku.

9. S preostalimi pritožbenimi navedbami pa tožnik izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, oziroma z ravnanji tožene stranke in sodišča v postopku pred izdajo prvostopenjske sodbe opr. št. I Pd 1377/2014 z dne 7. 11. 2016. Pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o predlogu za obnovo postopka niso relevantne. To velja tudi za pritožbene navedbe tožnika, v katerih zatrjuje, da mu je tožena stranka konstantno preprečevala dostop do informacij, oziroma da mu ni bilo omogočeno, da se s potrebnimi dokumenti tožene stranke ustrezno seznani.

10. Tožnik v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da zaprosi Evropsko sodišče za človekove pravice za svetovalno mnenje v skladu s Protokolom št. 16 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Protokol; Ur. l. R - Mednarodne pogodbe; št. 1/2015). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z ozirom na 10. člen Protokola v povezavi s 1. členom Protokola in glede na 3. člen Zakona o ratifikaciji Protokola št. 16 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe; št. 1/2015) ni pristojno, da Evropsko sodišče za človekove pravice zaprosi za svetovalno mnenje o načelnih vprašanjih, ki se nanašajo na razlago ali uporabo pravic in svoboščin, opredeljenih v konvenciji ali njenih protokolih. Iz 3. člena citiranega zakona izhaja, da sta za naslavljanje zaprosil za svetovalno mnenje iz 1. člena Protokola pristojna Vrhovno sodišče RS in Ustavno sodišče RS. Glede na to pritožbeno sodišče temu pritožbenemu predlogu tožnika že iz formalnih razlogov ne more slediti.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

12.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 405/2018
• VDSS Sklep Pdp 370/2020
• VDSS Sklep Psp 63/2020