VDSS Sodba Pdp 766/2018

Jedro

Tožnik bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni tedenskega počitka. Po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko in je bil na razpolago delodajalcu).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka sodbe) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 2.274,30 EUR še za čas od 14. 6. 2013 do 18. 5. 2016, v osmih dneh pod izvršbo. V presežku se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.274,30 EUR za čas od 9. 6. 2013 do 13. 6. 2013 zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 194,80 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika postopek ustavi glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.367,44 EUR od 23. 3. 2013 do vključno 8. 6. 2013 (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 2.274,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več (plačilo 93,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2013 do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.274,30 EUR od 9. 6. 2013 do vključno 18. 5. 2016) je zavrnilo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.019,95 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje v zavrnilnem delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, torej zoper III. točko izreka sodbe. Tožeča stranka meni, da je zavrnitev nezakonita zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sporno vrednost izpodbijanega dela sodbe tožeča stranka ocenjuje na 548,50 EUR, kolikor znaša razlika med dosojenimi in vtoževanimi zamudnimi obrestmi (priloga: izračun zamudnih obresti).

S tožbo je tožeča stranka vtoževala odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka, kar predstavlja materialno škodo. V skladu z določbo 165. člena OZ se materialna škoda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Po določbi 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev.

Glede na to, da se je tožeča stranka vrnila z misije 22. 3. 2013, bi ji zakonske zamudne obresti pripadale od prvega dne po vrnitvi. Zaradi utemeljenega ugovora zastaranja dela obresti, je tožeča stranka zakonske obresti zahtevala le za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, torej od 9. 6. 2013 dalje do plačila.

Sodišče se pri obrazložitvi zavrnilnega dela sklicuje na izvensodni zahtevek tožeče stranke, ki je bil podan dne 29. 4. 2016. Sodišče je očitno prezrlo, da je tožeča stranka že v zahtevku napisala, da zahteva odškodnino "skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po vrnitvi z misije dalje do plačila." V tem delu je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo, tako da tudi, če bi vzdržala pravna presoja, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe, bi tožeči stranki vtoževane zakonske obresti vsekakor pripadale.

Tožeča stranka na podlagi navedenega sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo naslovnega sodišča opr. št. IV Pd 759/2016 z dne 18. 5. 2018 spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo 2.274,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2013 dalje do plačila ter da ji naloži povrnitev pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev o obrestnem zahtevku.

5. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji KFOR ... v višini 2.274,30 EUR. Ugotovilo je, da ob upoštevanju izrabe posebnega dopusta med 8. in 27. 12. 2012 tožena stranka tožniku v času, ko je bil na misiji (od 30. 9. 2012 do 22. 3. 2013), ni zagotovila izrabe prostih dni tedenskega počitka. Za 21 dni neizrabljenega tedenskega počitka v tem obdobju mu je prisodilo 2.274,30 EUR.

6. Tožnik je s tožbo sprva zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska od 23. 3. 2013 (od vrnitve z misije) do plačila. Nato je (ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka za obresti) deloma spremenil obrestni zahtevek in zahteval obresti od 9. 6. 2013 (tri leta pred vložitvijo tožbe) do plačila. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo zakonske zamudne obresti le za obdobje od 19. 5. 2016 dalje do plačila, obrestni zahtevek za obdobje pred tem datumom pa zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da v obravnavani zadevi rok za izpolnitev ni določen, zato je tožnik upravičen do zamudnih obresti od poteka 15‑dnevnega roka, ki ga je za izpolnitev obveznosti določil toženki v zahtevi za varstvo pravic iz delovnega razmerja z dne 29. 4. 2016, ki jo je toženka prejela 3. 5. 2016, rok pa se je iztekel 18. 5. 2016. Sklicevalo se je na določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki določa, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.

7. Pritožba utemeljeno nasprotuje takšni odločitvi glede obrestnega zahtevka in stališču glede nastanka zamude dolžnika v zvezi s plačilom odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustaljene (pravladujoče) sodne prakse. Pritožba pravilno opozarja, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije, zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od tega datuma dalje oziroma glede na to, da obrestne terjatve zastarajo v treh letih, za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do obresti šele od dneva vložitve zahteve pri delodajalcu oziroma od poteka roka, ki ga je za izpolnitev obveznosti v zahtevi določil tožnik. Res je sicer, da po določbi drugega odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Vendar pa je v obravnavanem primeru treba upoštevati prvi in ne drugi odstavek 299. člena OZ, glede na določbo 165. člena OZ, po kateri se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno.

8. Tožnik bi bil torej upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni tedenskega počitka. Po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko in je bil na razpolago delodajalcu). Za zastaranje zamudnih obresti pa velja triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ, kar v obravnavanem primeru pomeni, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe do plačila. Takšno stališče glede teka zakonskih zamudnih obresti je bilo v podobnih primerih zavzeto v sodni praksi pritožbenega sodišča kot večinsko (čeprav je bilo v posameznih primerih res zavzeto nasprotno stališče, ki je enako stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi).

9. Tožnik je svoj obrestni zahtevek sicer spremenil in sicer tako, da obresti ne zahteva že od datuma vrnitve z misije v Slovenijo do plačila, ampak za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Pri tem pa je tožnik napačno določil datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti (tri leta pred vložitvijo tožbe). Tožba (datirana z datumom 9. 6. 2016) je bila namreč, kot izhaja iz podatkov v spisu, vložena dne 14. 6. 2016 (sodišče jo je tega dne prejelo neposredno, kot izhaja iz dohodne štampiljke), ne pa 9. 6. 2016 (ta datum je pri svojem obrestnem zahtevku upošteval tožnik). Zato je tožnikova pritožba le delno utemeljena, v kolikor se nanaša na zakonske zamudne obresti, ki jih tožnik uveljavlja za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, to pa je od 14. 6. 2013 dalje do plačila. Obrestni zahtevek za obdobje pred tem datumom pa zaradi zastaranja ni utemeljen, v tem delu pa je neutemeljena tudi pritožba.

10. Ker so v pritožbi uveljavljani razlogi delno podani in je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 351. in 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP). Sprememba sodbe glede obrestnega zahtevka ni vplivala na odmero stroškov postopka na prvi stopnji.

11. Tožnik je v pretežnem delu uspel s pritožbo, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov, glede na določbe 154., 155. in 165. člena ZPP. Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT), to je v skladu z določbami 11. in 12. člena OT ter po tar. št. 15 in 18. Skupaj znašajo 142,80 EUR (pritožba – 250 točk, 2 % materialni stroški, 22 % DDV, vrednost točke 0,459 EUR). Temu znesku je potrebno prišteti še priglašene stroške za plačano sodno takso za pritožbo v znesku 52,00 EUR. Pritožbeni stroški, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, znašajo 194,80 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 768/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 373/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 488/2018