VDSS Sodba Pdp 268/2018

Jedro

Stranski intervenient je v razgovoru privolil, da bo tožniku pokazal, kam je skril orožje v gozdu, kamor sta skupaj odšla. Pištolo je skril v zapuščeni hiši. Po poti (po gozdni poti ali po travniku) je tožnik stopil v jarek in si poškodoval koleno. Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo, pri čemer so policisti dolžni ravnati smotrno in niso dolžni izpostavljati svojega zdravja in življenja ter zdravja drugih ljudi v vsakem primeru, v konkretnem primeru pa je šlo za običajno hojo po gozdni poti ali po gozdu skupaj s stranskim intervenientom. Nevarne okoliščine niso bile več podane, stranski intervenient je bil umirjen, ob prijetju je bil vklenjen in varnostno pregledan in brez orožja in ni mogel ogrožati tožnika, niti sebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 25.476,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 978,13 EUR, stranskemu intervenientu pa stroške postopka v višini 399,83 EUR, oboje v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek, toženim strankam pa naloži povračilo stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Ocenjuje, da je sodba nezakonita in nepravilna. Dejstvo, da se je stranski intervenient po razgovoru s tožnikom umiril in želel sodelovati s tožnikom ter mu prostovoljno pokazati, kam je skril orožje, iz katerega je streljal, pomeni le dejstvo, da je tožnik v celoti sledil pravilom Kataloga, ki določa način (pravila) verbalne in neverbalne komunikacije. S tem postopek ni postal nič manj nevaren, ampak je bilo mogoče pričakovati, da bi stranski intervenient postal še bolj nevaren in da bi bili policisti primorani uporabiti še druga pooblastila. Do teh navedb tožnika, ki so pomembne oziroma odločilne za odločitev v tem postopku, se sodišče ni opredelilo. Sodišče pa v nasprotju z navedenim svojo odločitev nepravilno opre na poročilo, ki je sestavni del delovnega naloga PP A. z dne 20. 10. 2012 ter na izpovedi priče B.B. in stranskega intervenienta, torej predvsem na okoliščine, ugotovljene po zaključku intervencije, pri čemer pa kot navedeno ni upoštevalo vsebine in načel kataloga standardov policijskih postopkov. Sodišče kot bistveno izpostavi, da so nevarne okoliščine intervencije prenehale, ko je bil stranski intervenient v gozdu prijet, vklenjen in varnostno pregledan, potem pa ga je tožnik med razgovorom in še preden sta odšla po orožje odklenil, saj naj bi bil stranski intervenient umirjen in ni kazal znakov agresije. Prav navedena dejstva po oceni sodišča prve stopnje dokazujejo, da naj bi intervencija od tega trenutka dalje ne bila več nevarna, čeprav sta tako priči C.C. kot D.D. izpovedali, da je bila intervencija nevarna vse dokler niso našli orožja. Priča D.D. je izpovedal, da se intervencija šteje za nevarno, dokler se ne najde orožje, ter da so policisti v času, ko je tožnik s stranskim intervenientom odšel po orožje, še vedno ostali razporejeni po okolici. Dejstvo, da je bil stranski intervenient kasneje odklenjen, na samo nevarnost situacije ne vpliva. Dokazna ocena sodišča mora v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. opr. št. II Ips 138/2012) temeljiti na logični presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje pa je svojo obveznost opustilo, tako pa kršilo določila ZPP. Sodišče je napravilo tudi napačno dokazno oceno izpovedbe C.C. v delu, da naj bi potrdil, da je bil stranski intervenient po prihodu iz gozda umirjen, saj pred tem spregleda del izpovedbe, da priča na samem dogodku ni bila prisotna. Stranski intervenient je bil le tožniku pripravljen pokazati kraj v gozdu, kamor naj bi skril pištolo. Tožnik je moral biti pri hoji po nevarnem in močno razgibanem terenu ter v temi, ves čas pozoren na nepredvidljivega, nevarnega kršitelja in vsak hip pripravljen na obvladovanje njegovih nepričakovanih reakcij. Glede na dejstvo, da so bili policisti klicani na kraj zaradi nasilja nad ženo, da je kršitelj pred prihodom policije dvakrat streljal pred hišo in v gozdu, ni bilo mogoče enostavno zaključiti, da se je tokrat nasilje z uporabo strelnega orožja zgodilo prvič, kar se je že v mnogih primerih. Dejstvo, da zoper stranskega intervenienta kljub nevarni situaciji, ki jo je povzročil, ni bila podana kazenska ovadba in zgolj ugotovitev in sklicevanje sodišča na vsebino poročila, ki je sestavni del delovnega naloga PP A. z dne 20. 10. 2012 ni pravilna in je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo zaslišanje tožnikove osebne zdravnice in je nepravilno zavrnilo dokaz za postavitev izvedenca medicinske stroke. Število intervencij na naslovu stranskega intervenienta bi se lahko dodatno izkazalo, da je bil le-ta že večkrat obravnavan s strani policije. Gre za kršitev dokaznega predloga in sicer iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi niso ustavno sprejemljivi. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba utemeljena z ustreznimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev glede temelja odškodnine ustrezno obrazložilo, ter se opredelilo tudi do vseh dokaznih predlogov strank, s katerimi je tožnik dokazoval tako temelj odškodninske odgovornosti kot višino odškodnine. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ni kršeno tudi načelo kontradiktornosti oziroma ni podana kršitev 22. člena Ustave RS.

6. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom in prečitanjem listinskih dokazov, ki so jih predložili tožnik, prvotožena stranka, drugotožena stranka ter prilogo stranskega intervenienta, zaslišalo tožnika, stranskega intervenienta in priče B.B., C.C. in D.D.. Določene dokazne predloge je sodišče zavrnilo in tudi obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo.

7. Tožnik je kriminalist na Policijski postaji A. in je bil 20. 10. 2012 okoli 21.00 ure poklican na intervencijo zaradi nasilja v družini, pri čemer so policisti na kraju intervencije ugotovili, da je stranski intervenient pred hišo ustrelil v zrak, nato pa odšel v gozd, kjer so ga policisti izsledili s psi, ga prijeli in pripeljali nazaj k hiši, kjer je tožnik z njim opravil razgovor. Stranski intervenient je v razgovoru privolil, da bo tožniku pokazal, kam je skril orožje v gozdu, kamor sta skupaj odšla. Stranski intervenient je skril pištolo v zapuščeni hiši, po poti (po gozdni poti ali po travniku) je tožnik stopil v jarek in si poškodoval koleno. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik kljub poškodbi kolena do konca izvedel postopke, našel pištolo in kršitelja zaradi samomorilskih nagnjenj napotil v Psihiatrično bolnišnico E..

8. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost je mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi, nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem tako s skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti okoliščin, v katerih bi bila nevarna dejavnost izvajana. Kriterij nevarnosti pa je pri policistih višji kot pri občanih, saj so policisti posebej izurjeni za nevarne situacije pri vsakodnevnem delu.

9. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da glede na to, da se tožnik ni poškodoval pri tem, ko je potekala aretacija oziroma prijetje domnevno oboroženega stranskega intervenienta v gozdu (oziroma travniku), pač pa je tožnik spremljal stranskega intervenienta po neravnem terenu, pri čemer je bil stranski intervenient umirjen in je sam vodil tožnika k zapuščeni stanovanjski hiši, kjer je bilo skrito orožje. Nevarne okoliščine niso bile več podane, stranski intervenient je bil umirjen, stranski intervenient je bil prav tako ob prijetju vklenjen in varnostno pregledan in brez orožja in ni mogel ogrožati tožnika, niti sebe. Glede na to, da je bil stranski intervenient vklenjen in miren ni šlo za elemente povečanje nevarnosti, pač pa je šlo za predvidljive okoliščine, v katerih je bil izpostavljen tožnik kot policist, ki je sicer usposobljen za takšno delo, tožnik pa je policist že tudi 20 let. Ob tem je nepomembno, da je bil stranski intervenient v postopku že večkrat zaradi nasilja nad ženo, ker je bil nevaren. Prav tako ni pomembno, da je stranski intervenient psihiatrični bolnik in je bil kasneje po zaključku akcije napoten v Psihiatrično bolnišnico E. zaradi domnevne samomorilnosti. Ugotoviti je tudi, da zoper stranskega intervenienta ni bil sprožen nikakršen postopek, kar tudi kaže na to, da ni šlo za neko nevarno dejavnost. Kot so pojasnile priče je prišlo v razgovoru med tožnikom in stranskim intervenientom celo do tega, da sta se v razgovoru dobro ujela in tako ni tožnik mogel misliti, da ga stranski intervenient lahko napade, saj je tudi stranski intervenient povedal, da je bil obupan, psihično na tleh. Tako je po oceni pritožbenega sodišča prišlo do običajne situacije, ki so jim policisti izpostavljeni pri vsakodnevnem delu, za kar pa so nedvomno tudi strokovno usposobljeni. Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo, pri čemer pa so policisti dolžni ravnati smotrno in niso dolžni izpostavljati svojega zdravja in življenja ter zdravja drugih ljudi v vsakem primeru, v konkretnem primeru pa je šlo za običajno hojo po gozdni poti ali po gozdu skupaj s stranskim intervenientom.

10. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče v sodbi ni opredelilo do listine prvotožene stranke št. ... z dne 20. 5. 2015, ki je bila v dokaznem postopku vpogledana, pri čemer jo je v spis predložila drugotožena stranka in kjer je prvotožena stranka izrecno zapisala, da je podana objektivna odgovornost delodajalca. Navedeno naj bi po oceni tožnika pomenilo bistveno kršitev določb postopka, posledično pa nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik ne navede, v čem bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, pri tem pa je bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP podana le, če bi navedeno lahko vplivalo na pravilnost sodbe. Dejstvo, da prvotožena stranka navede, da je "podana objektivna odgovornost delodajalca", ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je sodišče tisto, ki presodi, ali je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen in ali je podana objektivna odgovornost tožene stranke in je laična ocena zaposlenega pri toženi stranki povsem brezpredmetna. Tožena stranka bi se nenazadnje, v kolikor je menila, da gre za objektivno odgovornost, lahko s tožnikom tudi poravnala ali spor rešila izvensodno.

11. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče dogodek tožnika s poškodbo kolena iztrgalo iz celotnega dogodka intervencije, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je prišlo do poškodbe v času, ko je bil stranski intervenient povsem miren in nenevaren in tudi po odločitvi tožnika brez lisic, ne pa v času njegove agresivnosti in streljanja v zrak, pri čemer pa je bil tudi tožnik ob prijetju varnostno pregledan glede nošenja orožja. Tako je bila policijska intervencija nevarna le v začetku, ne pa v času, ko je prišlo do poškodbe kolena tožnika pri običajni hoji po neravnem terenu (gozdna pot ali travnik).

12. Ni podana bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopredelitve sodišča do Kataloga standardov policijskih postopkov, kjer je potrebno v konkretnih situacijah upoštevati načela iz kataloga in specifičnosti posameznih situacij. Kot že navedeno to nikakor ne bi moglo spremeniti odločitve, saj sama poškodba kolena sicer ponoči na naravnem terenu po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni nevarne dejavnosti. Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi bila obrazložena in je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

13. Samo dejstvo, da je tožnik stranskega intervenienta odklenil lisic, ker je bil le-ta umirjen in ni kazal znakov agresije, ne more spremeniti okoliščine, da ni šlo za nevarno dejavnost. Trditev tožnika, da je bil stranski intervenient nepredvidljiv v svojih ravnanjih in posledično lahko nevaren, je nezdružljiva s tem, da je prav tožnik ocenil, da ni potrebno, da je stranski intervenient vklenjen v lisice zaradi njegove umirjenosti. V kolikor bi tožnik ocenjeval, da je stranski intervenient nevaren, bi nedvomno stranskega intervenienta pustil vklenjenega v lisice. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbo C.C., ki je situacijo opazoval od daleč in ni bil prisoten ob nastanku poškodbe. Nenazadnje tudi sam tožnik ni izpostavil oziroma ni bilo ugotovljeno, da bi bil stranski intervenient kakorkoli agresiven. Tako je sodišče pravilno odločilo upoštevaje pri tem določila ZPP, saj je odločilo po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka na podlagi določil 8. člena ZPP.

14. Tudi pritožbeni ugovor, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb, da se je moral odločiti med tem, ali stranskega intervenienta zapre zaradi suma storitve več kaznivih dejanj, ali ga prepusti v ustrezno zdravstveno oskrbo, ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj poškodba ni nastala ob kakršnikoli aktivnosti stranskega intervenienta, pač pa iz razloga, ker je tožnik kot policist hodil po neravnem terenu.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da bi sodišče moralo zaslišati tožnikovo osebno zdravnico in postaviti izvedenca medicinske stroke, saj je sodišče jasno zapisalo, da iz razloga, ker je tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo, ni bilo potrebno zaslišati zdravnice in izvedenca medicinske stroke, tako tudi ni bila podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer načelo kontradiktornosti. Prav tako tožniku iz navedenih razlogov niso bila kršena ustavna jamstva.

16. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 415/2015
• VDSS sodba Pdp 1368/2014
• VDSS sodba Pdp 1149/2012