VDSS Sodba Pdp 260/2018

Jedro

Kot je tožnica sama izpovedala, se je zavedala, da ji bo s podpisom sporazuma prenehalo delovno razmerje. To je ključno dejstvo spora. Navedeno sta potrdila tudi oba sodna izvedenca psihiatrične stroke. Ker je bila sposobna razumeti pomen svojega ravnanja in izraziti svojo voljo, neutemeljeno navaja, da podpisa sporazuma ni mogla zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 22. 9. 2016; da je tožnici delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala; da s sklenitvijo sporazuma tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 11. 2016, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja priznati delovno dobo ter od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za razveljavitev navedenega sporazuma; za ugotovitev, da sporazum nima pravnega učinka in je neobstoječ; da je tožnici delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala; da s sklenitvijo sporazuma tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 11. 2016, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja priznati delovno dobo ter od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana že s tem, ko sodišče ni navedlo odločilnih dejstev za zavrnitev zahtevka. S pavšalno zavrnitvijo predlaganih dokaznih predlogov za zaslišanje prič ter za predložitev prijav prijavljenih kandidatov na delovno mesto tožnice, je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zgolj s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo dokazna predloga za soočenje sodnih izvedencev ter za postavitev novega izvedenca. Prezrlo je, da je povod za prenehanje delovnega razmerja dogodek, ko je bilo tožnici odrejeno, da pripravi plačilne liste ter izjave prevoza na delo. Tožena stranka je tožnico vse do dneva sklenitve sporazuma držala v zmoti, jo zavedla in prevarala, saj je v vmesnem času storila vse, da bi se je znebila, čeprav je zakonita zastopnica na izrecno tožničino vprašanje kar dvakrat odgovorila, da je ne bo odpustila. Zaradi takšnega zatrjevanja tožnica ob podpisu sporazuma ni razumela posledic sklenitve. Če bi se ji na vprašanje odgovorilo po resnici, bi imela dovolj časa, da bi se pri prava vešči osebi ustrezno informirala o svojih možnostih. Tako pa jo je tožena stranka pustila v zmoti, kar kaže na prevaro in na dejstvo, da je bila zmota povzročena namerno. Tožnica je bila pod dodatnim pritiskom, ker je bila ponovno pozvana na sestanek ob prisotnosti odvetnice. Prošnja za razmislek in možnost, da se o posledicah podpisa posvetuje s prava veščo osebo, ji je bila grobo zavrnjena, s poudarkom, da podpis sporazuma ne bo več mogoč, če ga ne podpiše takoj. Z nemožnostjo premisleka in branja sporazuma, z neseznanitvijo s pravnimi posledicami podpisa, s prisilo v podpis, z grožnjo z osebnim uničenjem in okrnitvijo dobrega imena in časti, je bil pri tožnici povzročen utemeljen strah, zaradi katerega je podpisala sporazum. Čeprav predmet spora ni vprašanje (ne)upravičenosti do potnih stroškov, bi bilo treba ugotoviti dejstva glede tega, saj bi se s tem ugotovilo, da je zakonita zastopnica tožnico načrtno obtožila z namenom, da bi se je znebila. Navedeno bi potrdili tudi predlagani dokazi, ki jih je sodišče zavrnilo. Sodišče je v celoti verjelo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, ker naj bi njeno izpoved potrdili tudi priči A.A. in B.B., pri čemer je spregledalo, da je slednja pri toženi stranki še vedno zaposlena, priča A.A. pa za toženo stranko opravlja odvetniške storitve in je zato od nje finančno odvisna. Poleg tega priča B.B. ni bila neposredno navzoča na sestanku 22. 9. 2016, zato ne more vedeti, ali je zakonita zastopnica tožnici grozila, jo spravila in držala v zmoti. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani ugotovi, da razen 6. 9. 2016 priča B.B. ni bila navzoča na sestanku, po drugi strani pa navede, da je priča izpovedala, da takih groženj ni bilo. Sodišče ni upoštevalo in dokazno ocenilo izpovedi priče C.C. Napačno je sklicevanje sodišča na sodno prakso glede (ne)dopustne grožnje. Tožnici je grozila resna nevarnost glede dobrin in zmožnosti preživljanja. Zaradi duševne motnje oziroma bolezni ni bila sposobna razumeti, kaj pomeni podpis sporazuma oziroma kot nemočna oseba ni imela voljne sposobnosti, da bi podpis zavrnila oziroma se uprla. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni bila sposobna razsojanja. To, da depresivna motnja, ki jo je ugotovil izvedenec dr. D.D., pri tožnici predhodno ni bila navedena v medicinski dokumentaciji, ne daje podlage za zaključek, da motnja pri tožnici ni podana. Glede na to, da sta bili v postopku izdelani dve nasprotujoči si izvedenski mnenji, bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Podana je protispisnost - kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izpodbijani sporazum o prenehanju delovnega razmerja ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralo, ter da do podpisa sporazuma tudi ni prišlo zaradi nedopustne grožnje, opravičljive in bistvene zmote ali prevare. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje za zavrnitev primarnega in podrednega zahtevka ni navedlo odločilnih dejstev, ki bodo natančneje razvidna iz nadaljevanja predmetne sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič (E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., odvetnika K.K., L.L. in M. M.), za predložitev prijav prijavljenih kandidatov na delovno mesto tožnice, za postavitev novega izvedenca ter neizvedbo soočenja obeh postavljenih sodnih izvedencev. Navedlo je konkretne vsebinske razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, medtem ko to pritožba izpodbija zgolj s prepisom obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov. Pri presoji ničnosti oziroma izpodbojnosti sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja npr. res ni bistveno, ali je bila tožnica upravičena do potnih stroškov ter ali in kdo je bil na njeno delovno mesto nato zaposlen. Prav tako je v 23. točki obrazložitve sodbe obrazložena neizvedba soočenja sodnih izvedencev in zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Izvedenec psihiatrične stroke je bil namreč predlagan glede vpliva pomirjeval na sposobnost razumevanja tožnice, mnenji obeh postavljenih izvedencev pa sta bili glede tega skladni. Prav tako je bilo mnenje izvedenke dr. N.N. strokovno in obrazloženo, zato ni bilo razlogov za postavitev novega izvedenca. Ne drži torej pritožbeni očitek o pavšalni zavrnitvi dokaznih predlogov, kot tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Zlasti ne drži, da bi bilo potrebno raziskati zatrjevani povod za prenehanje delovnega razmerja - (ne)upravičenost tožnice do potnih stroškov, glede česar naj bi bil spor med tožnico in toženo stranko. To niso odločilne okoliščine za presojo veljavne sklenitve spornega sporazuma, glede česar je ključno zlasti to, ali so bile na tožničini strani ob podpisu sporazuma podane upoštevne napake volje.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zakonita zastopnica tožene stranke s tem, ko je tožnici odgovorila, da je ne bo odpustila, pri tožnici povzročila zmoto oziroma jo je pustila v zmoti. Skladno z 49. členom OZ mora stranka povzročiti zmoto pri drugi stranki ali jo držati v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Zmota, ki jo zatrjuje tožnica, ne more napeljati k sklenitvi pogodbe. Če bi bila tožnica ob podpisu sporazuma v zmoti, da je tožena stranka ne bo odpustila, potem sporazuma sploh ne bi podpisala. Da tožnica ni bila v zmoti, potrjuje tudi njena izpoved, da se je zavedala, da ji bo s podpisom sporazuma prenehalo delovno razmerje. Glede na to, da je tožnica izpovedala, da je bila pred podpisom sporazuma pri odvetniku, ki ji je povedal, da ni razlogov za izredno odpoved, so neprepričljive pritožbene navedbe, da je bila zmota povzročena namerno, ker se tožnica zaradi zagotovil zakonite zastopnice tožene stranke ni posvetovala z odvetnikom.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega, da do podpisa sporazuma ni prišlo zaradi nedopustne grožnje po 45. členu OZ, ki naj bi pri tožnici povzročila utemeljen strah. Ne sledi pritožbenim navedbam tožnice o tem, da ji je grozila resna nevarnost glede dobrin in zmožnosti preživljanja. Po ustaljeni sodni praksi npr. tudi grožnja z možnostjo kazenske ovadbe in uvedbo postopka izredne odpovedi ne predstavlja nedopustne grožnje.

11. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je samo s seboj v nasprotju, ker je ugotovilo, da B.B., razen dne 6. 9. 2016, ni bila navzoča na sestankih, po drugi strani pa naj bi navedlo, da je priča izpovedala, da takih groženj ni bilo. Tega, da na sestankih ni bilo groženj, sodišče ni ugotovilo zgolj na podlagi izpovedi navedene priče, ampak tudi na podlagi izpovedi priče A.A. in zakonite zastopnice tožene stranke. Sicer pa je sodišče prve stopnje v sodbi izpoved priče B.B. tudi pravilno povzelo – da na sestanku (na katerem je bila navzoča) takih groženj ni bilo.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedi prič A.A. in B.B. Splošno pritožbeno zatrjevanje, da sta priči zaposleni pri toženi stranki oziroma od nje finančno odvisni, pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v njuno verodostojnost oziroma prepričljivo dokazno oceno. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi priče C.C. Obrazložilo je, da je ta priča izpovedala o tem, kar ji je povedala tožnica, tj. da ji je zakonita zastopnica tožene stranke na sestanku rekla, da jo bo uničila. Priča torej na sestankih ni bila navzoča, zato je sodišče utemeljeno dalo večji pomen izpovedbama prič B.B. in A.A., ki sta bili udeleženki določenih sestankov. Prav tako je sodišče dokazno ocenilo izpoved priče C.C. v delu, da je tožnici uredila kontakt odvetnika, ki je tožnico pomiril, da ni podlage za odpoved. Ob tem je poudarilo, da je bila izpoved priče C.C. glede tega v nasprotju s trditvami tožnice.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica zaradi duševne motnje oziroma bolezni ni bila sposobna razumeti, kaj pomeni podpis sporazuma oziroma da kot nemočna oseba ni imela voljne sposobnosti, da bi podpis sporazuma zavrnila oziroma se mu uprla. Kot je tožnica sama izpovedala, se je zavedala, da ji bo s podpisom sporazuma prenehalo delovno razmerje. To je ključno dejstvo spora. Navedeno sta potrdila tudi oba sodna izvedenca psihiatrične stroke. Ker je bila sposobna razumeti pomen svojega ravnanja in izraziti svojo voljo, neutemeljeno navaja, da podpisa sporazuma ni mogla zavrniti.

14. Glede na to, da je bil izvedenec psihiatrične stroke predlagan v zvezi z vplivom pomirjeval na sposobnost razumevanja tožnice in da sta bili obe izvedenski mnenji skladni, da zaužita zdravila niso imela vpliva na tožničino zavedanje, niso pomembne pritožbene navedbe o tem, da je dr. D.D., za razliko od izvedenke dr. N.N., pri tožnici ugotovil depresivno motnjo. Razhajanje izvedenskih mnenj ne predstavlja protispisnosti oziroma kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso privedli do ugoditve pritožbi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih ne glede na uspeh krije sama svoje stroške postopka (154., 165. člen ZPP, 41. člen ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 667/2016
• VDSS sodba Pdp 480/2016
• VDSS sodba Pdp 521/2013