VDSS Sodba Pdp 180/2018

Jedro

Denarno povračilo namesto reintegracije ni namenjeno povračilu nepremoženjske škode, ki bi jo utrpel zaposleni zaradi kršitve njegovih osebnostnih pravic. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnika s podano odpovedjo šikanirala. Tožniku povračilo škode zaradi neizrabljenega letnega dopusta ne pripada v okviru denarnega povračila namesto reintegracije, saj bi moral odškodnino iz tega naslova uveljavljati s posebnim zahtevkom, prav tako bi moral postaviti posebni zahtevek za plačilo odškodnine za psihične bolečine zaradi nezakonite odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženkina redna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2017 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2017 ni prenehalo, pač pa je trajalo do 13. 12. 2017, ko se ta pogodba o zaposlitvi sodno razveže (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi do 13. 12. 2017 vzpostaviti delovno razmerje po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ter ga za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za ta čas obračunati bruto nadomestilo plače ter mu po plačilu davkov in prispevkov plačati neto zneske nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti do plačila (3. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati 36.891,79 EUR bruto odškodnine, od tega zneska za tožnika odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek odškodnine, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (4. točka izreka). Kar tožnik zahteva več ali drugače, da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu obračunati in izplačati odškodnino višjo od prisojenih 36.891,79 EUR bruto z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, se zavrne (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 1.756,40 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (6. točka izreka).

2. Zoper točko 4 izreka sodbe (pravilno: točko 5 izreka sodbe, saj za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe tožnik nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži iz naslova denarnega povračila za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, da tožniku v roku 8 dni obračuna 18 bruto plač oziroma 51.081,12 EUR, od tega zneska zanj odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača ustrezen neto znesek denarnega povračila, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo za nezakonito odpoved pogodbe o zaposliti odmerilo prenizko, saj ni upoštevalo vseh relevantnih kriterijev za odmero. Sodišče je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo zgolj tožnikovo starost ter dejstvo, da je bil pri toženi stranki zaposlen 19 let, ni pa upoštevalo okoliščin, ki jih je tožnik navedel v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2017 in sicer, da je po poklicu univ. dipl. inženir računalništva in informatike, da je vedno vestno opravljal delovne obveznosti, zato ga je odpoved izjemno prizadela, da je tožena stranka postopek odpovedi vodila skoraj pol leta, da je bil tožnik zaradi nezakonitega in žaljivega postopanja tožene stranke od 21. 11. 2016 na bolniškem staležu, da so tožnikove zaposlitvene možnosti majhne, da je tožnik svojo kariero posvetil zaposlitvi pri toženki, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi poslabšala njegov socialni položaj in bo prejemal precej nižjo pokojnino, da je tožnik upravičen do 36 dnevnega letnega dopusta, ki ga zaradi nezakonite odpovedi ni mogel izkoristiti. Vse te trditve je tožnik potrdil na naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je toženka stranka institut redne odpovedi zaradi nesposobnosti, saj se je s tem izognila varstvu, ki ga tožnik kot zaščiten delavec uživa, da je bil tožnik šokiran in prizadet, zato je trpel hude psihične bolečine, zdravniško pomoč pa potrebuje še sedaj, da je bil močno prikrajšan pri socialno varnost, da je toženka postopek odpovedi vodila nesorazmerno dolgo. V posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijani del sodbe nima razlogov (kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) poleg tega pa je kršeno načelo kontradiktornosti (kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Napačna pa je tudi ugotovitev dejanskega stanja, saj je bil tožnik na delovnem mestu šikaniran, kar je dodaten razlog, da se tožniku odmeri maksimalna višina denarnega povračila zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ta neutemeljena, saj je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, procesnih pravil sodišče ni kršilo, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z izpodbijanim delom sodbe. Odločitev glede zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova denarnega povračila po 1. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) je pravilna, saj je sodišče znesek določilo skladno z določbo 2. odstavka istega člena in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Iz tega razloga s pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ni podana.

7. Prav tako ni podana kršitev načela kontradiktornosti oziroma ni kršena tožnikova pravica do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ki jo zgolj pavšalno uveljavlja pritožba. Tožnik v pritožbi ne pojasni, s kakšnim ravnanjem naj bi sodišče to kršitev storilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, razloge za zavrnitev ostalih predlaganih dokazov je ustrezno obrazložilo v točki 3 obrazložitve sodbe. Tožnik je v postopku sodeloval, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo določbo 8. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2017 nezakonita ter jo je razveljavilo, ugotovilo je tudi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in mu še traja. Glede na to, da se tožnik ni več želel vrniti k toženki na delo, je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo s 13. 12. 2017, mu za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva razveze priznalo reintegracijo in reparacijo, zaradi sodne razveze pa mu je na podlagi 1. in 2. odstavka 118. člena ZDR-1 dosodilo denarno povračilo.

9. Sodišče je kot osnovo za določitev denarnega povračila upoštevalo plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi in pripadajoči mu dodatek za delovno dobo. Pri določitvi višine zneska denarnega povračila je upoštevalo tožnikov starost (61 let), delovno dobo pri toženki (od 1. 9. 1998 do 18. 11. 2017) in dejstvo, da je od 18. 11. 2017 do 13. 12. 2017 s sodbo uspel uveljaviti pravice iz delovnega razmerja do razveze pogodbe. Upoštevalo je tudi, da mu je toženka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz formalnih razlogov in ne iz razloga šikaniranja ter tožnikove navedbe, da so možnosti njegove zaposlitve zaradi starosti majhne. Tožniku je dosodilo denarno povračilo namesto reintegracije v višini 13 njegovih plač, kar je 36.891,79 EUR.

10. Že sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve pravilno razložilo namen denarnega povračila namesto reintegracije, ki ni namenjeno povračilu nepremoženjske škode, ki bi jo utrpel zaposleni zaradi kršitve njegovih osebnostnih pravic. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnika s podano odpovedjo šikanirala. Tožniku povračilo škode zaradi neizrabljenega letnega dopusta ne pripada v okviru denarnega povračila namesto reintegracije, saj bi moral odškodnino iz tega naslova uveljavljati s posebnim zahtevkom, prav tako bi moral postaviti posebni zahtevek za plačilo odškodnine za psihične bolečine zaradi nezakonite odpovedi. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika s podano odpovedjo ni šikanirala, da je bila odpoved nezakonita iz formalnih razlogov, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno upoštevalo in pretehtalo vse okoliščine, ki skladno z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR-1 vplivajo na višino denarnega povračila iz tega naslova, so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presodilo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 357/2017
• VDSS Sodba Pdp 42/2018
• VDSS Sodba Pdp 55/2017