<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 182/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PSP.182.2018
Evidenčna številka:VDS00013700
Datum odločbe:14.06.2018
Senat:Elizabeta Šajn Dolenc (preds.), Nada Perič Vlaj (poroč.), Edo Škrabec
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:odškodninska odgovornost zavoda - pokojninska doba - nadomestilo za invalidnost - prispevki za socialno varnost - protipravno ravnanje - zavod

Jedro

Nikakor ne more biti protipravno ravnanje toženca, ko tožniku, ob sicer res za nazaj priznani pravici do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ni plačal prispevkov niti obdobja prejemanja tega nadomestila ni upošteval pri določitvi pokojninske osnove, torej pri odmeri starostne pokojnine. Nasprotno. Pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot jo je urejal ZPIZ sama po sebi ne pomeni vključenosti v obvezno pokojninsko zavarovanje, niti plačevanja prispevkov. Obravnavanega nadomestila za čas, ko tožnik ni bil niti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ni mogoče upoštevati pri odmeri starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 28.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

V invalidskem postopku 11. 7. 2000 zaradi napačnega tolmačenja izvidov in napačne uporabe ZPIZ ni bila ugotovljena invalidnost. Invalidski komisiji obeh stopenj sta ocenili, da ni invalidnosti, čeprav so bile predložene meritve melanholinskega testa, ki so presegale normalne vrednosti. Izdani sta bili neustrezni odločbi, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Neustrezni odločbi sta bili ob sprenevedanju toženca, kaj sploh šteje za svoje delo, v sodnem postopku na podlagi izvedenskega mnenja, da je bil melanholinski test pozitiven, odpravljeni. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazal nastanka škode, ki bi bil posledica kršenja pravic ali napak in opustitve poklicne skrbnosti, je zmoten Napačno je tudi stališče, da povzročitelj odgovarja za škodo le, če so podani elementi odškodninske odgovornosti, saj zadostuje objektivna odgovornost povzročitelja. Ne strinja se niti z zavzetim stališčem, da je šlo za napake, odpravljive s pravnimi sredstvi. Dokazni predlogi niso bili upoštevani. Predlagal je, da sodni izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, na čigavi strani je krivda za nastalo škodo. Sodni postopek se ob kršitvah zakona, predlogov strank in nespoštovanja svobode izražanja, ne more kar končati.

Ugovor zastaranja ni utemeljen. Gre za izpolnitev obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ne zastarajo. Sicer pa niti po OZ zastaralni roki niso mogli preteči, ker je za obseg škode in povzročitelja izvedel šele leta 2017, ko je bilo zavrnjeno procentualno povečanje pokojnine in oškodovanje zaradi zmanjšanja pokojnine. Pravico ima, da povrnitev škode zaradi napačnega ravnanja, zahteva kadar koli. Pravice so mu bile priznanje po ZPIZ, zato se mu nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo upošteva po 45. členu tega zakona. Bistvo spora je v neplačanih prispevkih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Postopek je bil voden skladno z ZPP in Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)2.

5. Dokazni predlog, da bi medicinski izvedenec ugotavljal toženčevo krivdo za nastalo škodo, ni le nepotreben, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč tudi povsem neprimeren, in zato že na glavni obravnavi3 utemeljeno zavrnjen. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva, kot v obravnavani zadevi za dokazovanje krivdne odgovornosti toženca.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je 196. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)4, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ)5 in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Čeprav pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja praviloma res ne zastarajo (2. odstavek 4. člen ZPIZ-2), pa v obravnavanem primeru ne gre za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja iz 3. člena ZPIZ-2, temveč odškodninsko terjatev, za katero tudi glede zastaranja veljajo določila OZ.

7. Po 1. odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je odločilno, kdaj je oškodovanec ob običajni vestnosti izvedel za okoliščine, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje sam zatrjeval, da se je z upokojitveno odločbo z dne 28. 8. 2013 seznanil, da prispevki v času prejemanja nadomestila za čas čakanja niso bili plačani in je takrat ugotovil, da mu je zaradi ravnanja toženca povzročena premoženjska škoda.6 Pomeni, da je tožnik za škodo in povzročitelja izvedel najkasneje z vročitvijo odločbe o priznanju starostne pokojnine dne 2. 9. 2013 in je vtoževana odškodninska terjatev že ob tožbi, vloženi 7. 6. 2017 zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka zastarana. Čeprav je torej pravilno že stališče sodišča prve stopnje, da je vtoževani odškodninski zahtevek zastaran in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnjen že iz tega razloga, pa je pravilen tudi zaključek, da protipravno ravnanje toženca kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti ni podano.

8. Po 1. odstavku 131. člena OZ je, kdor povzroči škodo drugemu, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Uzakonjeno je načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, med tem ko mu krivde ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Objektivne odgovornosti toženca, torej ne glede na krivdo, pa ni mogoče uspešno uveljavljati. V 2. in 3. odstavku 131. člena OZ je uzakonjena le za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, in v drugih z zakonom določenih primerih.

9. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti sočasno izpolnjene štiri kumulativno predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Tudi glede elementa protipravnosti sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da bi moralo biti po ustaljeni sodni praksi7 za odškodninsko odgovornost toženca ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Drugačno pritožnikovo stališče je zmotno in zato ni sprejemljivo.

10. Takšno dejansko stanje pa zaradi sodne odprave zavrnilnih odločb toženca o pravicah iz invalidskega zavarovanja8 in priznanju pravic na temelju III. kategorije invalidnosti ni niti ne more biti dokazano. Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da za obstoj odškodninske odgovornosti toženca zadostuje že zgolj poseg v posamični upravni akt v postopku sodnega varstva pravic, da že to dejstvo dokazuje očitno strokovno napako organa tožene stranke, in da se je toženec pri ocenjevanju njegovega zdravstvenega stanja, medicinske dokumentacije in preostale delovne zmožnosti sprenevedal, je zmotno in samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

Nikakor ne more biti protipravno ravnanje toženca, ko tožniku ob sicer res za nazaj priznani pravici do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo9, ni plačal prispevkov niti obdobja prejemanja tega nadomestila ni upošteval pri določitvi pokojninske osnove in torej odmeri starostne pokojnine. Nasprotno! Pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot jo je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)10 sama po sebi ne pomeni vključenosti v obvezno pokojninsko zavarovanje, niti plačevanja prispevkov. Obravnavanega nadomestila za čas, ko tožnik ni bil niti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, seveda ni mogoče upoštevati pri odmeri starostne pokojnine, kar je bilo tožniku v predhodnem, celo revizijskem sodnem postopku11, že temeljito pojasnjeno.

11. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
2 Ur. l. RS, št. 4/2002 s spremembami.
3 Dokazne predloge je sodišče zavrnilo na naroku, ker je štelo, da je zadeva zrela za razsojo.
4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
5 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
6 V tožbi na listovnih št. 1 do 6 sodnega spisa.
7 VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, itd.
8 Odločbi z dne 11. 7. 2000 in 11. 12. 2000 sta bili odpravljeni s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 68/2001 z dne 21. 12. 2005, potrjeni s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 157/2006 z dne 24. 5. 2006.
9 Z odločbo z dne 1. 9. 2006 je bilo tožniku priznano nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 26. 11. 1998 dalje.
10 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
11 III Ips 92/2016 z dne 30. 8. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 3, 4, 4/2, 196.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 352, 352/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNjkx