<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 605/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.605.2018
Evidenčna številka:VDS00013801
Datum odločbe:26.07.2018
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Silva Donko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:umik tožbe - ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - delna izpolnitev zahtevka

Jedro

Dejstvo, da je bil tožnik z zadnjim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 18. 4. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj, saj rok za umik tožbe ni določen ne v ZDSS-1 ne v ZPP.

Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožniku, naj toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 5,71 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep (pravilno: izpodbijani del I. točke sklepa) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umaknil. Navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni pojasnilo, zakaj je za odločitev uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP in odločilo na podlagi uspeha strank v postopku, taka odločitev pa je tudi materialnopravno zmotna. Trdi, da bi zaradi umika tožbe sodišče prve stopnje moralo naložiti plačilo pravdnih stroškov tožniku. Sklicuje se na judikata (Cpg 59/2017 in I Cpg 1308/2015) iz katerih izhaja, da je umik tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka podan najkasneje v roku osmih oziroma dveh dni po izpolnitvi. Trajanje roka primerja s paricijskim rokom 8 dni in rokom za soglasje k umiku tožbe 15 dni. Navaja, da je tožba umaknjena prepozno in bi moralo sodišče celotne stroške tožene stranke naložiti v plačilo tožniku po prvem odstavku 158. člena ZPP. Podrejeno pojasnjuje, da je tožniku 5. 12. 2017 plačala 51,54 EUR, tožnik pa je tožbo umaknil tudi v neizpolnjenem delu, torej je bila v tem delu neutemeljena. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi 156. člena v povezavi s 158. členom ZPP, saj je zamuda z umikom tožbe zakrivljeno ravnanje tožnika, zaradi česar mora povrniti stroške toženi stranki. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka uspela v višini 73 %, saj o tem delu tožbenega zahtevka sodišče sploh ni odločalo, niti ga ni tožena stranka izpolnila, temveč je tožnik glede tega dela umaknil tožbo. Meni, da bi ji moral tožnik povrniti stroške za pripravljalno vlogo z dne 17. 4. 2018 v celoti. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve glede dela tožbenega zahtevka, ki ga tožena stranka ni izpolnila, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

5. Zavzemanje tožene stranke za to, da se umik tožnika ne bi štel za pravočasnega, ni utemeljeno. Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 18. 4. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 5 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje (razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, ni oprava procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi). Ni mogoče slediti pritožbenemu sklicevanju na odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi opr. št. Cpg 59/2017 z dne 12. 5. 2017, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje (razlog za ustavitev postopka je bil, da tožeča stranka ni plačala dolžne sodne takse, zaradi česar se je štelo, da je tožbo umaknila, poleg tega je šlo za gospodarski spor). Enako velja za sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1308/2015 z dne 19. 1. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče štelo, da je umik tožbe, podan dva dneva po izpolnitvi, šteje za umik tožbe takoj. Na podlagi tega judikata namreč ni mogoče sklepati, da bi bil kasnejši umik tožbe nepravočasen.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi bilo treba toženi stranki priznati celoten strošek pripravljalne vloge z dne 17. 4. 2018, saj jo je tožnik prejel 19. 4. 2018, torej po podanem umiku tožbe, ki ga je sodišče prejelo 18. 4. 2018.

7. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47). Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnik plačati toženi stranki 5,71 EUR stroškov postopka, potem ko je pobotalo 27 odstotkov priznanih stroškov tožnika in 73 odstotkov stroškov tožene stranke, je tako pravilna.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 158, 158/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNjg5