VDSS Sklep Pdp 493/2018

Jedro

V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah. Določitev vrednosti zahtevka oz. predmeta v takšnem primeru določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Ker ZPP vsebuje določbe o določitvi vrednosti spora pri objektivni kumulaciji zahtevkov, se posamezni zahtevki skladno z določbo 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 ne seštevajo, ampak pri taksni odmeri ohranjajo samostojnost.

Izrek

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 3. 2018 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 16. 3. 2018 zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog opr. št. Pd 248/2017 z dne 7. 2. 2018 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v skladu s plačilnim nalogom z dne 7. 2. 2018 v višini 207,33 EUR.

2. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo. V njej navaja, da je bila sodna taksa že plačana na podlagi plačilnega naloga, ki je bil izdan pred vrnitvijo sporne zadeve v ponovni postopek in se je vodil pod opr. št. Pd 151/2016. Ne glede na to je bila taksa tudi napačno odmerjena, saj gre za spor o posamični pravici iz delovnega razmerja oz. v zvezi z delovnim razmerjem (koriščenje letnega dopusta), ne pa za spor, ki bi bil premoženjske narave, ko se taksa odmerja po taksni tarifi 2.2.1. Tudi ni podan pogoj iz opombe b) k tar. št. 2.2, da bi bilo potrebno plačati posebne takse iz tretjega dela taksne tarife. Skladno s 7. členom ZST-1 je v individualnih delovnih sporih, ki niso premoženjske narave, taksna obveznost opredeljena kot nespremenljiv znesek. V sporu tudi ni bila vložena tožba, ki bi bila premoženjske narave, temveč je bila opredeljena le možnost nadomestne izpolnitve. Ni res, da bi bila zahtevana odškodnina zaradi kršitve pravice do dopusta, kot navaja sodišče prve stopnje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep oz. podrejeno plačilni nalog.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je tožnik kot delavec 31. 8. 2016 vložil tožbo zoper toženko kot svojega delodajalca, zaradi odprave sklepa o koriščenju letnega dopusta. Zahteval je odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja oz. sklepa načelnika Upravne enote A. in predlagal, da se o pravici odloči tako, da tožnik lahko preostanek dopusta iz leta 2015 v dolžini sedmih dni koristi v roku dveh mesecev od pravnomočne odločite sodišča. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 151/2016 z dne 21. 2. 2017 tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Za vloženo tožbo je bila skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) odmerjena sodna taksa po tarifni številki 2211 v znesku 41,00 EUR in ki jo je tožnik na podlagi izdanega plačilnega naloga z dne 5. 9. 2016 plačal 3. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je glede na postavljeni tožbeni zahtevek pravilno uporabilo materialno pravo in štelo, da gre za postopek o individualnih delovnih sporih o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave, kot je določeno v tarifni številki 2.2. Zoper navedeno sodbo prvostopnega sodišča je tožnik 10. 3. 2017 vložil pritožbo in sodišče je 13. 3. 2017 izdalo plačilni nalog, s katerim je tožniku naložilo plačilo sodne takse, ki je bila skladno s tarifno št. 2221 ZST-1 pravilno odmerjena v višini 20,00 EUR. To takso je tožnik plačal 30. 3. 2017. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku navedene sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo tem sodišču v novo sojenje. V novem sojenju se je zadeva obravnavala pod opr. št. Pd 248/2017.

6. V novem sojenju je tožnik na naroku 17. 1. 2018 svoj prvotni tožbeni zahtevek dopolnil in zahteval plačilo odškodnine v višini 6.000,00 EUR, podrejeno pa plačilo denarnega nadomestila za neizrabljenih 7 dni letnega dopusta v višini 508,51 EUR. Z navedeno spremembo tožbe oz. razširitvijo tožbenega zahtevka je predmetna zadeva dobila tudi status individualnega delovnega spora premoženjske narave. Zato pritožba nima prav, da je še vedno šlo le za spor o posamični pravici iz delovnega razmerja nepremoženjske narave. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje moralo odločati o sporu nepremoženjske narave (razveljavitev sklepov) in premoženjske narave (plačilo odškodnine, podrejeno denarnega nadomestila). Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da tožnik premoženjskega (denarnega) zahtevka sploh ni postavil, ampak predlagal le nadomestno izpolnitev. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 1. 2018 jasno izhaja, da je tožnik od toženke zahteval plačilo, pri tem pa predlagal („če je možno“), da se naj odškodnina nakaže kot donacija v program B..

7. Ker je bilo zaradi spremembe tožbe v novem postopku potrebno odločati o več tožbenih zahtevkih (nepremoženjske in premoženjske narave), je bilo potrebno ugotoviti tudi novo vrednost predmeta postopka. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače (drugi odstavek 19. člena ZST-1). V istem postopku se na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 20. člena ZST-1). Citirane določbe ZST-1 pri določitvi vrednosti spornega predmeta odkazujejo na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka. Določba prvega odstavka 20. člena ZST-1, pri odmeri takse pride v poštev šele v primeru, če določbe pravdnega postopka ne urejajo načina ugotavljanja vrednosti zahtevka oziroma predmeta, kadar gre za več zahtevkov oziroma predmetov.

V konkretnem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah. Določitev vrednosti zahtevka oz. predmeta v takšnem primeru določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Ker ZPP vsebuje določbe o določitvi vrednosti spora pri objektivni kumulaciji zahtevkov, se posamezni zahtevki skladno z določbo 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 ne seštevajo, ampak pri taksni odmeri ohranjajo samostojnost.

Ker je tožnik primarno zahteval plačilo 6.000,00 EUR, znaša taksa od te vrednosti na podlagi tar. št. 2311 190,00 EUR. Ker je tožnik postavil tudi podrejeni zahtevek za plačilo 508,50 EUR, se zanj na podlagi 3. odstavka 18. člena ZST-1 plača tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Za vrednost 508,50 EUR bi predpisana taksa po tar. št. 2311 znašala 52,00 EUR, ena tretjina pa znaša 17,33 EUR. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje od premoženjskega zahtevka v novem postopku pravilno odmerilo sodno takso v skupnem znesku 207,33 EUR. Tožnik je v novem postopku še vedno vztrajal tudi pri nepremoženjskem zahtevku (razveljavitev sklepov), za katerega sodna taksa po tar. št. 2211 znaša 41,00 EUR. Vendar je v 4. odstavku 18. člena ZST-1 določeno, da če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, se taksa, plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji, všteje v takso za novi postopek na nižji stopnji. Tudi sodišče prve stopnje se je na navedeno določilo sklicevalo (sicer je nepravilno zapisalo, da se je vštela plačana taksa v višini 20,00 EUR, namesto pravilno 41,00 EUR), zaradi česar tožniku za nepremoženjski zahtevek takse ni ponovno odmerilo (od zneska 207,33 EUR ni odštelo 20,00 EUR). Tako je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v znesku 207,33 EUR.

8. Ker je sodišče druge stopnje spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

31.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 37/2022
• VSL Sklep II Cpg 605/2017
• VSK sklep Cp 1094/2009